Zmaga nad fašizmom se kar še vedno praznuje 9. maja, čeprav fašizem nikoli ni bil premagan. Tudi druga svetovna vojna je bila vojna proti fašizmu le na območju Sovjetske zveze, Poljske, Jugoslavije in seveda Slovenije. Na Zahodu, kjer sta se Nemčija in Italija spopadali s francoskim in britanskim imperijem, je bila druga svetovna vojna le nadaljevanje »nedovršene« prve svetovne vojne, le da sta v teh dveh državah takrat vladala nacizem in fašizem. Prvo svetovno vojno, pa tudi drugo, so pohlepni vladarji in bankirji zakuhali zgolj zaradi svojih imperialističnih želja ter so v popolnoma brezsmiselno smrt pognali na desetine milijonov ljudi. Mimogrede, bogati bankirji in gospodarstveniki so ob začetku prve svetovne vojne dosegli umik francoske vojske z območja jeklarn v Posarju, ki so se znašle ravno na frontni črti. Zasedla jih je nemška vojska ter so celo vojno delovale za Nemčijo in vojno preživele nedotaknjene, lastnikom pa ves čas ustvarjale dobiček. Druga svetovna vojna pa na daljnovzhodnem bojišču nima prav nobene povezave s fašizmom, razen da je bila Japonska zaveznica Italije in Nemčije. V vojno so Japonci stopili zgolj zaradi imperialističnih želja in nasprotovanja širjenju ameriške in britanske prevlade na Daljnem vzhodu. Tudi po zmagi v drugi svetovni vojni, razen na območjih, ki jih je osvobodila Sovjetska zveza, vodilne »zahodne demokracije« niso nič nasprotovale fašističnim družbam, saj so jih dopuščale v Španiji, na Portugalskem, nekaj časa med vojaško diktaturo v Grčiji, v Afriki, Južni Ameriki ali pa povsod tam, kjer so se bali, da bo zmagala »komunistična grožnja«. Tudi sicer se »zahodne demokracije« tudi same niso odrekle dejavnikom fašizma ali nacizma, kot so nacionalizem, imperializem, avtoritarno vodenje družbe, nagibanje k zgodovinski mitologiji, izrabljanje čustvenega nezadovoljstva ljudi ter vladanja s pomočjo propagandnih prevar.
Več v tiskani izdaji!