Poti na smetišče zgodovine
Jože Poglajen
(Kolumna, Svobodna beseda, oktober)
Kako trdna je Šarčeva koalicija po dobrem letu vladanja? Sestavljeni iz petih strank so ji številni napovedovali konec že, ko so njeni ministri prisegli. Zlasti glasni so bili v največji opozicijski stranki. Septembra lani so ji prerokovali, da ne bo dočakala novega leta. Morali so se ugrizniti v jezik in padec vlade preložiti na poznejše datume.
Med najvztrajnejšimi preroki skorajšnjega črnega petka za Šarčevo vlado je nekdanji enoletni policijski minister, znan tudi po tem, da je nad protestnike na ljubljanskih ulicah zoper Janševo vlado pošiljal vodni top in policijske specialce, Vinko Gorenak. Tako je Gorenak nedavno tvitnil, da bo vlada ob prvih znakih recesije takoj odletela na smetišče zgodovine! Toda to so bolj kot ne Gorenakove in drugih Janševih zvestih sledilcev mokre sanje in tolažba zaradi šestletnega ždenja v opoziciji, daleč od oblastnih vzvodov, da bi lahko zadovoljili svoje apetite, in kar je še huje, brez kolikor toliko oprijemljive možnosti, da se Janševa SDS znova povzpne na oblast. Sanje in tolažba so sicer dovoljeni, dejstva pa so nekaj povsem drugega. Ta bolj kažejo na to, da se SDS nevarno bliža robu smetišča zgodovine. Drži, da je na lanskih volitvah dobila 25 poslanskih mest in da je tako največja stranka v parlamentu. Toda hkrati drži, da je bil Janša daleč od tega, da bi mu uspelo sestaviti svojo vladno koalicijo. Očitno je bil prvak SDS prekislo grozdje za vseh preostalih osem strank, da bi katera od njih šla z njim v španovijo. Lahko bi rekli, da je v parlamentu dokončno postal persona non grata.
Napovedovalci skorajšnjega padca vlade stavijo na številna nesoglasja med koalicijskim partnerji. Pri tem spregledujejo, da Šarčeva koalicija ni združba enako mislečih – razen ko gre za skupen odklonilni odnos do Janševe SDS – ampak koalicija, ki jo skupaj držijo oblast in z njo moč, vpliv in tudi osebni interesi. Za večino od njih bi bile torej morebitne predčasne volitve nepotrebno tveganje, da to oblast izgubijo, za nekatere tudi tveganje, da iz parlamenta izpadejo na smetišče zgodovine. Slednje zlasti velja za SMC. Čeprav je stranko prevzel gospodarski minister Počivalšek, sodeč po anketah javnega mnenja nima prav nobenih možnosti na volitvah prestopiti prag novega parlamenta. Skromne možnosti se obetajo tudi Desusu in SAB. Predčasne volitve so torej zanje prej nočna mora kot zaželen cilj. Volitve bi bile veliko manjše tveganje za Listo Marjana Šarca, kajti ankete ji obetajo podvojitev izida prejšnjih volitev. Predčasne volitve so pravzaprav njegov adut, s katerim brzda apetite koalicijskih partnerjev. Spomnimo se samo njegovih napovedi, da bo na sprejem državnega proračuna – pri tem se interesi strank najbolj jasno razgalijo – vezal glasovanje o zaupnici. Torej jih je postavil pred dejstvo: ali boste predlagani proračun podprli ali pa gremo na volitve! Očitno je delovalo in proračun je tako rekoč že pod streho.
Če bi bolj kot mokre sanje upoštevali realna politična razmerja, tudi v SDS ne bi navijali za predčasne volitve. Nedavna anketa agencije Parsifal – to je agencija, ki ji Orbanov in Janšev imperij Resnice edini zaupa – je strankam Šarčeve koalicije brez Levice namerila 48-odstotno podporo, opoziciji z Janšo na čelu pa zgolj 39 odstotkov. Po tej Parsifalovi anketi Janševa SDS s 24 odstotki ne bi bila več niti relativna zmagovalka. Zmagala bi Šarčeva lista z 31 odstotki podpore volivcev. Tudi zmernim sledilcem Janše postaja jasno, da so za morebiten naskok SDS na oblast potrebne spremembe v stranki. Zlasti bi bilo treba ustaviti največkrat za lase privlečeno lajno o vsesplošnih krivicah, lopovstvu in korupciji vse do zadnjega uradnika na SOVI in namesto tega zastaviti konkreten vsebinski program reform, ki bi volivcem obetale boljše upravljanje države in njenih sistemov od zdravstva, šolstva do vojske in policije. Toda za kaj takega je potreben čas, ki pa se Janši izteka.
Vsaj teoretično obstaja sicer ne ravno zelo verjetna možnost, da SDS znova pride na oblast po bližnjici. Brez volitev. Janša bi lahko pred morebitnimi predčasnimi volitvami poskusil sestaviti svojo vlado tako, da bi za jokerja uporabil Počivalškovo SMC. Če bi namreč Janša ministru ponudil več, kot mu daje Šarec – recimo več kot stomilijonski državni vložek v hotelirski holding – bi velika večina od enajstih poslancev SMC – nekateri sicer s stisnjenimi zobmi a vendarle – podprla takšno vlado. Nimajo namreč česa izgubiti: z volitvami bi bili takoj ob udobno, dobro plačano in vplivno poslansko službo, z vzpostavitvijo nove vladne koalicije pa bi na Gorenakovo smetišče zgodovine odleteli čez dobri dve leti.
