Dr. France Križanič
Zmogljivosti danega narodnega gospodarstva so odvisne od številnih dejavnikov, ki jih lahko združimo v pet imenovalcev: kapital, naravno bogastvo, rutinsko delo, znanost in podjetništvo. Zadnje tri spadajo v domeno dela. Znanost in podjetništvo včasih skupaj imenujemo produkcijski faktor znanje ali pa nekoliko vulgarno človeški kapital. Spreminjanje strukture gospodarjenja je namreč odvisno od »znanja«. Pomen »znanja« (tehnološkega, organizacijskega, podjetniškega) se v sodobnem digitaliziranem načinu gospodarjenja krepi. Položaj narodnega gospodarstva v mednarodni delitvi dela (konkurenčnost) ter njegova sposobnost povečevati vrednost novoustvarjenih dobrin nista več odvisna od naravnih danosti ali preskrbljenosti s kapitalom, kot je to veljalo nekako do sedemdesetih let dvajsetega stoletja, ampak od sposobnosti vključevanja znanja v produkcijski proces.
Nizka stopnja brezposelnosti je v sodobnih razmerah odvisna od sposobnosti gospodarstva uvajati nove tehnologije, izdelke in poslovne pristope. Izobrazbena struktura delovno aktivnih se je dramatično izboljšala (v Sloveniji ima že vsak tretji diplomo višje ali visoke stopnje). Sodobna država na stabilnost delovnih razmerij dolgoročno vpliva z zagotavljanjem storitev kvartarnega sektorja (kultura, šolstvo, znanstvenoraziskovalna dejavnost, zdravstvo, socialno skrbstvo, varnost), s katerim vzdržuje in krepi raven znanja, ter z razvojno politiko, s katero spodbuja uporabo znanja v gospodarstvu. Obenem se ni zmanjšala vloga države pri skrbi za tržno ravnotežje. S fiskalno in monetarno politiko mora preprečevati recesijo in inflacijo, z zunanjetrgovinsko politiko pa zagotavljati razmere za izravnano bilanco transakcij s tujino.
Več v tiskani izdaji!
