Govor Milana Kučana, prvega predsednika Republike Slovenije, 29. september 2018

Naj začnem svoj nagovor nekoliko nenavadno. Z vprašanjem, zakaj se je vredno spominjati dogodkov, kot je Kobariška republika? Zakaj mu je ob častitljivih obletnicah, kot je ta današnja, ko od takratnih dogodkov mineva že čas enega celega človeškega življenja, vredno dati tudi nekaj slavnostnega in prazničnega obredja? Moj odgovor je preprost. Zato ker so ti dogodki vir naše narodove samozavesti in temelj spoštljive samopodobe, ki jo imamo Slovenci o sebi.
Kobariška republika je eno od številnih svetlih dejanj iz časa, ko smo bili Slovenci velik narod. Narod, ki je znal razbrati znamenja časa in se je v njegovih usodnih dilemah zmogel odločiti, da bo na strani tistih, ki so branili človeško civilizacijo pred barbarstvom. Veličine te odločitve, ki je terjala visok krvni davek, ne zmanjšuje neljuba resnica, da se je del naših rojakov zaradi zmotnih ocen dela takratnih političnih voditeljev odločil drugače in se postavil na napačno stran zgodovine. Na nas, na dedičih vseh, ki so bili takrat postavljeni pred odločitve, je, da vso to preteklost vzamemo kot del naše skupne zgodovine, ki je, takšna kot je. Ni je mogoče spremeniti za nazaj.
Pri tem pa ne spregledujmo nauka, ki nam ga ponuja. Ta je preprost in je prastar. Za obstoj, za svobodo, za čast, se je treba boriti. S temi temeljnimi vrednotami ni mogoče trgovati. Ni jih mogoče polagati v tuje roke. Ni jih mogoče ubraniti, če se kratkovidno udinjaš tujcu, ki tvojemu narodu odreka celo pravico do obstoja. Takratne zmotne odločitve je, ne glede na motive, mogoče razumeti. A tega, da od okupatorja sprejmeš orožje, uniformo in plačilo in se na njegovi strani boriš proti lastnim ljudem, tega ni mogoče opravičiti. Gre za zelo pomembno vprašanje, kaj bomo Slovenci o tistem času in odločitvah zapisali kot vrednoto v svoj zgodovinski spomin.
Slovesnost, kot je današnja, sporoča v naš čas, da je ta vrednota upor proti nasilju in boj za svobodo in dostojanstvo. Posebno vrednost ima to sporočilo, ker ga v slovensko občestvo pošiljajo Primorci. Nedavno je v Komnu na proslavi ob obletnici priključitve Primorske Dušan Jelinčič, sin Tigrovca, upornika in partizana Zorka Jelinčiča poudaril, da je prav upor tisti, ki odlikuje primorskega človeka od kmečkih puntov dalje in ki mu je pomagal preživeti. Primorski narod je med fašistično okupacijo in drugo svetovno vojno deloval enotno, izdajalcev naroda ni bilo. Ponosni moramo biti na partizanski boj, ker se je takrat slovenski narod izoblikoval kot zgodovinski subjekt. Prej smo bili v Evropi malo poznani, prek NOB pa smo postali mednarodni subjekt, ki si je zgradil trdno identiteto in ko je dozorel čas, še svojo državo. Toliko o govoru Dušana Jelinčiča.
Danes, ko se poskuša opravičiti politično in vojaško kolaboracijo z okupatorji ter razvrednotiti upor in celotno narodnoosvobodilno gibanje, imate prav Primorci pravico, da zahtevate konec tega zavržnega početja. Da kot potomci tistih Evropejcev, ki so prvi občutili pogubnost fašističnega nasilja in so se mu uprli, zahtevate, da se država s svojimi institucijami upre sovražnemu govoru, vedoč, da besedam sovraštva kmalu sledijo tudi dejanja. Da se konča sprenevedavo pristajanje na očitne primere sovražnega govora, rasizma in nestrpnost z izgovorom, da bi odzivanje pomenilo nedopusten poseg v svobodo govora. Nasprotno. Prav zaradi obrambe te pravice je treba ukrepati. Kajti nič svobode govora ne ogroža bolj kot prav sovražni govor.
Ogroža tudi mir. Letos ob spominu na stoletnico konca prve svetovne vojne, ki je v teh krajih še zelo živ, je iz ust številnih politikov, tudi slovenskih, slišati veliko besed zaklinjanja zavezanosti politiki miru. In obžalovanja, da strahote tiste vojne človeštva niso izučile, ker se je kmalu podalo v vrtinec še strahotnejše vojne. Prelahko in velikokrat brez potrebnega razmisleka se izrekajo te besede. Ne človeštva, pač pa politikov vojne ne izučijo. Oni so tisti, ki zapletajo človeštvo vedno v nove vojne. Tako je bilo takrat in tako je tudi danes. Besede o miru dostikrat zgolj zakrivajo prave namene.
Upiranje besedam, ki so nosilke sovražnega govora, in dejanjem, ki vodijo v konflikte, zahteva politični in človeški pogum. Iskanje izgovorov za molk ob izrazitih manifestacijah sovraštva, rasizma, prostaških laži in žalitve dostojanstva ljudi, je navadno strahopetstvo in beg pred odgovornostjo. Primorci pravico zahtevati upiranje sovražnemu govoru v javnem življenju vsekakor imate. Celo več. To je tudi vaša dolžnost. Dolžnost do tistih vaših prednikov, ki so razumeli, da je upor proti nasilju, sovraštvu, ideologiji nasilja in dejanjem, ki jih rodi, posebej če gre za uresničevanje genocidnega načrta pokončati ves narod, najvišja človekova moralna dolžnost.
Kobariška republika je v času svojega obstoja s svojo vojaško in politično strukturo, tudi s svojim šolstvom in kulturnimi prireditvami, segla do skrajnega zahodnega roba slovenskega narodnostnega ozemlja. Segla je do vasi v Benečiji in Reziji, s slovensko besedo in pesmijo je med tamkajšnjimi ljudmi obudila zavest o tem, da so del slovenskega naroda. Ta je zaradi zgodovinskih krivic in fašističnega zatiranja komaj še tlela pod pepelom nasilnega izkoreninjenja materine besede. Partizanski boj, pohodi enot čez Sočo v Benečijo in še posebej Kobariška republika so tlečo iskro razpihala v spoznanje beneških Slovencev o njihovi narodnostni pripadnosti. Ne glede na tu in tam še obstoječe razdvojenosti in dvome pri odločanju med njihovo državno in nacionalno pripadnostjo, pa je dejstvo, da bi brez partizanskega boja in brez Kobariške republike iskra slovenstva pod pepelom poitalijančevanja že takrat za vselej ugasnila. S Kobariško republiko je bil v celoti uresničen nekaj dni poprej sprejet odlok vrhovnega plenuma OF o priključitvi Primorske matični domovini. Kljub kasnejšim krivičnim odločitvam mirovne konference v Parizu in geopolitičnim trgovanjem v blokovskih spopadih po drugi svetovni vojni, je mogoče z gotovostjo trditi, da bi brez Kobariške republike, ki je segla daleč na desni breg Soče, brez boja za zahodno mejo slovenstva, bila današnja meja Republike Slovenije na Zahodu bistveno drugačna.
Kobariška republika je bila poslednje dejanje vseprimorske vstaje po kapitulaciji fašistične Italije. Takrat je v vrste partizanske vojske vstopala množica primorskih ljudi, mož, fantov in deklet, ki so okrepili borbene enote narodnoosvobodilne vojske po vsej Sloveniji. Iz njihovih vrst so vzniknili številni vojaški in politični voditelji narodno osvobodilnega boja, ki so ga uspešno pripeljali do njegovega zmagovitega konca. Ti otroci Soče, Brd, Krasa, Vipavske doline so se borili, krvaveli in umirali v bojih po vsej slovenski domovini, vse do njenih vzhodnih meja v Porabju. Ni naključje, da je bila prva slovenska vlada, ki je vzniknila iz zmagovitega boja z okupatorji kot izraz ljudske oblasti, ki je rasla hkrati s tem bojevanjem, bila ustanovljena prav na Primorskem, v Ajdovščini, v srcu Vipavske doline. Kobariška republika je bila dokaz, da ljudstva, ki se bori in ve, da je pravica na njegovi strani, teruspe o temeljnem vprašanju smotra boja in upora doseči soglasje, ni mogoče premagati. Mogoče ga je uničiti, poraziti nikdar.
Borcem in aktivistom, znanim in neznanim junakom Kobariške republike, Ferdu Kravanji – Petru Skalarju, tudi stricu Francu Uršiču- Jožku in očetu Ivanu Likarju- Sočanu, je najlepši spomenik postavil Zdravko Likar v knjigi, ki je na pot med bralce stopila z včerajšnjo javno predstavitvijo. Z veliko entuziazma in naporov je s to knjigo pomagal Kobariško republiko iztrgati pozabi. Hvala mu za to. 
(foto: Vinko Avsenak)