Ivan Grobelnik – Ivo, edini še živeči osvoboditelj zapornikov iz Starega piskra

 Ivo Grobelnik zadnje leto živi v varovanem stanovanju v Štorah, kamor sta se z ženo preselila lani, potem ko sama nista več zmogla skrbeti zase. Konec minulega leta je žena umrla, on pa je ostal tukaj, kjer se, kot pravi, počuti dobro, hkrati pa mu tak način bivanja omogoča veliko mero samostojnosti. Kljub častitljivim letom, 17. oktobra lani je dopolnil 95 let, še vozi avto, pogosto se odpravi na sedež borčevske organizacije v Celje, na obisk k sin, udeležuje se spominskih slovesnosti, pa še kam ga zanese pot. ZZB vrednote NOB mu letos podeljuje najvišje priznanje, listino ZZB.

PIŠE: Jožica Hribar

Listino Ivo Grobelnik prejema za »dolgoletno vodenje krajevne organizacije ZB in aktivno sodelovanje v drugih dejavnostih ZB; za legendarno sodelovanje pri osvoboditvi 127 zapornikov iz Starega piskra v noči s 14. na 15. december 1944 in za organizacijo vsakoletnega spominskega pohoda po poti osvoboditve teh talcev; za javno promocijo vrednot NOB, med drugim s knjigama Harmonika, škarje in Stari pisker in Stari pisker, resnica in laži in za javno humanitarno delovanje.«

Knjigo spominov Harmonika, škarje in Starin pisker je leta 2004 izdal Muzej novejše zgodovine Celje, v njej pa Grobelnik opisuje svoje življenje, s posebnim poudarkom na akciji, ki jo je v noči s 14. na 15. december leta 1944 izvedlo sedem aktivistov, ko so iz zloglasnega celjskega zapora Stari pisker osvobodili 129 zapornikov ter jih s tem rešili skoraj gotove smrti. Ob 60. obletnici akcije Stari pisker mu je takratni predsednik Slovenije Janez Drnovšek podelil odlikovanje, zlati častni znak svobode. Grobelnik, ki je edini še živeči od sedmerice, ki je akcijo izvedla, je odlikovanje izročil celjskemu muzeju novejše zgodovine.

Ivan Grobelnik – Ivo se je rodil leta 1920 v Arji vasi in že kot vajenec in pomočnik v krojaških delavnicah občutil krivice, ki so v njem zanetile upor. Leta 1940 je dobil poziv za služenje vojaščine, a se je po nemški okupaciji Jugoslavije vrnil domov in se odpravil v Gradec, kjer je delal v krojaški delavnici, dokler ni bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Z veliko sreče mu je uspelo pobegniti v partizane in leta 1944 se je pridružil borcem Zidanškove brigade. Po odločitvi vrha KPS pa je Ivo postal član odbora OF Celje mesto. Tam je spoznal tudi borce, s katerimi so izvedli znamenito akcijo. To so bili: Jože Gaber – Brus, Riko Presinger – Žarko, Martin Klančišar – Nande, Jože Zelinka – Očka, Dominik Lebič – Boris in paznik Ivan Grad. O podvigu je že naslednji dan poročal Radio London, zgodovinarji pa ga označujejo kot dejanje, kakršnih v času druge svetovne vojne ni bilo na pretek ne le pri nas, temveč tudi v širšem evropskem prostoru. Po njegovi zgodbi je Darko Nikolovski pred leti posnel kratki igrani film Stari pisker, ki je dostopen na youtubu: https://www.youtube.com/watch?v=jrItK5PtJ3I

Po osvoboditvi je Grobelnik na povabilo takratnega celjskega župana Andreja Svetka postal direktor Gostinskega podjetja. Medtem ko je reševal podjetje iz izgube, pa je padel v nemilost pri novemu županu Stanetu Kokalju in bil celo obsojen. Ostal je brez službe, izključili so ga iz partije in ga za tri mesece zaprli, obsojen je bil na osem mesecev zaporne kazni. V gospodarstvu pa je delal vse do upokojitve, ko je štel 60 let. Leta 1966 sta z ženo odprla obrtno delavnico za proizvodnjo usnjene galanterije, ki jo je pozneje prevzel sin. Četudi je poplava leta 1990 dobesedno potopila podjetje, pa so se dve leti pozneje ustanovili novo podjetje z isto dejavnostjo.

Iva Grobelnika odlikuje neutruden, veder in optimističen duh, kljub res častitljivim letom ima polno idej, predlogov za izboljšave na najrazličnejših področjih. Zelo ga je prizadelo, ko so se v samostojni Sloveniji nenadoma pojavili »nova pričevanja in dokumenti« in »nove resnice« o reševanju zapornikov iz Starega piskra. Zato je napisal knjigo Stari pisker, resnica in laži, v kateri je obračunal z novodobnimi »zgodovinarji«, čeprav bolečina zaradi potvarjanja ni nikoli izginila.

Še vedno je dejaven v borčevski organizaciji v Celju, je pobudnik spominskega pohoda Po poteh osvoboditeljev Starega piskra, ki poteka od vhoda v znameniti Stari pisker do Lopate in postaja vse bolj priljubljena rekreacijska in spominska prireditev. Vsako leto tudi nagovori pohodnike in jim predstavi zgodovinski pomen poti in dogodka leta 1944. Je tudi ustanovitelj Društva pohodnikov Stari pisker.

A njegovo delovanje se s tem ne konča, saj je dolga leta zelo dejaven član Rdečega križa in sodeluje pri številnih dobrodelnih prireditvah in akcijah. Ob prejetju celjskega grba leta 2007 je denarni del nagrade odstopil bolnišnici v Celju, sodeloval je pri zbiranju denarja za nakup koronografa, pa za rentgen za globinsko diagnostiko. Še marsikje je pustil svoje sledi. Rad se udeležuje spominskih prireditev in rad se druži s svojimi tovariši. Droben mož z značilnim klobukom je zaradi svojega širokega nasmeha in vedrine dobrodošel povsod, kamor pride.