Pozdravni govor – Ljubelj, 75. obletnica osvoboditve taborišča
Spoštovane taboriščnice in taboriščniki, ukradeni otroci, izgnanci, borke in borci, gospe in gospodje, spoštovani predsednik Republike Borut Pahor, predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Marijan Križman, župan Borut Sajovic, diplomatski zbor in vsi prisotni gostje.
Lepo pozdravljeni v imenu Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja, ki smo skupaj z občino Tržič organizatorji tega tradicionalnega srečanja slovenskih taboriščnic in taboriščnikov ob obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Ljubelj. Letošnje praznovanje je drugačno od prejšnjih let zaradi pandemije koronavirusa. Toda naši borci pravijo, če smo med vojno premagali sovražnika, bomo tudi novodobnega skritega sovražnika. Premagali bomo tudi tiste, ki nam vsiljujejo glasbenike, ki častijo ene največjih morilcev v koncentracijskih taboriščih, premagali bomo tiste, ki hočejo spremeniti zgodovino in ki zanikajo boj in trpljenje naših internirank in internirancev v koncentracijskih taboriščih po Evropi, tudi tiste, ki hočejo nekdanje kolaborante in sodelavce sovražnika postaviti na pedistal zmagovalcev in vse tiste, ki zaničujejo partizanski boj in pred tem še tigrovsko gibanje. Partizani so nam skupaj z zavezniki, vojaki rdeče armade, Anglije, ZDA, Francije, priborili svobodo. Postavili so temelje za to, da imamo danes samostojno državo Slovenijo.
Naj spomnim še na nekaj številk, ki jih vse preradi nekateri pozabljajo, v šolah pa o tem skoraj nič ne učijo. V italijanskih, nemških, hrvaških in madžarskih koncentracijskih taboriščih po Evropi je trpelo več kot 60 tisoč Slovenk in Slovencev. Največ v Mauthausnu, katerega podružnica je bilo tudi taborišče Ljubelj. Največ Slovencev in sicer več kot tri tisoč je umrlo v podružnici nemškega taborišča Auschwitz v Rižarni v Trstu, v Dachau 1602, v Auschwitzu 1331, v Mauthausnu 1500, Buchenwaldu nedaleč od Weimarja 700, v Flossenburgu 526, Neuengammeju 500, Bergen Belsnu 250, Ravensbrucku 220, Natzweilerju 184, Jasenovcu 282, na Rabu 1433, v Gonarsu 410, v Trevisu 187 in Renicciju 107. To so grozljive številke. Vseh Slovencev, ki so med drugo svetovno vojno končalo v plinskih celicah, krematorjih ali bili drugače nasilno pobiti, mnogi pa so umrli od lakote in bolezni, je bilo skoraj 13 tisoč. Če k tem številkam dodamo še 80.000 izgnancev in beguncev, 20 tisoč ljudi na prisilnem delu, konfinaciji in vojnem ujetništvu in 3000 ustreljenih kot talcev, potem vidite kako visok davek naših prednikov je bil plačan s krvjo, da imamo danes svobodo.
Letos smo načrtovali številne proslave ob 75. obletnici osvoboditve iz nemških, hrvaških in madžarskih koncentracijskih taborišč. Uspeli smo sodelovati le na eni in sicer v Auschwitz – Birkenau, kamor je po zaslugi predsednika republike Boruta Pahorja, potovalo tudi pet preživelih, štiri taboriščnice in ukraden otrok. Vse druge prireditve so odpadle in so v nekdanjih taboriščih pripravili virtualne proslave. Povsod smo bili prisotni tudi Slovenci. Največ po zaslugi mednarodnih komitejev v katerih sodelujemo in veleposlaništev v Nemčiji, Avstriji in na Poljskem. Upamo, da bomo prihodnje leto lahko spet prisotni. Ohranjati moramo zgodovinska dejstva, ohranjati spomin na naše prednike, ohranjati spomin, ki naj bo vsem v opomin. Hvala vsem, ki ste danes prisotni na Ljubelju. Hvala praporščakom in nastopajočim ter Slovenski vojski in policiji.
Jani Alič, predsednik Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja
Ljubelj, 13. junija 2020
video zapis slovesnosti https://youtu.be/xinI8EiJvSo
