Spominska slovesnost na Ljubelju – slavnostni govor

Danes smo se zbrali na mestu, kjer je med 2. svetovno vojno stalo koncentracijsko taborišče Ljubelj jug. Želela bi na kratko orisati zgodovino tega taborišča, nato pa povedati zakaj je tako pomembno ohranjati avtentične prostore, kjer so se zgodili zločini, spomin na te dogodke in žrtve zločinov.
Druga svetovna vojna je bila najobsežnejši in najbolj uničujoč konflikt v zgodovini. Poleg drugih sistemov terorja je nemška nacistična oblast skupaj z oblastmi držav, ki so bile njene zaveznice, v 12 letih, ko je bila na oblasti, ustanovila premišljeno izdelan sistem več kot 42 000 koncentracijskih taborišč, zaporov, ječ in drugih prostorov nasilja v Evropi ni širše.
Koncentracijsko taborišče na Ljubelju je bilo zunanje taborišče enega najbolj uničujočih taborišč – Mauthausna. Taborišče s podružnicami je sodilo pod upravo SS, podorganizacije NSDAP, od leta 1934 ji je načeloval Himmler. Sistem nemških nacističnih taborišč pod vodstvom SS je obsegal 58 matičnih taborišč ter 968 zunanjih taborišč.
Himmler je sistem SS-ovskih koncentracijskih taborišč povsem izvzel iz pravnega sistema, tako da so bili v taborišča zaprti ljudje brez sojenja in možnosti obrambe.
Taborišča pod vodstvom SS so se delila na tista, ki so bila namenjena uničenju ljudi in tista, kjer je veljalo načelo »Vernichtung durch Arbeit«, torej uničenju ljudi z delom. Ljubeljsko taborišče je sodilo med slednje.
Navajam kratek citat iz spominov Francoza Gastona Charleta, enega izmed jetnikov koncentracijskega taborišča Ljubelj.
Ker smo bili jetniki velikega rajha, so nam namenili uničenje, ki naj bi ustrezalo potrebam vojnih načrtov. Namenili so nam smrt na prisilnem delu – to je bila bolj originalna zamisel, kot pa pokositi nas z mitraljezom ali pobesiti nas na veje dreves.
Taborišče je bilo postavljeno iz vojaških razlogov, za izgradnjo strateško pomembne cestne 333 povezave Tretjega rajha z južni zasedenimi ozemlji in jadranskim prostorom. Ljubeljski prelaz, ki je bil velik del leta zaradi snega neprevozen, je pomenil oviro na tej poti.
Tretji rajh je za svoje vojaške potrebe uvedel suženjski sistem dela. SS je jetnike koncentracijskih taborišč kot delovno silo prodajal podjetjem, ki so izdelovala orožje, opravljala gradbena dela … tako je bilo med leti 1943 in 1945 na Ljubelj privedenih 1800 internirancev, ki so gradili predor na Ljubelju. Od koncentracijskega taborišča Mauthausen je jetnike najelo dunajsko podjetje Universale.
Med njimi so bili predvsem politični zaporniki, Judov je bilo malo, le 15 so jih prehodno privedli na Ljubelj, nato pa odposlali v Mauthausen. Po narodnosti je bilo največ Francozov (800), zatem Poljakov (450), državljanov Sovjetske zveze (188), Jugoslovanov (144), med njimi 110 Slovencev. Ostali jetniki so bili iz Španije, Češke, Norveške, Luksemburga, Grčije, Belgije in Nizozemske. Nemci so bili večinoma osebe s kriminalno preteklostjo.
Kot v vseh nacističnih koncentracijskih taboriščih je tudi na Ljubelju veljal hud sistem terorja: neprestano nasilje in grožnja s smrtjo, podhranjenost, neprimerne bivanjske razmere in neprimerna oblačila in obuvala, odvzem svobode in identitete … Koliko ljudi je umrlo na Ljubelju ne vemo, vse kaznovane, onemogle in bolne jetnike so vračali v matični Mauthausen, kjer jih je večina umrla. Na Ljubelju je bilo žrtev 40.
Vojne razmere, še posebej izrazito pa je bilo to v koncentracijskih taboriščih, so kršile vse človekove pravice, predvsem pravico do:
svobode,
enakopravnosti,
do svojih misli in idej,
do varnega in svobodnega življenja,
do tega da nas ne sme nihče zasužnjiti, mi pa ne smemo zasužnjiti nikogar,
do tega, da nas nihče nima pravice raniti ali mučiti,
do tega, da nas ščitijo zakoni, ki morajo biti enaki za vse in nam omogočajo pravno pomoč, če jo potrebujemo,
do tega, da nas ne sme nihče brez razloga zapreti v zapor, nas v njem zadrževati ali pa poslati iz naše države in številne druge pravice.
Kršene so bile tudi vse univerzalne človeške vrednote
Pravičnost
Strpnost
Enakovrednost
Empatija
Solidarnost
Nenasilje
Spoštovanje
Ljubezen
Pomoč
Svoboda
Ob prebiranju spominov nekdanjih jetnikov, ki so morali zaradi nasilja totalitarnih oblasti prestajati nečloveške razmere in zlo, se izluščita dve želji: želja po tem, da se nikoli ne pozabi kaj se je zgodilo in da se prepreči nastanek podobnih razmer v bodoče.
V času po drugi svetovni vojni so se sorodne strahote ponovile v totalitarnih komunističnih državah, zatem v vojnah novih imperialističnih sil, blizu nas v Bosni, Ruandi, Sudanu in drugod. Nismo še našli odgovora na vprašanje, kaj storiti, da se zločini, kot so bila koncentracijska taborišča na bi več ponovili.
Vendar kljub temu lahko storimo vsaj to: sami se trudimo razumeti in se aktivno upirati tokovom, ki lahko vodijo v nove totalitarizme. Se spominjamo. Učimo mlade. Zato je tako pomembno ohranjati avtentični prostor taborišča, ker že prostor sam po sebi vsebuje sporočila o človekovih pravicah in svoboščinah. Poleg tega ohranjanje krajev, kjer so se zgodili zločini onemogočajo revizionizem in pozabe. To je zelo dobro razumel ameriški general Ike Eisenhover, ko je zahteval, da se posnamejo grozote, na katere se ameriške enote naletele ob osvoboditvi nemških nacističnih koncentracijskih taborišč, ko je dejal: »Stanje moramo posneti, prišel bo čas, ko bodo rekli, da se to ni zgodilo«.
Tržiški muzej, iz katerega prihajam, aktivno ohranja spomin na dogodke, sam prostor spomina z vzdrževanjem in konservatorski posegi, pripravljamo pa tudi številne programe za obiskovalce, s pomočjo katerih poučujemo o vzrokih za tako skrajne dogodke in kaj narediti za boljši jutri, kar je smiselno tudi zdaj, ko je minilo 75 let od konca vojne in ko odhajajo zadnje priče dogodkov. Današnje okoliščine prinašajo številne, v marsičem zelo podobne tistim iz preteklosti.

Jana Babšek, direktorica Tržiškega muzeja

Ljubelj, 13. junija 2020