dr. France Križanič
Z osamosvojitvijo je Slovenija vpeljala lastno valuto (oktobra 1991) ter začela voditi kredibilno kreditno in denarno politiko, temelječo na režimu plavajočega deviznega tečaja. To je bil prvi strateški premik, s katerim je bila preprečena deindustrializacija.
Republika Slovenija je sanirala banke (v letih od 1993 do 1997) in prilagodila lastniško strukturo podjetij sodobnemu tržnemu gospodarstvu (v letih od 1992 do 1999). Obenem je po letu 1994 začela intenzivno graditi avtocestno omrežje (uvedba bencinskega tolarja). Te politike so ustvarile možnosti za nov investicijski cikel s hitro, a ekstenzivno gospodarsko rastjo od sredine leta 1992 do sredine leta 2008, ko je bruto domači produkt (BDP) realno naraščal povprečno po 4,1 odstotka na leto in se je povečal za 90 odstotkov. Gospodarska rast je bila do leta 2004 uravnotežena, v letih od 2005 do 2008 pa sta jo spremljala pospešena inflacija in velik primanjkljaj v zunanjetrgovinski menjavi.
Drugi strateški premik je predstavljal slovenski vstop v EU (maja leta 2004). Pred tem je imela Slovenija z EU sklenjen ugoden trgovinski sporazum oziroma priznan enak režim trgovinske menjave kot prej Jugoslavija. V obdobju od leta 1986 do 1996 je slovenski izvoz blaga na trg nekdanjih jugoslovanskih republik upadel za 50 odstotkov slovenskega BDP (1986), medtem ko se je izvoz blaga v države EU (upoštevana je petnajsterica teh držav) povečal za 37,5 odstotka slovenskega BDP (1986) oziroma za 11 milijard evrov po njihovi kupni moči v letu 2017. Slovensko gospodarstvo je imelo proizvode, s katerimi je lahko konkuriralo na zahtevnih trgih Zahodne Evrope, ta pa ji je z odpravo carin in povečanjem kvot svoj trg odprla, da je bilo povečanje izvoza mogoče.Januarja leta 2007 je Slovenija prevzela evro. Tečaj tolar/evro je bil postavljen na raven, ki našemu gospodarstvu ni zmanjšala konkurenčnosti.
Več v tiskani izdaji Svobodne besede
