Letala so gorela, nebo je rdeče zažarelo

NA OBISKU

Letala so gorela, nebo je rdeče zažarelo

Just Breškon je edini še živeči partizan, ki je 13. marca 1944 sodeloval v napadu na nemško letališče Belvedere pri Vidmu. Jesen svojega življenja preživlja v kraju Campeglio v Furlaniji. Obisk pri njem je bil pravo doživetje, saj je še vedno živi leksikon spominov na mladost in narodnoosvobodilni boj. Ohranil je pokončno držo Slovenca, jezik z malo »kotarskega« narečja pa ga izdaja, da izhaja iz Breginjskega kota.

Justo se je rodil rojen 24. julija 1927 v Borjani, kjer je odraščal skupaj s tremi brati, očetom in mačeho, ki so jo otroci klicali mama. Njegovo mladost je zaznamovala raznarodovalna fašistična ideologija. Spominja se, kako težko se je bilo v šoli učiti italijanski jezik, ko pa so bili doma zavedni Slovenci in so govorili samo slovensko. Kot 13- letni deček se je leta 1940 učil za krojača v Trbižu. Oče je po kapitulaciji fašistične Italije leta 1943 prišel ponj in v Borjani je ostal od septembra 1943 do začetka marca 1944, ko se je vključil v NOB, tako kot drugi mladeniči iz Borjane in drugih krajev Kobariške.

Odšli so v tabor v Plazeh za Breginjem, kjer so se seznanjali z orožjem, taktiko in veščinami bojevanja. Učili so se tudi slovenskega jezika. Politkomisar Alfonz Perat jim je govoril in jih pripravljal na hude preizkušnje. Bili so mladi, željni bojevanja. O tem so jim pripovedovali starejši borci. Ko se je nekega dne nad njimi prikazalo izvidniško nemško letalo, ki je priletelo z letališča Belveder, so hoteli kar streljati nanj. Komandant Marko Redelonghi je naivne mladeniče komaj ustavil, da niso sprožili strelov. Mladi se niso zavedali, da bi Nemci kaj hitro lahko odkrili njihovo taborišče.

Vodstvo Briško-beneškega odreda se je pripravljalo na napad na letališče, s katerega so vzletala letala in bombardirala vasi v Posočju. Vse je potekalo v največji tajnosti. Izbrali so najpogumnejše prostovoljce, med njimi je bil tudi mladi Justo. In prišel je dan, ko je bilo izdano povelje za akcijo. Iz tabora v Plazeh so se borci odpravili v bližnjo vas Brezje. Od tam so v popolni tišini krenili proti Tipani in naprej čez grape in globeli proti Furlanski nižini. Med potjo so jim odobrili le kratek počitek. Justo je bil dodeljen enoti, ki je imela nalogo ščititi desno krilo napada v bližini vasi Savorgnano. Pred sončnim zahodom 12. marca, po prihodu na izhodiščne položaje, so borci dobili natančne naloge. Šele takrat so zvedeli, da bo cilj napada letališče nemških sil na Belvederu. Justo je skupaj z domačinom Tonijem Pešturjem in ruskim mitraljezcem prispel do križišča v bližini vasi, kjer so se utrdili. Justo je nosil tudi posodo z bencinom, ki mu jo je dal komandant. Zažgal naj bi letala.

V jasni noči 13. marca 1944 se je ob drugi uri zjutraj začel napad. Kmalu je nebo rdeče zažarelo, saj so v zrak pognali letala. Slišati je bilo odmeve bomb in streljanje. Po ravnini se je valil gost črn dim. Justu in soborcema ni bilo treba izstreliti nabojev, saj so bili oddaljeni od središča napada, pa tudi nasprotnik se ni pojavil na desnem krilu, ki so ga branili v času napada. Nekaj več kot pol ure je trajal sam napad, potem je prišlo povelje za umik na že prej dogovorjeno mesto. Od tu so po gozdu, ki jih je ščitil, prispeli v Dolenje Črnjeje, kjer so se okrepčali z obilnim obrokom in dobili zaslužen počitek. Zjutraj so jih preletavala nemška letala, ki so prispela iz Campoformida, vendar partizanov niso opazili, ker so bili dobro skriti. Borci so morali počakati do mraka, da so lahko nadaljevali pot proti taboru v Plazeh. Izmučeni so prispeli do Tipane in pot nadaljevali proti vasi Brezje. Med počitkom so slišali strele iz tabora v Plazeh in slutili so, da se tam dogaja nekaj strašnega. In res so v tabor vdrli Nemci in pobili 20 partizanov. Njihova imena so danes napisana na spominskem obeležju v bližini takratnega tabora.

Po vojni se je Justo vrnil v Trbiž in nadaljeval delo kot krojač, poleti pa kot gozdni delavec pri sečnji in spravilu lesa. Leta 1947 se je odločil za življenje v Furlaniji. Večkrat je zaprosil italijanske oblasti za državljanstvo. Preverjali so njegovo pripadnost italijanski državi. Državljanstvo je dobil šele leta 1955. Zatem ga je pot zanesla kot emigranta na začasno delo v Bern v Švico, kjer je spoznal tudi svojo življenjsko sopotnico. Doma je bila iz Campeglia in leta 1963 sta se skupaj vrnila v njen rojstni kraj, kjer še danes živita mirno upokojensko življenje v hiši na robu kraja s pogledom na Furlansko nižino.

Vojko Hobič