Jelko Kacin, minister za informiranje v času slovenskega osamosvajanja
Jelko Kacin je slovenski veleposlanik pri zvezi Nato v Bruslju. Pred tem je bil dva mandata (deset let) poslanec v Evropskem parlamentu, še prej dva mandata (osem let) poslanec v Državnem zboru, predsednik LDS, obrambni minister. Leta 1991 ga je poznala vsa Slovenija, ko je v vlogi ministra za informiranje v Peterletovi vladi med osamosvojitveno vojno suvereno vodil znamenite novinarske konference v Cankarjevem domu. Številni še danes menijo, da se je Sloveniji uspelo iz primeža JLA dokaj poceni izvleči tudi po zaslugi medijev in predvsem tujih novinarjev, ki so v Kacinu, ki je dobro govoril angleško, pogosto imeli edinega verodostojnega sogovornika.
POGOVAJALA SE JE: Jožica Hribar, FOTO: Anže Kacin
Ob letošnjem praznovanju 25. obletnice osamosvojitve, ko smo nenadoma izvedeli za številne nove »osamosvojitelje«, vašega imena skoraj nismo več zasledili. Kaj porečete na to?
Težko komentiram, zadnje leto ne živim več stalno v Sloveniji, zato marsikaj spregledam. Domnevam, da so objavljali pogovore s tistimi, ki so jim »bliže« oziroma lažje dosegljivi. Kar sem lahko prispeval takrat, sem dal od sebe. To sem storil v najboljši veri, z dobrimi nameni, ne pa v želji, da bi mi nekoč pripisovali zasluge. Kot minister za informiranje sem bil govorec vlade, njen prepoznavni tiskovni predstavnik, ki je poosebljal in posojal obraz in glas Sloveniji. Takoj po razglasitvi samostojnosti so bili za nas časi najhujše preizkušnje. Televizija Slovenija je v hipu postala prevladujoč medij, ki je pritegnil vse ljudi pred zaslone. Normalno je, da so si ljudje moje delo in prispevek dobro zapomnili. Zlasti pri nekaterih politikih pa so bile v ospredju pozornosti in njihovih videnj druge stvari. Zanje je bil Kacin manj pomemben, bolj sredstvo za dosego cilja ali konkurenca.
Nerad se odzivam na tovrstna vprašanja, prerivanje za zasluge oziroma »zaslugarstvo« pa ni nov pojav. Po letu 1945 je bilo enako. Veseli me, da se mojega prispevka spomnite. Spodobi se, da ponovim, da vsega takrat sam ne bi zmogel brez pomoči sodelavk in sodelavcev na sekretariatu za informiranje, ki so oziroma ste dali vse od sebe. Jožica, tudi vi ste bili med njimi in mediji so prispevali veliko. Res pa je, da smo tiskovno središče v Cankarjevem domu izstrelili v svet kot središče našega osamosvojitvenega dogajanja, kamor so drli vsi, predvsem pa tuji novinarji.
Več lahko preberete v tiskani izdaji revije.
