ZZB za vrednote NOB Slovenije bo na razširjeni slavnostni seji ob dnevu upora podelila letošnja najvišja priznanja organizacije. Listino ZZB NOB bosta prejela Zora Konjajev in Franc Sever Franta.
Franc Sever – Franta: Dajte mladim priložnost
Franc Sever – Franta, nosilec partizanske spomenice 1941, partizanski komandant, pilot, gospodarstvenik in avtor treh knjig, je tudi letošnji dobitnik listine ZZB za vrednote NOB Slovenije, najvišjega borčevskega priznanja. Podelili so mu jo med drugim za njegovo popolno zvestobo vrednotam NOB. »Danes je v javnosti znan kot živa priča tistih dni, saj z ostrim in pravičnim razumom brez predaha zavrača vsa podtikanja in izkrivljanja na račun nekdanjega partizanskega boja in idealizma, na katerem je ta boj temeljil,« so med drugim zapisali v obrazložitvi.
PIŠE: Jožica Hribar
Na prvi pomladni dan leta 1923 v Št. Juriju pri Grosupljem rojeni Franc Sever velja danes za eno zadnjih živih legend udeležencev NOB. Zaradi njegovih častitljivih 94 let, predvsem pa zaradi izjemnega spomina, jasnih in bistrih misli ter artikuliranega govora, s katerim navdušuje v številnih intervjujih, na javnih nastopih in kot govornik na spominskih slovesnostih, je tudi zaželen sogovornik med mlajšimi. Malokdo zmore tako natančno še vedno opisati vse bitke, skozi katere se je prebijal v več kot štirih letih druge svetovne vojne, in pripovedovati o soborcih, vojaških poveljnikih, komandantih, komisarjih in tovariših, s katerimi so preživeli epopejo druge svetovne vojne. Z največjim spoštovanjem govori o »svojem komandantu,« narodnem heroju Francu Rozmanu – Stanetu, in prizna, da ga je čas, ko je bil Rozmanov kurir, zaznamoval za vse življenje. In da je od njega pobral najboljše, kar je lahko, to pa je spoštovanje vseh soborcev, pozneje pa sodelavcev ter skrb in odgovornost zanje. In ko se je sam znašel v takem položaju, ko je bil kot poveljnik operativnega štaba Šlandrove in Zidanškove brigade marca leta 1945 na Menini planini odgovoren zapribližno 500 prezeblih, lačnih in obupanih borcev, je spoznal, kaj pomeni odgovornost. »Ko več sto ljudi zre vate in pričakuje odločitev, moraš ukrepati, četudi ne veš natančno, kaj storiti in alije tvoja odločitev prava,« še danes velikokrat prizna. Prav takoprizna, da je poleg drznosti in poguma potrebna tudi sreča. Takrat na Menini planini jim je bila naklonjena in ganljivo je po več kot 70 letih videti, ko se mu še danes otroci in vnuki tedanjih soborcev zahvaljujejo, da so ti tudi po njegovi zaslugi preživeli.
Franta je bil tisti, ki se je maja leta 1945 skozi 120-tisočglavo vojsko, ki se je umikala proti Koroški, kot načelnik operativnega štaba 14. divizije po ukazu odpravil v Šentjanž pri Dravogradu na pogajanja z vodstvom ustašev in hrvaških domobranov o predaji. S pogajanji sta 14. divizija in Tomšičeva brigada v dolini Črne in na Poljani pridobili čas in razorožili 104. lovsko divizijo, po spopadih so se predali tudi ustaši in domobrani. Osvoboditev je dočakal kot major Jugoslovanske armade, nikoli pa ni skrival razočaranja, ko se je moral s 14. divizijo po koncu vojne umakniti v Vojvodino, kjer se je slovenska narodnoosvobodilna vojska »utopila« v JLA.
A življenje je teklo dalje in kot mlad perspektiven kader so ga poslali na šolanje v vojaško letalsko šolo v Rusijo, v Jugoslaviji pa je končal še vojaško fakulteto jugoslovanske armade. Služboval je kot načelnik lovske letalske divizije na letališčuBatajnica pri Beogradu in pozneje kot poveljnik letalskega vojaškega oporiščaPleso pri Zagrebu. Še pred izstopom iz JLA je bil pomočnik komandanta letalskega korpusa v Zagrebu. Medtem se je v Zagrebu vpisal tudi na ekonomsko fakulteto, po diplomi pa se je poskušal celo kot samostojni podjetnik, saj je po izstopu iz JLA družina ostala brez sredstev.
Po vrnitvi v Ljubljano je bil trinajst let generalni direktor podjetja Aerodrom Ljubljana – Pulj, upokojil pa se je kot direktor podjetja Inex Adria Airways. O tem svojem zadnjem obdobju je lani izdal knjigo Letališče ali lovišče, v kateri je med drugim omenil tudi vizionarstvo tedanjih slovenskih politikov, ki so se zavedali, kako pomembno je za republiko lastno letališče, saj je »okno v svetnacionalnega gospodarstva«, in kakšni odpori so bili v Beogradu proti tudi takšni obliki mehkega osamosvajanja Slovenije. Njegovo globoko razočaranje nad slovenskimi politiki, ko so dovolili, da je država lahkomiselno prodala najprej letališče in nato še letalsko družbo in s tem še zmanjšala svojo samostojnost,je razumljivo.
Svoje bogato življenje je opisal v knjigi Trenutki odločitev, še prej pa se je s knjigo Past na Menini planini prvič spopadel s pisanjem. S pripovedjo o dogajanju na Menini planini marca leta 1945 je postavil večni spomenik vsem neimenovanim borcem, aktivistom in preštevilnim domačinom, ki so dodali svoj kamenček v mozaik odpora v drugi svetovni vojni.
Franto krasi tudi izjemna naklonjenost mladim generacijam. Zelo dobro razume, da so časi danes povsem drugačni, da so tudi mladi ljudje drugačni, tako kot so drugačne okoliščine. Agloboko je prepričan, da bi se bili tudi danes mladi pripravljeni bojevati za svojo svobodo, če bi bila ogrožena. Seveda ne z odhodom v gozdove, z drugačnimi sredstvi in z drugimi oblikami bi zagotovo našli način, da ostanejo in postanejo svobodni. Upa pa, da se ne bodo nikdar znašli v takšnem položaju.
Zora Konjajev: Pionirka pri skrbi za zdravje nedonošenčkov
Zdravnica dr.Zora Konjajev je letošnja dobitnica listine ZZB za vrednote NOB Slovenije, ki je najvišje priznanje organizacije. Kot so zapisali v obrazložitvi, je to »najvišje priznanje za njena dejanja človečnosti in vere v zgodovinsko pravičnost slovenskega narodnoosvobodilnega boja, za njeno vztrajno in nepopustljivo javno nastopanje v tem duhu, ko kot intelektualka in zdravnica humanitarka, pa tudi kot dejavna priča in vseživljenjska zdravnicaznanstvenica kljub visokim letom novim rodovomnenehno dopoveduje, naj bodo ponosni na našo partizansko generacijo in na vrednote, za katere se je bojevala.«
PIŠE: Živa Vidmar
Zora Konjajev je svoj odnos do družbe in soljudi pokazala že v času vojne, o tem je veliko znanega in napisanega, pozneje pa je kot pedagoginja etična načeladosledno prenašala na študente medicine. Za to je dobila visoko državno odlikovanje,srebrni častni znak svobode Republike Slovenije leta 2001, in postalačastna meščanka Ljubljane. Svoja etična načela pa je ves čas prenašala v vsakodnevno življenje in tudi v pokoju ostaja zvesta Hipokratu v etičnem in strokovnem pogledu.
Že v zgodnji mladosti se je odločila, da bo zdravnica, zato je svojo odločitevtrmasto zagovarjala pred starši, in uspelo ji je. Njen študij medicine so prekinili druga svetovna vojna, poroka, rojstvo otroka in domobranska izdaja. Odšla je na partizansko ozemlje, v Beli krajini se je z lahkoto vključila v dogajanje, ki je rojevalosvobodo. Po vojni je nadaljevala študij in ga ob drugem možu in drugi hčeri leta 1948 dokončala. Bila je vpeta v aktivistično reševanje medicinskih povojnih problemov in leta 1954je dokončala specializacijo iz pediatrije. Od tedaj je bil njen vsakdan posvečen otrokom. Izpopolnjevala se je v Parizu in Zürichu, poznejetudi v Moskvi in na Češkemna področju nedonošenčkov in bolnih novorojencev.
Zaposlena je bila na Pediatrični kliniki v Ljubljani. Bila je vodja centra za nedonošenčke v Jugoslaviji, ki ga je opremil Unicef. Leta 1956 je bil na predlog predstavnice WHO dr. Mary Crossv Ljubljani ustanovljen demonstracijski center za izobraževanje zdravstvenih delavcev v neonatologiji za celotno Jugoslavijo. Na oddelku je moralo osebje, ki za to ni bilo nagrajevano, vzgajati zdravnike, pediatre, porodničarje, specializante in medicinske sestre iz drugih republik, ki, denimo niso nič vedeli o hospitalni higieni. V Sloveniji pa je bil hkrati to tudi center, ki je negoval vse nedonošenčke in zdravil bolne novorojence iz vseh porodnišnic razen ljubljanske. Sprva je bilo izjemno težko, saj za delo s tako majhnimi otroki niso imeli izkušenj, primanjkovalo je zdravil in drugih pripomočkov.
Zora Konjajev je najprej z dosledno strogimi higienskimi zahtevami, pri katerih je bilo temeljno umivanje rok, na oddelku dosegla aseptičnost. K skrbi za otroke je pritegnila starše, saj se je zavedala, da otročički v inkubatorju brez človeške topline, kot je mamino naročje, ne bodo premagali nevarnosti. K temu je spadalotudi dojenje, ki ga je spodbujala na vseh ravneh. Dosegla pa je tudi, da so bili na oddelku nedonošenčki ob pomanjkanju materinega mleka hranjeni z liofiliziranim ženskim mlekom v prahu, s prehrano, ki je bila edinstvena v svetu in je zagotavljala optimalen fizični in psihični razvoj otroka in preprečevala hude zaplete.
Pri vsakem otroku je poskusila pri bolezni ali nepravilnem razvoju priti do dna. Zahtevala je primarni pregled krvi, tudi urina, ki bi pokazal potrebne nadaljnje postopke, uvedla pa je specifično nevrološko preiskovalno metodo za novorojence (z njo se je srečala v Parizu pri profesorju A. Thomasu), ki je omogočala najzgodnejše odkrivanje razvojnih odklonov in pravočasno ukrepanje. Nevrološki testi so bili potem vpeljani po vseh porodnišnicah v Sloveniji.
Pri zdravljenju otrok se je najpogosteje srečevala z zlatenico, zato se je še posebno posvetila tej bolezni. Če zlatenica ni bila posledica krvne raznolikosti, je bila lahko posledica več vrst znotrajmaternične okužbe (npr. hepatitisa).Posebno pa je Zora Konjajev postala pozorna na okužbe plodov s citomegalovirusom (CMV–viruscelicvelikank), ki so bile do tedaj odkrite le pri mrtvih otrocih.Leta 1961 je prvič ugotovila citomegalijo pri še živem nedonošenčku, ki je bila potrjena z obdukcijo po njegovi smrti.
Prva v svetu je tako imenovane »sovje oči« našla tudi v urinskem sedimentu mater, a pri materi je bolezen sama izzvenela, pri novorojenčku pa ni bilo druge pomoči, kot da so mu zamenjali kri s krvjo odraslega človeka, da je s tem dobil protitelesa. O odkritju je poročala na svetovnih kongresih, domač odziv pa je bil: »Konjajeva sliši travo rasti.«To travo so očitno slišali v St. Gallenu v Švici, kjer so določili virus, in prišlo je do svetovne objave, seveda z imeni iz Švice, a s fotografijami iz Ljubljane. Je pa uvedla načela preprečevanja hude zlatenice pri novorojencih, ki so bila obvezna za vse porodnišnice v Sloveniji. S tem je bila popolnoma zatrta smrtnost ali poznejša huda invalidnost (ples sv. Vida) novorojencev z zlatenico v Sloveniji.
Do leta 1972 v Sloveniji ni bilo kirurškega oddelka za otroke in so bili hospitalizirani na oddelku za bolne novorojence Pediatrične klinike v Ljubljani. Zanje je uvedla diagnostiko, predoperativno in postoperativno nego novorojencev, ki so jih operirali na kirurgiji za odrasle.
Bila je univerzitetna profesorica, članica številnih strokovnih in znanstvenih komisij in sodna izvedenka za področje neonatologije. Njena knjižica Nega dojenčka je bila dolga leta priložena paketu za porodnice. Objavila je številne strokovne in znanstvene članke, tri strokovne knjižice in biografijo dr. Franca Novaka Zvestoba Hipokratu.
