Govor Aljaža Verhovnika, generalnega sekretarja ZZB NOB Slovenije
ob obletnici tragične nesreče Franca Rozmana – Staneta, 7. novembra 2018
Spoštovani!
Mineva 74 let od kar je preminil spoštovani tovariš Franc Rozman Stane. Bil je človek z veliko začetnico. Človek, ki je s svojim zgledom postavil visok standard družbenih vrednot in predstavlja tovariša z optimistično držo in vztrajnostjo za boljši jutri.
Franc Rozman se je 27. marca 1911 rodil kot tretji otrok družini iz Spodnjih Pirnič pod Šmarno goro. Njegov oče je že takoj na začetku 1. svetovne vojne, leta 1914, padel na Ruski fronti. Mati je ostala sama v težkih razmerah in tudi vsi otroci so se morali znajti v slabih bivalnih razmerah. Po končani osnovni šoli se je mali Franc izučil za peka. Njegov tedanji mojster Lovro Cimperman, pred njim pa učitelj in primorski Slovenec Alojzij Macarol, sta odločno vplivala na rast politične in domovinske zavesti Franca Rozmana, zlasti pa vzbudila zanimanje za probleme delavskega razreda tedanjega časa.
Julija 1936 se je pričela Španska državljanska vojna, imenovana tudi revolucija, ki je pomenila prvo vojno proti fašizmu na svetu. To je bila vojna med, na eni strani totalitarnim fašističnim režimom generala Franca in na drugi strani demokratičnimi revolucionarji, ki so hoteli uvesti spremembe v prid delavskemu razredu in kmetom ter zavreči privilegije višjih družbenih slojev. Prav slednjim se je kot prostovoljec pridružil tudi Franc Rozman. V tej vojni je z uspehom končal podoficirsko šolo in postal komandant bataljona. Po zmagi Frankistov se je moral leta 1939 umakniti v Francijo, kjer so ga tamkajšnje oblasti zaprle v taborišče. Tam je ostal do pomladi 1941, ko je v Evropi že divjala druga svetovna vojna. V taborišču je postal aktivist in organizator internirancev.
25. junija 1940 je po nemškem napadu, kapitulirala Francija. Zato se je Rozman preko Nemčije, julija 1941, ilegalno vrnil v domovino. Kot izkušen borec španske državljanske vojne se je v Ljubljani takoj pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju. Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet ga je imenovalo za vojaškega inštruktorja.
Jeseni 1941 je Franc Rozman, s partizanskim imenom »Stane Mlinar« prevzel novo nalogo komandanta I. štajerskega bataljona. Komandant Stane je vedel, da morajo imeti borci za izvedbo bojnih nalog pridobljeno ustrezno teoretično in praktično znanje. Zato je ustanovil vojaško-politično šolo. Borci, ki so bili učenci te šole, so svojega komandanta cenili in spoštovali. Med njimi se je širil glas o junaškem partizanskem komandantu. To je prispevalo tudi k množičnemu odhodu slovenskih fantov v partizane. Bataljon se je združil v I. slovensko brigado, ta pa se je po reorganizaciji preimenovala v II. grupo odredov.
Pod Stanetovim poveljstvom so borci bili pomembne bitke z Nemci in Italijani. Njihove zmage so dvigovale moralo med partizani in krepile proti nacifašistični duh. Narodnoosvobodilna vojska je postajala vse bolj močnejša. 1. maja 1943 je bil Franc Rozman povišan v čin generalmajorja. Njegov značaj, znanje in izkušnje so ga tako zelo odlikovale in hkrati prekalile v odločnega borca, kateremu so tovariši sledili in zaupali. Tako je pri komaj dvaintridesetih letih postal komandant narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije. Stane je bil 1. septembra 1944 povišan v čin generallajtnanta.
Območje Bele krajine je bilo v tistem času svobodno in osvobojeno ozemlje in to sredi krempljev okupatorja. Zato so se po sklepih Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta tam ustanavljale in delovale vse državotvorne institucije osvobodilne fronte, ki so delovale kot država znotraj okupiranega ozemlja. Na tem območju je deloval tudi Glavni štab narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije.
Splet okoliščin in usoda sta hotela, da se je Stanetovo življenje, 7. novembra 1944, tragično končalo. Med preizkušanjem novega orožja se je zgodila nesreča in padel je priljubljeni komandant, ki bo za vedno ostal v spominu svojim borcem in nam bodočim rodovom. Stane je tako edini partizan, katerega vzgled vztrajnosti in odločnosti, sta botrovala k temu, da je bila njegova podoba leta 2011 upodobljena na evrskem kovancu, katerega je izdala Banka Slovenije. Tako je bil njegov spomin za vedno poslan daleč preko naših meja, širom združene Evrope, ki je bila zgrajena na temeljih proti nacifašizma.
Spoštovani!
Ob kratkem sprehodu skozi Stanetovo pot, si lažje predstavljamo verze, ki jih je Mile Klopčič v pesmi Komandant Stane posvetil našemu junaku in tudi vsem borcem, ki so si takrat stali z ramo ob rami.
»Za nas pravični boj, sovražniku v poraz je borce dala vsaka naša vas. Na čelu vseh pa v boj hiti tovariš Stane.« To je eden začetnih verzov pesmi, ki nam predstavlja Stanetov duh in njegov vzgled, ki ga je predstavljal borcem. To naj bo vodilo tudi današnjim rodovom. Ravno zaradi njegovega enakopravnega obravnavanja borcev in tovariškega duha, so se mnogi slovenski fantje pridružili partizanom, pridružili so se borbi za lepši jutri. Naša vojska je postajala številčnejša in močnejša. Aktivno je pričela osvobajati našo domovino in na čelu teh, je do svojega konca stal prav tovariš Stane…
Verzi pesmi v nadaljevanju govorijo ravno tem, kako je slovenski narod vstal in poiskal svojo pravico. »Tedaj slovenski rod zbujen je k puntu vstal in vso mladino v novo vojsko zbral. Pognal v naskok se z nami je tovariš Stane.«
V zadnji kitici Klopčičeve pesmi, se poklanjamo narodnemu heroju. »In ves slovenski rod hvaležno v pozne dni junakov slavnih naj spomin časti! Od zmag do zmag nas vodil je tovariš Stane.« Čeprav komandant ni užil svobodne dni, je njegovo delo veliko doprineslo k zmagi nad največjim zlom človeštva – fašizmom in nacizmom. Zato je stane simbol upora, svobode in tovarištva. Temeljnih vrednot vsake zdrave družbe.
Ob spominu na težke čase, ko se spominjamo herojskih dejanj komandanta, naših bork in borcev, je negovanje tradicije narodnoosvobodilnega boja ključnega pomena za ohranjanje identitete slovenskega naroda. Narod moramo povezati, v duhu vrednot NOB, pa okrepiti odnose v družbi z željo, da bomo postali še boljši in uspešnejši.
Naj nam bo delo komandanta Staneta vsakdanje vodilo v prizadevanjih za rast naše blaginje in vrednot. Zato nikoli ne pozabimo, da so partizani osvobodili domovino.
