Svet Zveze združenj borcev za vrednote NOB (v nadaljevanju Svet ZZB) je na svoji seji 16. marca 2017 razpravljal o poskusih nekdanjih kolaborantov in njihovih današnjih naslednikov, da bi z vsakovrstnimi ponarejanji zgodovinskih dejstev in njihovo popačeno razlago revidirali razumevanje druge svetovne vojne po svetu in doma. Tako hočejo diskvalificirati narodno osvobodilno gibanje (poslej NOG), ga celo kriminalizirati, sebe in svoja medvojna kvizlinška ravnanja pa razglasiti za boj proti komunizmu in celo za zmagovita.
Svet ZZB ugotavlja, da so bili vsi ti poskusi v zadnjih več kot dvajsetih letih že večkrat z dejstvi in dokumenti zavrnjeni. Zato se Svet ZZB ne oglaša s to javno izjavo, da bi ponovil, kar je bilo že večkrat povedano in napisano, temveč zato, ker čakajo Slovenijo, članico Evropske unije, težki časi. Države članice EU in zato seveda tudi Slovenija bodo morale zbrati veliko modrosti in poguma, zgodovinskih izkušenj, samozavesti, strpnosti in solidarnosti, da bodo težave prebrodile. Po mnenju Sveta ZZB je ena izmed poglavitnih težav današnje Evrope ta, da se v zaostrenih gospodarskih in socialnih razmerah znova oglašajo nacionalna in rasna nestrpnost, zahteve po vse več nasilja nad drugačnimi, po militarizaciji policije, vse skupaj pa ima za posledico vse manj svobode (tudi medijev) in vse manj spoštovanja človekovih pravic.
Vsi ti pojavi in težnje močno spominjajo na fašistična in nacistična gesla, dejanja in ravnanja v prvi polovici prejšnjega stoletja, ki so se jim uprle protifašistične sile med drugo svetovno vojno in po njej. Tudi zdaj se bodo takšnim pojavom morale upreti evropske svobodomiselne sile. Svet ZZB je prepričan, da bo Slovenija svoj prispevek k oblikovanju EU kot nosilke miru, strpnosti, mednarodnega enakopravnega sodelovanja na vseh področjih, zlasti pa pri obrambi in utrjevanju demokratičnih vrednot, to je strpnosti, vladavine prava, spoštovanja človekovega dostojanstva in pravic, lahko ponudila samo, če bo gradila na vrednotah, ki jih je razvila in gojila v teku NOB; to pa so zlasti pogum, samozavest ene od zmagovalk v vojni proti fašističnemu barbarstvu, solidarnost, kultura in zavračanje hlapčevstva, kolaborantstva in narodnega izdajstva.
Zato Svet ZZB znova poudarja, da je bilo narodno osvobodilno gibanje seveda tudi revolucija v žlahtnem in ne slabšalnem pomenu tega pojma, in sicer zato, ker je bilo hkrati z narodno osvobodilnim tudi protifašistično ter socialno in kulturno revolucionarno gibanje za novo, socialno pravično in narodnostno enakopravno družbeno ureditev Jugoslavije po vojni. Vse omenjene sestavine NOG so medsebojno neločljivo povezane in soodvisne, tako da jih je mogoče ločeno obravnavati samo v analitične namene. Prav tako pa tudi nobene od njih ni bilo mogoče uresničevati brez oboroženega boja: narodne osvoboditve proti tuji sovražni okupaciji; družbeno pravične in narodnostno enakopravne ureditve proti narodnostno neenakopravni in kapitulantski kraljevini; ljudske demokracije proti nacifašistični, rasistični, nečloveški diktaturi; preobrazbe slovenskega ‘naroda-hlapcev’ v narod svobodnih gospodarjev na svojih tleh. Vsaka omenjena sestavina narodno osvobodilnega gibanja je po definiciji revolucionarna.
Eden od očitkov, ki ga nekdanji okupatorjevi sodelavci naslavljajo na NOB, je, da ni bilo legitimno, češ da je rušilo zakonito vlado kraljevine Jugoslavije v Londonu. V resnici pa izhaja legitimnost vseh sestavin NOG iz množične podpore prebivalstva. Partizani in nobena od vseh drugih organizacij in organov NOG se ne bi mogli obdržati niti kratek čas, če ne bi imeli podpore velike večine prebivalstva.
V Sloveniji je potekal proces izgradnje ljudske oblasti, ki je narodno osvobodilnemu gibanju zagotavljal legitimnost in ob tem tudi legalnost, od Odloka o zaščiti slovenskega naroda 16. septembra 1941 preko ustanavljanja krajevnih odborov NOB in Kočevskega zbora-parlamenta sui generis ter drugega zasedanja Avnoja leta 1943, zasedanja Slovenskega narodno osvobodilnega odbora februarja leta 1944 do sporazuma Tito Šubašić, prvega zasedanja slovenske vlade 5. maja leta 1945 in ustave leta 1946.
Tu med vojno ni potekala nikakršna državljanska vojna. Strani v spopadu so bile jasno opredeljene. Na eni strani so bile okupacijske sile osi in sile domačih kolaborantov, ki so bile pod tujim poveljstvom, od okupatorjev oborožene in oskrbovane – na drugi sile narodno osvobodilnega gibanja, ki so bile od vsega začetka sestavni del zavezniških, protifašističnih sil; te so že konec leta 1941 z ljudsko vstajo v Poljanski in Selški dolini ter z dražgoško bitko začele na sebe vezati znatne nemške policijske in vojaške sile.
Komunistična partija Slovenije je bila nesporno vodilna politična sila NOG, vendar med NOB v Sloveniji razen graditve novih organov oblasti, kar pomeni dejansko zanikanje poslušnosti kralju in ‘londonski vladi’, ni izvajala nobenih drugih revolucionarnih ukrepov. Posamični primeri sektaštva, vojvodstva in neutemeljenega nasilništva, ki jih revizionisti zdaj zlorabljajo za vsakršno politično in moralno diskvalifikacijo in celo kriminalizacijo NOB, so bili predmet ostrih ukrepov vodstva zoper nosilce pojavov.
Zmaga v vojni in dejanski prevzem oblasti po koncu vojne na vsem ozemlju nekdanje Jugoslavije sta omogočili komunistični partiji nadaljnje revolucionarne ukrepe za vzpostavitev temeljev nove ureditve, predvsem razlastitev polaščevalcev in vzpostavitev družbene lastnine nad proizvajalnimi sredstvi. Posebnega poudarka je vredno dejstvo, da se je to dogajalo ob podpori velike večine prebivalstva – čeprav je pri tem prihajalo tudi do veliko nepotrebnega nasilja, kar je ZZB že večkrat javno obžalovala in obsodila. Ne v opravičilo, temveč kot pojasnilo, je treba povedati, da se je jugoslovanska komunistična partija pri tem ravnala po vzorcih sovjetske revolucije in stalinizma, ker drugih pač ni bilo.
Zato moramo še posebej opozoriti na napad Stalinovega informbiroja na Jugoslavijo in Tita, saj pomeni začetek konca nasilniškega enostrankarskega režima pri nas. Po dveh letih nasilnih ukrepov za ohranitev režima (Goli otok), negotovosti in omahovanja so se od leta 1950 naprej začele temeljito spreminjati razvojne smeri jugoslovanskega socializma. Z gesli ‘tovarne delavcem’ in ‘oblast ljudstvu’ se je začelo iskanje novih, izvirnih poti s skupnim poimenovanjem ‘samoupravljanje’. V njegovih okvirih so se počasi in s težavami, pa vendarle, uveljavljale težnje demokratičnega pojmovanja socializma. To pa je nova zgodba, ki ne sodi v okvir te izjave, čeprav bi tudi zaslužila vso pozornost – kot eden izmed možnih izhodov iz krize neoliberalistično delujočega kapitalizma in njegove ‘demokracije’.
Svet ZZB meni, da je bilo vse to treba povedati v informacijo mlajšim rodovom, ki jih z vztrajnim ponarejanjem zgodovinskih dejstev zavajajo v zmoto – med drugim prav zdaj tudi s postavljanjem spomenika, ki bo simbolično izenačeval borce za svobodo in tiste, ki so se vdinjali nacifašističnim okupatorjem.
Ljubljana, 4. april 2017
Svet ZZB NOB Slovenije
