Zgodovina slovenskega naroda je zgodovina veličastnega uporništva

ETIKA UPORA

Še enkrat vprašanje: kako bivanjsko in moralno utemeljiti uporništvo? Ne politično, religiozno, ideološko, ampak samo in docela z najbolj prvinskimi bivanjskimi etičnimi vprašanji, kot so življenje, pravica do življenja, svoboda, dobro, pravično, moralno neoporečno. Res je, da teh pojmov ne določa samo človek sam, ampak okolje in skupnost, v kateri biva. Toda tisti, ki se odloča, celo izbira med različnimi danostmi, je najprej človek sam − nihče drug. In zares njegova so samo tista človekova dejanja, ki so povsem stvar njegove lastne presoje, in kot taka v bistvu individualna odločitev.

Ko je nastajalo delo Ukana, je njen avtor Tone Svetina (1925−1998) opozoril bralce mlajše, povojne generacije na zelo očitno navzočnost narave. Uporništvo njegovih junakov − ti morajo razviti volčji instinkt za preživetje − , prežema doživljanje narave celo do te mere, da je mogoče uporništvo, to legendarno partizanstvo naših mater in očetov imenovati kar onaravljeni upor oziroma onaravljeno uporništvo.

Zgodovina slovenskega naroda, najmanj od velikih kmečkih uporov vse do danes, je zgodovina veličastnega uporništva, ki je človeku kot posamezniku in narodu kot celoti pomagalo, da je sploh obstal in se ohranjal skozi svojo tako zelo nelagodno zgodovino.
Kolikor bolj človek živi blizu naravi, tem bolj lahko spoštuje življenje, njegovo pravico, da živi, se ohranja in obnavlja. K tej prvobitni pravici sodi tudi pravica do upora, in to toliko bolj, če doživljamo krivico. Takrat, ko je občutenje poštenosti in pravičnosti del človekove narave, je njegova morala dobesedno onaravljena, njegova druga narava in ne protinarava. Ko gre za človekovo odločanje, je vsaka odločitev odločitev za nekaj zelo konkretnega in določnega, celo tako, da ne moreš več biti vsem všeč.
Moram poudariti, da je tukaj govor najprej govor o etiki, kajti v najbolj dobesednem pomenu gre pri odločitvi za uporništvo za etiko, za življenje, ki kot svojo najvišjo maksimo priznava smisel, ki je etično izoblikovan.
Ko je stari Temnikar (na sliki) v Kosmačevi Baladi o trobenti in oblaku bil svoj prvi in poslednji boj, je bila to podoba človeka, bolj jasna in čista kakor kadar koli prej v njegovem življenju. Temnikarjevo odločitev za boj spremljajo čistost, mir in odločnost, ko se odpravlja na svojo samoizbrano pot, ki je njegov zgodovinski boj − in usodi nasproti stopa z ogromno slovesnega miru. Vsaka njegova kretnja kaže na dogajanje, ki prehaja v večnost, celo v nekaj tisočletnega. Zaveda se, da ga pred tem čaka težko dejanje, ki ga mora izpolniti, namreč mahniti mora po zveri, ne po človeku, čeprav je zver, ki mu prihaja nasproti, v človeški podobi. In mahnil je − zver pokončal. V trenutku je vedel, kaj mora storiti: pokončati zlo, in že s tem je njegovo dejanje etično.

Etičnega ravnanja ne narekuje čisto nič drugega kot resnica njegovega življenja, namreč bivanja, tesno povezanega z naravo, zemljo, ljudmi. Samo in docela zemeljska razsežnost je odločujoča, in vest, to je so-védenje, ki mu narekuje dejanje, je vest upornika, ki premore globoko etično ozaveščeno bivanje. To prvo, celo visoko vprašanje celotne etike, skratka, vprašanje vseh vprašanj, »kaj storiti«, se hipno razodene, je tu kot načelo bivanja in občutenja celote vesolja, ki ga je on, povsem navaden kmečki človek, premogel samo zato, ker je bil izoblikovan človek, ker je imel svojo držo.
Koliko človeške toplote izžareva Temnikarjeva podoba, ki je pred nami že ulita v večnost! Četudi je ta podoba kot kip, prepričuje s tem, ker se je prekalila v krvavem ognju. Njen junak stoji raven in ponosen, s plemenitim in poveličanim obrazom pravičnega vojščaka.
Po svojem opravljenem zgodovinskem dejanju je Temnikar zelo utrujen, tako zelo, da mu ta, ki se z njegovo zgodbo srečuje, zaželi, naj počiva v miru, tj. v večnosti. On pa sanja o letu, ki bo bogato rodilo zelo mnogo sočne, zelene trave, o letu, prepolnem sonca, tega − že po Platonovem uvidu − prastarega simbola pravičnosti, kajti moč sončnih žarkov je taka, da prav vse postane vidno, prosojno do svojih poslednjih temeljev. Junak ni omahnil v smrt, kajti z mislijo na krogotok življenja je šel počivat v prepričanju o ponovni rasti in življenju, ki se bo nadaljevalo. V tem je resnica življenja in vsega, kar biva, da se, četudi skozi mnoga nasprotja, ohranja in obnavlja.

Pravičnost je naravna zakonitost, in kar velja za naravo, velja tudi še za človeško družbo. Človekov notranji red se zliva v ubrano soglasje z zunanjim redom, oboje pa sovpada s svetovnim, vesoljnim v vseobsegajočo celoto. V njej poteka krogotok življenja in smrti, ki vključuje tudi človeka. Vse dogajanje v naravi se izravnava in takšno občutenje je značilno tudi za človeka, kajti nobeno njegovo dejanje ni brez posledic za vesoljno harmonijo in red. Upornik je navsezadnje človek,ki samo radikalno zahteva obnovo najbolj prvinskega dogajanja znotraj narave in človeške družbe na podlagi vzajemne pretočnosti vsega z vsem.
Za upornika ni nič pretežko, tudi takrat ne, ko hoče spremeniti svet, in juriš na nebo, ta uporniški klic partizanskih junakov samo komaj pretekle dobe, je z vsem trajni vzor vsakemu zdajšnjemu in prihodnjemu uporništvu.

Prav vsako razlaganje življenja se začne v naravi in tukaj se polagajo temelji svetovnim nazorom. in skrajno odgovorna odločitev za gibanje, ki ga je prežemal občutek uporništva, ne izhaja iz oblastiželjnih nagnjenj, ampak iz najglobljega spoštovanja življenja, spoštovanja, ki mu bistvo in smisel življenja nista problem. V tem pomenu, kot izrazita etična vrednota, je učinkovalo partizanstvo, in kot tako nas je opogumljalo v našem doživljanju čuta za poštenost in potrebe po pravičnosti in to sta najbolj naravna, antropološka temelja za upor in v tem je nekaj trajnega − kar ne bo nikdar izginilo. Nasprotno, kljub vsej zdajšnji fašistoidni demonizaciji se ta čut za poglablja, krepi in je vsak dan bolj večnostni. Kako množična so nekatera partizanska srečanja, ki postajajo ljudska, in kako bleščeče so rdeče zvezde in s kolikšnim ponosom vnuki nosijo prapore svojih partizanskih dedov. Pri tem izžarevajo ogromno in veliko srečo, ki jim je bila dana: iz partizanskih družin so – ej, partizanstvo, ta stisnjena pest ljudstva!

Cvetka Hedžet Tóth
Foto: arhiv Kinoteke