KOZLARJEVA GOŠČA – 24. oktobra 2019
Mag. Marko Koprivc, poslanec Socialnih demokratov v Državnem zboru, na spominski slovesnosti v Kozlarjevi gošči, posvečeni žrtvam vojnega nasilja med drugo svetovno vojno z območja Barja in njegovega obrobja.
Spoštovane in spoštovani, vsi tukaj zbrani ob spominskem obeležju v Kozlarjevi gošči. Spoštovane tovarišice in tovariši! Dovolite mi, da se zahvalim organizatorju današnjega spominskega obeležja za čast, da vas lahko nagovorim.
Jesen je čas, ko se narava umiri. Ko ugasne glasno žuborenje poletja in nas obda nežna glasba padajočega listja, ki ležé po gozdnih poteh in obronkih. Jesen je čas palete mnogoterih barv, ki jih ne premore noben slikarjev čopič in jih lahko v svoji nepogrešljivosti naniza le mati narava. Barve jeseni so lahko silno vesele, ko sončni žarki pozlatijo krošnje dreves, še posebej na bogatih gozdnatih območjih, kot jih premore prelepa Slovenija.
Lahko pa raznobarvna toplina listov odseva tudi melanholijo, tesnobo in žalost, ko se zlata prelije v temno rjavo in zamolklo škrlatno, in ko drevesa namesto sonca oblije gosta megla. Kaj je lahko še bolj povednega od jesenske preobrazbe, če jo prezrcalimo v pričevanje o usodnih dnevih vojnih let, ko je svetlost življenja ljudi, tudi teh z obronkov Barja, kruto presekala vojna? In, spoštovani, kaj je lahko še bolj grozljivo od neizrekljivo brezumnega početja kot to, da človek nameri orožje v drugega človeka zavoljo oblasti, nadvlade in rasnih, verskih ali političnih prepričanj?
Kaj je lahko še bolj nedoumljivo od tega, da je po vojnih poteh, s katerimi je bila pred več kot sedemdesetimi leti v najhujši moriji človeštva prepredena praktično vsa zemeljska obla in je izkrvavelo na milijone ljudi, še več pa jih je bilo pregnanih iz svojih domov? Kaj na tem svetu je lahko bolj grozljivo od tega, da nekdo celotni generaciji otrok na silo ukrade starše, upanje, igrivost in otroške sanje?
Spoštovani: vojne rane krvavijo še desetletja in stoletja po tem, ko je vojna končana. Krvavijo ob spominih na vso prestano bolečino, krvavijo ob enormnih posledicah. Bolečina vojne dreza v najosnovnejše vprašanje človeka in podira meje humanosti ter odstira človekovo krutost, brutalnost. Ko vojna zver odpre svoje požrešno žrelo, le-to pred seboj požira vse in vsakogar.
Prav ti zadnji oktobrski in prvi novembrski dnevi so namenjeni množici obeležij, saj praktično ni pedi slovenske zemlje, obronka ali ceste, jarka ali stezice, ob kateri ne bi stal spomenik, plošča ali napis. Opomnik, ki priča o trpljenju našega naroda, o premnogih padlih žrtvah. A ta obeležja govoré tudi o vznesenosti, o upanju in o svobodi. Govoré o pogumu naših prednikov, ki so se pogoltnemu žrelu vojne uprli in so zavoljo lastnih življenj, pregona in trpljenja, na koncu slavili zmago osvoboditve naše okupirane zemlje!
Mnogo obeležij spremlja niz tesnobnih občutkov, ki vzniknejo ob spominih na preminule in na življenja, ki so ugasnila zato, da je na pogorišču smrti lahko vstala svobodna država, naša država. A prav je, da nas ob tem preveva tudi notranji občutek ponosa! Ponosa na naš narodnoosvobodilni boj, na hrabre partizanke in partizane, na neomajno silo, ki je močnejša od sovragove vojne mašinerije, ki nas je s kar treh strani skušala ne le pokoriti, temveč tudi izbrisati. Ki je skušala uničiti slovenskega človeka, raztrgati slovensko besedo in eliminirati praktično vse, kar je bilo slovenskega!
Ta zlonamerna težnja je kaj kmalu po nemški, italijanski in madžarski okupaciji, krenila tudi izven bojišč. Grobo je zarezala v praktično vse tkivo življenja naših ljudi, svojo jedko ost je skušala zariti v vse generacije. Otroški smeh, klepet žensk, modrovanje mož,… vsi ti smeli načrti, vse sanje in želje – četudi tiste, ki se nam danes zdijo samoumevne -, je zamenjala svinčena groza nasilja, kakršnega si ne moremo in niti ne znamo predstavljati. Tako, kot si je težko prestavljati enormni pogum in neusahljivo srčnost ljudi, ki so se v najbolj grozovitih, krvavih časih uprli. Za svobodo. Za pravico! Za ljudi, ki želijo živeti v miru in na svoji zemlji!
Drži. Nekaj ljudi je bilo takrat tudi takšnih, ki so zavoljo političnega oportunizma in v skrbi za svoje materialno premoženje, raje izbrali lažjo pot. Pot izdajstva, pot prizadejanja najokrutnejših dejanj: brutalnih usmrtitev žena, otrok, starcev in morda tudi tistih, s katerimi so poprej delili prijateljstva, poznanstva.
Bolečine, ki zeva iz slehernega obeležja in spomina na tragične dni naših ljudi, ki so svojo nedolžno kri prelili zavoljo nečesa najbolj sprijenega – izdajstva lastnega naroda, se ne da omiliti. Ne morejo je ublažiti pretekla leta in desetletja, še najmanj pa tako imenovane dobronamerne težnje po spravi, ki si je, poudarjam, na tak način ne moremo in ne smemo dovoliti. Tega ne moremo sprejeti prav zaradi tistih, ki so v imenu zaprisege fašizmu in nacizmu pobijali otroke, starce, ženske prijatelje, znance!
Vsak dogodek, vsak spomin in pričevanje o teh krutih in nerazumljivih dejanjih me močno pretrese. Gane.
Posebno mesto v moji misli ima prav spomin na žrtve Kozlarjeve gošče. Spomin na vse tisto, kar se je v letih 1943 in 1944 dogajalo tukaj, na tem žalostnem mestu. Ko premišljujem o tem, se v meni – verjamem pa, da tudi med vami, spoštovani tukaj zbrani, prižge tisto najbolj elementarno vprašanje: kako lahko, kako zmore človeško bitje drugemu prizadejati takšne brutalnosti? Razsežnosti slednje ne more zaobjeti nobena beseda, ne zmore omiliti noben čas, ne more izjokati nobena pesem.
98 imen tukaj na tem spomeniku z neslišno, a predirljivo zgodbo priča o najhujših brutalnostih črne roke, ki je pod vodstvom komandirja Franca Fraklja morila po barjanskih vaseh. 98 in še več življenj je bilo tukaj izdanih in brez milosti poteptanih s strani slovenskih izdajalcev. A nikoli, prav nikoli še s takšno okrutnostjo, ni bilo moč poteptati volje in neomajne moči ljudi in narodnoosvobodilnega boja, da se rešijo spon ujetništva in zaživijo v svobodi!
Zato, spoštovani in spoštovane!
Zavoljo žrtev Kozlarjeve gošče in vseh življenj naših hrabrih bork in borcev; zavoljo tisočero izgnanih in umrlih rojakov po taboriščih širom Evrope; zavoljo ukradenih otroštev vojnih in povojnih generacij; zavoljo pogorišča sanj, upanj in želja, ki jih je peklenski vojni ogenj pustil za seboj in zavoljo našega neomajnega duha, našega narodnoosvobodilnega boja, ne smemo dopustiti, da določene politične opcije in med njimi politiki, ki sami sebi pripenjajo oznake največjih osamosvojiteljev, narodnoosvobodilni bolj enačijo s kolaboracijo!
Kolaboranti so in ostajajo izdajalci našega naroda! To so krvniki, ki so lastne rojake zavoljo ozkogledih interesov pošiljali v nemilost brutalne smrti ali so jim smrt celo prizadejali sami! Tega ne smemo pozabiti nikoli! Sprava za vse nas, ki cenimo narodnoosvobodilni boj, ni manipulativna politična kategorija, pod katero se skriva tudi želja nekaterih, da se narodnoosvobodilni boj za vsako ceno omalovažuje in izbriše.
Spoštovane tovarišice, spoštovani tovariši, naj še enkrat poudarim: na narodnoosvobodilnem boju in njegovih vrednotah se je naša država konstituirala in si v mednarodnem okolju s trdim delom, odrekanji in z neomajnim duhom naših ljudi, pridobila status ugledne članice najpomembnejših mednarodnih organizacij.
V duhu njegovih vrednot smo zgradili praktično vse naše družbene podsisteme. Zgradili smo bit, srčiko naše države in njeno ustavno-pravno ureditev, ob čemer naj samo spomnimo na drugi člen Ustave, ki pravi, da je Slovenija socialna in pravna država.
In preteklo desetletje, še posebej takrat, ko je žal tudi pri nas klestila huda gospodarska in socialna kriza, je del politike – ravno tisti, ki v narodnoosvobodilnem boju vidi največjo bojazen, v njegovih vrednotah pa največjo zablodo slovenskega naroda -, to krizo izkoristil za ideološki razkroj vrednot NOB: za razkroj solidarnosti in tovarištva, pri tem pa je zvesto služil enemu samcatemu gospodarju – kapitalu in neoliberalni dogmi.
Ta dogma se je skozi leta, od devetdesetih let prejšnjega stoletja dalje, počasi, z vsemi svojimi izjemno dobro zamaskiranimi prijemi vse bolj lepila na vse podsisteme slovenske družbe, z vsiljevanjem tez, češ, javno je slabo (bodisi gre za šolstvo bodisi za gospodarstvo, zdravstvo in ostale podsisteme družbe), vse zagate pa lahko reši samo zasebno lastništvo in seveda kapital.
Še več, z načrtnim prirejanjem zgodovinskih dejstev si je del politike želel – in to želi še danes – marginalizirati jedro slovenskega upora proti okupatorjem, prirejati resnico o slovenski osamosvojitvi in političnih spremembah v začetku devetdesetih let rekoč, da je le-ta naše ljudi rešila pred slabim in zlonamernim sistemom.
Drži..: deloma so imeli prav.., da je bil sistem socialističnega samoupravljanja slab za prosto manevriranje kapitala skozi vse podsisteme družbe, ki si jih želi ta neoliberalna logika podrediti. Privatizacija je sveta dogma te logike. Žal pa imamo moč tudi v Sloveniji videti kaj vse slabega je ta logika prinesla s seboj v zadnjih treh desetletjih.
In nasploh, v družbo se želi sejati čim več slabega vzdušja, razklanosti in strahu, z nenehnimi populističnimi izjavami o razkroju pravne države, o tem, kako na nas prežijo nevarnosti migracijskih tokov, kako z njimi prihajajo zli ljudje. Lažne novice so postale dnevno orodje dela slovenske politične desnice, ravno tiste, ki si že desetletja trudi zanikati pomen NOB, zanikati pomen OF, teptati resnico o trpljenju vseh žrtev, ki so padle pod krvavimi rokami domobrancev.
Ampak, spoštovane tovarišice in tovariši…. Ko vidim, da z ramo ob rami tukaj stojim z vami in vsemi, ki se te dni strumno, s pesmijo, rdečo zvezdo, spominsko besedo in polni zanosa spominjamo dogodkov izpred več kot sedemdeset let nazaj, nimam skrbi.
Da nas je dedičev resnice o veličastnem narodnoosvobodilnem boju preveč in da smo preveč ponosni in tovariški, da bi nas bilo lahko preglasiti. Tudi v opominu in spominu na brutalna in nečloveška grozodejstva domobranskih postrojev tu, v Kozlarjevi gošči! Ne bomo pozabili!
Slava vsem, ki so padli za svobodo!
Smrt fašizmu, svoboda vsem narodom!
