LJUBICA JELUŠIČ – DOLŽ PRI STOPIČAH, 15. APRILA 2023

Govor dr. Ljubice Jelušič, podpredsednice ZZB NOB Slovenije – Dolž pri Stopičah, 15. aprila 2023, komemoracija v spomin na padlega komandanta 5. SNOUB Ivana Cankarja ter načelnika štaba 15. Udarne divizije NOV Slovenije Alojza Dragana (padel v Rogu 16.4.1945)

Dragi tovariši in tovarišice, spoštovani zbrani, s ponosom in velikim spoštovanjem se danes poklanjamo spominu na padle borce in domačine, predvsem pa na partizanskega poveljnika in borca Alojza Dragana, ki je bil doma iz Dolža, s svojo Cankarjevo brigado pa se je boril po celotni Dolenjski. V imenu predsedstva ZZB NOB, iz katerega sva danes med vas prišli skupaj s Tilko Bogovič, vas vse toplo pozdravljam in se zahvaljujem vsem praporščakom, častni enoti Slovenske vojske, 1. dolenjskemu spominskemu bataljonu in skupnosti borcev Cankarjeve brigade, pa učencem Osnovne šole Stopiče, in vsem, ki sodelujete pri organizaciji prireditve.
Posebna zahvala gre krajevni organizaciji Zveze borcev Stopiče pod vodstvom Zorana Župevca, ki nas je vse zbrala in postavila pred učno uro zgodovine.
Čeprav je minilo že 78 in več let od tragičnih smrti mnogih domačinov, se vračamo v Dolž, in se, skupaj s spomini tukajšnjih prebivalcev, poskušamo vživeti v nikoli doživete sanje o svobodi padlih domačinov. Tako je povsod po Sloveniji, kjer stojijo spomeniki in spominska obeležja v spomin na partizanske borce za svobodo. 7400 je takšnih obeležij, ki so že popisana in vnesena na vsem dostopno spletno stran geopedia, in tudi v Dolžu vemo za dve. Spomenik tu na pokopališču ter spominska plošča na podružnični osnovni šoli v Dolžu, na kateri je omenjen komandant Alojz Dragan, rojen v Dolžu leta 1915.
Alojz Dragan je padel v Kočevskem rogu, tik pred koncem vojne, 16. aprila 1945, ko je kot načelnik štaba 15. Udarne divizije NOV Slovenije z jurišno enoto odšel na pomoč Cankarjevi brigadi, obkoljeni s strani domobrancev.
Če bi ne bilo vojne, bi bil Alojz Dragan čevljar, za kar se je izučil. Delal je v Semiču, ko je razpadla Jugoslavija in kapitulirala kraljeva vojska, v kateri je sam nedavno odslužil obvezen vojaški rok. Že jeseni 1941 se je aktiviral v OF in kmalu potem odšel v partizane, od jeseni 1942 se je boril v Cankarjevi brigadi, kjer je zaradi velikega smisla za partizansko taktiko in osebnega poguma ter skrbi za borce napredoval od poveljnika bataljona do poveljnika brigade ter v poveljstvo 15. udarne divizije. Zaradi izjemnega herojstva je Cankarjeva brigada pod Draganovim vodstvom dobila naziv Udarna brigada.
Vse to bi se zdeli zelo suhoparni podatki, če ne bi vedeli, koliko bojev je preživela Cankarjeva brigada, koliko poti so borci prehodili od septembra 1942 do konca vojne na Koroškem, od Gorjancev do Krimskega višavja, Vrhnike in do Save. Koliko borcev, vsaj 650, so izgubili iz svojih vrst, in kolikokrat so bili izpostavljeni srditim napadom, ne le okupacijskih, italijansko – nemških zavojevalcev, temveč tudi in drugih kolaborantov.
Iz Suhe krajine preko Javorovice do Kočevskega roga in v okolici Novega mesta – vse to so bile krvave poti, kjer se je brigada nenehno srečevala predvsem z domobranskimi enotami. Ker prihajam s Primorske, ne morem mimo nekaterih primerjav med bojevanjem na Primorskem in tod na Dolenjskem.
Če so se brigade na Primorskem morale po kapitulaciji Italije soočati z zagrizenimi nemškimi enotami in ostanki italijanskih fašistov, pa je bil boj na Dolenjskem še toliko bolj zapleten prav zaradi organiziranega domobranskega vojskovanja. Obstaja tudi posebna povezava med obema pokrajinama. V letih 1941 in 1942 so prihajali borci iz Dolenjske in Ljubljane na Primorsko, da bi našim aktivistom vlivali bojno moralo za začetek odpora, in pomagali organizirati bojne skupine (primer Ivana Rozmana – Levca); po kapitulaciji Italije, ko je na Primorskem nastalo veliko partizanskih enot, pa so naši borci odhajali na pomoč na Dolenjsko, kjer je bilo nad prebivalstvom storjenih veliko zločinov, kot izgoni v taborišča, požigi vasi in streljanja civilistov, in je zato odpor zamrl. Tudi v Cankarjevi brigadi je bilo nekaj primorskih borcev.
Še marsikaj je bilo skupnega ljudem in enotam, ki so se sicer borile daleč narazen, pa vendar za isti cilj, osvoboditev in spoštovanje človeka. Npr. partizanske pesmi, pesmi, ki so se prenašale od ust do ust, od mitinga do mitinga, in nas povezujejo še danes. Pa recitacije partizanskih pesnikov, kot je bil Karel Destovnik Kajuh. In pesmi domačih rodoljubov, kot je bil Simon Gregorčič.
Ne moremo pa mimo dejstva, da so bile med ljudmi vse bolj opazne nove ideološke meje, med tistimi, ki so se aktivno vključili v enote, organizirane s strani okupatorja in nekaterih slovenskih politikov, ki so v tujih fašističnih silah videli sodelavce, ter tistimi, ki so se borili na strani evropskega antifašističnega odporniškega gibanja.
In prav ta dilema – zakaj so nekateri sodelovali z okupatorjem, tudi tako, da so sestavljali sezname svojih sovaščanov za odhod v taborišča, ali celo v varnem zavetju okupatorjevih postojank urili vojaške taktike za boj proti partizanom, ostaja nerazrešena do danes. Skoraj 80 let je od takrat, in mi smo kot družba vedno bolj razdeljeni glede tega, kaj je pravično in moralno, ko se začne vojna. Bežati, ukloniti se okupatorju ali zoperstaviti se? Ali celo oklepati se okupatorja zaradi ideološkega nasprotovanja svojim bratom? In da bi odgovor bil še težji, se vse bolj srečujemo z vprašanji, kaj so bila dejstva in kaj je potem človeški spomin zamolčal, prekril, pozabil, ali celo na novo oblikoval? Da bi tisti, ki so žrtvovali življenja za svobodo, utonili v pozabo, in da bi oni drugi, ki so srdito napadali partizane, napredovali v borce za domovino.
To popravljanje zgodovine ni samo slovenska posebnost, poznajo jo vsi narodi na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Prav vsi se srečujejo z revizijo zgodovine, ko četniki in ustaši postajajo heroji, celo ulice dobivajo imena po njih; veličastni spomeniki, zgrajeni po vojni v čast padlim partizanom in talcem, pa propadajo. In samevajo. Ni več obiskovalcev. SPRAVA?
Zato je moja zadnja misel ponovno namenjena prav spomenikom in spominskim dnevom, ki jih desetletja dolgo ohranjamo in se preko njih spominjamo, koliko naših sovaščanov je nekoč padlo v smrt, ne da bi vedeli, kakšna bo svoboda in kakšni bomo mi, skrbniki njihovega spomina.
V ZZB NOB nam veliko pomeni, ko na terenu skrbite, vzdržujete in obnavljate te spomenike. Spoštujemo vse tiste, ki organizirate komemoracije in pridete na ta srečanja. Zavedamo se, da iz naših vrst odhajajo še zadnji borci in borke, žrtve vojnega nasilja. Na nas je, da se dogovorimo s svojo mladino, zakaj že stoji na šoli v Dolžu tista spominska plošča Alojzu Draganu, in še tisoče je takih plošč, kot je bilo na desetine tisočev žrtev. Žal so mnoge osebnosti s teh spominskih plošč pozabljene za širše skupine mladih ljudi. Na svetovnem spletu, kjer mladi iščejo informacije, o Alojzu Draganu ni mogoče skoraj ničesar prebrati. Omenjen je le pri Cankarjevi brigadi, pa še to le s podatki o tem, kdaj je bil njen komandant. Nič o njegovem življenju, o vrednotah, izjemnem čutu za soborce, o dolgih mesecih njegovega poveljevanja, o ranah, ki jih je vedno ozdravil kar na fronti. Ti podatki so živi samo še v spominski skupnosti borcev Cankarjeve brigade, pa še med njimi le po pripovedovanju njihovih staršev, ki so bili borci in borke te brigade. To pomeni, da so tudi zmagovalci pisali zgodovino na selektiven način.
Ali bomo prihajajoči praznik Dneva upora proti okupatorjem izkoristili za to, da bi obudili vrednote tovarištva, solidarnosti, svobode in miru (OF), ali bomo praznik videli le kot čas za dopust in odmor pred naslednjo rundo garanja za domače in tuje kapitaliste?
Nasvidenje v Dolžu naslednje leto in še mnogokrat. Ker smo tu zaradi ohranitve spominov in zaradi upanja, da bi nekoč mladi, ki so sedaj med nami z recitacijami, razumeli svoje poslanstvo v zgodovini in nadaljevali s skrbjo za te spomenike.