Italijansko izkrivljanje zgodovine in posledice razdvojenosti narodov
Italijanski praznik dneva spomina na eksodus in fojbe, ki je bil leta 2004 sprejet kot oblika dogovora med levico in desnico, da s povojnimi poboji ne bodo razdvajali svojega naroda, obenem pa tudi dali neko zadoščenje istrskim optantom za to, da so popolnoma po nepotrebnem zapustili svoje domove in v skladu s pariško mirovno pogodbo optirali za Italijo, vse bolj spominja na načrtno obliko oživljanja italijanskega »obmejnega« fašizma! To ugotavlja tudi kritična italijanska javnost, ki je sama spregledala, da je to kar jim politikanti in fanatiki govorijo o fojbah, le oblika politične manipulacije.
Italija namreč s svojim fašizmom ni razčistila tako kot Nemčija,to pa tudi zato, ker Slovenci in Hrvati zaradi notranje razdvojenosti nismo sposobni, tako kot so enotni Židi, svetu jasno povedati, da smo bili prav mi prva žrtev fašizma in to že 18 let preden so Nemci nad Židi uprizorili kristalno noč. Po Mussolinijevem pozivu k genocidu v Pulju, leta 1920, ni gorel samo Narodni dom v Trstu, ampak desetine slovenskih in hrvaških kulturnih domov, razbite so bile vse naše trgovine, tiskarne, razne pisarne, uničena podjetja, streljali so celo na naše otroke, ne samo na delavce. Pred njihovim terorjem je v Jugoslavijo in čez morja zbežalo več kot 100.000 Primorcev in Istranov. Pa ne zato, da bi dobili delo ali celo denar od prijateljev z one strani oceana ampak, da ne bi končali v zaporih, mučilnicah, v koncentracijskih in uničevalnih taboriščih. To je bil začetek načrtovanega etnocida in genocida, ki so ga tudi začeli pospešeno izvajati zlasti po napadu na Jugoslavijo. Nismo torej mi napadli njih, nismo mi začeli z etnocidom in genocidom, kar nam je predsednik Sergio Mattarella očital ob letošnjem praznovanju dneva spomina na fojbe in eksodus. Letos nas je za genocid obtožila tudi predsednica italijanskega senata Maria Elisabetta Alberti Casellati. Genocid naj bi izvajali s fojbami ali »infojbiranjem«, kar pa celo kritična italijanska javnost vedno bolj ugotavlja, da gre za veliko laž. Prav zato so letos italijanski politiki, zlasti Salvini, poudarjali boj proti zanikanju fojb.
Vedno bolj je jasno, da so fojbe kultura Italijanov, ne pa Slovanov. Jamski sistem Fojba pri Pazinu se imenuje po njihovi svečenici in prav italijanski nacionalistični pesniki so pisali pesmi, da je treba tiste Ščave, ki nočejo postati Italijani, zmetati v fojbe ali pa jih pobiti v puljski areni. Gladiatorskega pobijanja Slovanov v puljski areni niso uspeli uresničiti, ker so prej zgubili vojno, a obstaja na tisoče fotografij in dokumentov, kako so to počeli ob naših gorečih vaseh. So pa metali v fojbe uporne Istrane, bolj na skrivaj, saj so to počenjali domači fašisti. Tudi »infojbiranje« domačih fašističnih vojnih zločincev, po padcu fašistične vlade leta 1943 (ne pa fašizma), so izvajali predvsem italijanski partizani, ki so poslušali ukaze iz Rima, da je treba Istro očistiti fašistov z namenom, da se bodo Angloameričani odločili za izkrcanje v Istri ne pa Normandiji. S tem so pričakovali zagotovilo, da bi to območje po okupaciji s strani zaveznikov po vojni ostalo v Italiji. Tudi za to obstajajo dokumenti.
Ta njihov pohlep po ozemlju, s katerim so bili takrat okuženi skorajda vsi Italijani, očitno tudi njihovi antifašisti in partizani, je tudi sprožil razne govorice o »infojbiranju« italijanskih patriotov. Ko so tem dodali še govorice, da so Titovi partizani po osvoboditvi Trsta »infojbirali« tudi četo novozelandskih vojakov, so angleške vojaške oblasti takoj po odhodu naših enot iz Trsta, dobra dva meseca čistile opuščeni premogovnik pri Bazovici. In kaj so potegnili ven? To kar so tamkajšnji otroci in domačini videli, da so prej Italijani v uniformah kolaboracionistične Guardie Civice vrgli noter, to pa je sedem živih partizanov in njihovih aktivistov, med temi tudi eno dekle. Ob koncu vojne so sami vrgli noter še pet trupel nemških vojakov in več konjskih kadavrov ter razbitin vozov, ki so jih je ob begu iz Trsta zadela zavezniška letala. Iz Trsta so takrat bežali vsi zločinci, tudi najbolj zloglasna Collotijeva banda, ki je imela na vesti več tisoč ljudi. Gaetana Collottija so med begom ujeli italijanski partizani in ga skupaj s sedem mesecev nosečo ljubico na kraju samem, brez sojenja takoj ustrelili, njegovega pomočnika Maria Fabiana pa so ujeli naši partizani in ga v Bazovici, kamor je posebej za njega prišlo vojaško sodišče, obsodili na smrt. Po izvršitvi kazni ga ljudje niso hoteli pokopati na njihovem posvečenem pokopališču, zato so ga vrgli v Šoht, kot ta opuščeni premogovnik imenujejo domačini. In to je vse, vseh teh trinajst trupel, konjske kadavre in razbitine vozov so angleški inženirci tudi potegnili ven, kar je opisano na več desetih dokumentih, ki so shranjeni v osrednjem londonskem arhivu. Pripovedi prič in tudi dokumenti so objavljeni v knjigi M. Ivančiča Fojba laži. Pa ne samo ti, ampak tudi dokumenti iz katerih izhaja, da so nato odhajajoči angleški in ameriški vojaki leta 1954 v ta očiščeni premogovni jašek zmetali svoje stroje in stara vozila, ki jih niso smeli prodati. Še največ pove namera tržaškega župana Giannija Bartolija, da ta premogovnik spremeni v stalno deponijo za tržaške smeti, a tega mu lastnik, vaška srenja iz Boršta, ni dovolil. A bi res ta prepričani istrski iredentist iz Rovinja napolnil ta rudnik s smetmi, če bi bila v njem trupla njegovih sonarodnjakov? Zemljo in Šoht so prodali šele po osamosvojitvi Slovenije, vendar z jasno pogodbo, da mora tržaška občina urediti tudi prostor ob bazoviškem spomeniku našim narodnim junakom in strelišče na Opčinah, kjer je bilo ustreljenih veliko naših ljudi, tudi 9 mladih kurirk iz teh vasi.
Spomenik ali pravi mavzolej na bazoviškem Šohtu pa ni postal spomenik miru, spomina tudi na tiste, ki so jih sami pobili, ampak so ga zabetonirali, da bi v njega skrili laži, ali še huje, da bi na teh lažeh naprej gojili in še razvijali svoj fašizem do nas bivših Ščavov, ki so se osvobodili in kar je najhuje, prav z vstopom v EU postali njim enakovredni. Svoj fašizem razvijajo tudi zato, da bi lahko ponovno uveljavili svojo gosposko vzvišenost. Številni tudi kot spreobrnjenci, ki so zatajili svojo kri, kot tisti fašisti, ki so izumili fašizem in tudi fojbe. Sedaj hočejo postati žrtve. Na to, da oni niso žrtve, ampak krvniki, jih je te dni opomnila tudi njihova židovska skupnost, ne pa tudi naša država, češ vsi smo česa hudega krivi. Te vojne in 60 milijonov mrtvih ni bilo zaradi nas Slovencev, pa tudi ne zaradi Titovih tisoč ali dva jugoslovanskih komunistov.
To, da njihov fašizem, gojijo z lažmi prav na tej fojbi pri Bazovici, v katero so oni sami metali naše ljudi, na lažeh ali spreobrnjenih zgodovinskih resnicah, je preveč. Zagotovo je prekipelo čez rob normalnih sosedskih odnosov med dvema narodoma tudi ponovno fašistično skrunjenje naših kulturnih domov, celo tega v Boljuncu, ki nosi ime po Francetu Prešernu, pesniku, ki ni osvajal tujih mest, ampak ves svet klical k miru, najprej njih kot sosede. To že kaže na tisti fašizem, ki je požigal naše kulturne in narodne domove. Še huje pa je, ko po vseh farsah prijateljevanja slišimo iz ust državnikov sosednje države, ob spominskih dneh le hujskaške laži.
Ob teh dejanjih in sedanjih razmerah ni druge rešitve, kot internacionalizacija tega primera, zahteve po izvajanju mirovne pogodbe iz Pariza, saj smo vendar mi del tistega zmagovitega zavezništva, ki je premagala fašizem, oni pa so po tem sporazumu dolžni to spoštovati. Zaveznike je treba opozoriti na izkrivljanje resnice, saj se tiče tudi njih in zahtevati sodni proces proti italijanskim vojnih zločinom, ki ni bil nikoli izpeljan, ob tem pa sodno zahtevati odprtje lažnih fojb. Drugi mirni izhod pa je, da Italijani sami, tako kot smo mi odprli in očistili Barbara rov, tudi oni odprejo in še tretjič, vendar to javno pred primerno mednarodno komisijo in televizijskimi kamerami, očistijo bazoviški rudnik do dna. Pri tem se seveda ne morejo več izgovarjati na nevarnost eksploziva v breznu, saj ga ni bilo, ko so se v njega spuščali novinarji in jamarji, ko so angleški inženirci metali težko metalno zajemalko, ali ko so odhajajoči angleški in ameriški vojaki metali svoje pralne stroje in avtomobile, ki jih niso smeli prodati, pa tudi ne, ko so delavci vse to ponovno čistili. Zagotovo so danes tudi primerni stroji, ki lahko odkopljejo celo tiste sloje iz časov prve svetovne vojne. Mogoče pa se bojijo, da lahko tam najdejo na tisoče trupel svojih premaganih in osramočenih vojakov, ki so po sesutju Soške fronte od glada in španske gripe množično umrli v tržaškem pristanišču, pa jih ob prekopavanju grobov na pokopališči pri Sv. Ani niso našli.
Italijanska politika in s tem tudi mediji počnejo vse, da bi se iz krvnikov spremenili v narod žrtev. Seveda so žrtev, vendar ne nemškega nacizma in tudi ne jugoslovanskega komunizma, ampak svojega fašizma. Širjenje teh laži je načrtno, to ustreza tako tistim, ki bi radi obnovili fašizem, onim, ki bi ga radi skrili ali vsaj oprali grehov in množicam “dobrih” Italijanov, ki bi radi pozabili na to kar so počeli ali pa celo ne morejo verjeti, da je bilo res.
Ta fojba laži je sramota za italijansko politiko. Sploh za današnje razmere premikanja na desno, oživljanja nacionalizmov in fašizmov, sploh v Italiji, kjer je fašizem preživel kot narodna vrednota. Na srečo jim ves njihov narod ne naseda. Je pa to velika sramota za tisto slovensko politiko, ki je očitno še vedno sposobna prodajati svoj narod za svoje lastne koristi, politične ali na sploh. Je celo dokaz, da gre nekaterim bolj za netenje sovraštva do svojih levo usmerjenih sonarodnjakov, ali celo do oživljanja fašizma, kot pa za domovino, narod ali boga.
Fini in Violante sta dosegla svoje. V Italiji in ne samo tam, ampak v celotnem svetovnem spletu in medijskem prostoru na sploh se govori o eksodusu in fojbah Italijanov kot o genocidu, ki naj bi ga izvajali Titovi partizani nad italijanskim narodom. To pa počnejo ob očitni podpori pomembnega dela slovenske politike, ki to jemlje bolj kot kost za glodanje in ne kot spoštovanje kosti naših prednikov. Da, kar vsi so vsaj delno krivi za to, tako desni kot tudi levi, saj je tudi slovenski fašizem preživel komunizem in prav z odpiranjem povojnih grobišč pri velikemu delu naroda celo uspel obrniti vlogo domoljubov in izdajalcev ter rabljev in žrtev.
Govoriti o etnocidnosti ali celo genocidnosti nas Slovencev in tudi drugih Slovanov do Italijanov je več kot absurdno, je smešno ali pa celo zlobno in pokvarjeno. Italijanom je dovolj, da se zapeljejo čez mejo, prej, pa morajo pogledati na svoje smerokaze z napisi krajevnih imen, na table institucij in celo zasebnih podjetij, na napise nad vrati, nato čez mejo pa na naše dvojezične oznake. Seveda bi morali najprej vedeti, da pri njih živijo tudi Slovenci in da so bile tamkajšnje vasi in predmestja, pred fašizmom skorajda povsem slovenska, a tega jim njihova šola in mediji ne povedo. Še več, pogledati bi morali, kako poteka pouk v njihovih in naših šolah, kjer se tudi Slovenci in vsi priseljenci morajo učiti in naučiti italijansko. Vsaj to bi morali opaziti in razumeti, da kogarkoli vprašajo po italijansko, jim ta zna odgovoriti, ali jih vsaj razume in to ne zato, ker bi bil Italijan, ampak ker je kulturen, ker je vzgojen v spoštovanju drugačnosti, sploh pa sosedov.
Smo pač različni.
Tudi različni zmagovalci v vojni. Italijani ne govorijo o svojih zločinih, ki so jih počeli med vojno, pa tudi ne o tistih njihovih vojakih, ki so umirali na afriških bojiščih in tudi zavezniških taboriščih ob osvobajanju Italije. Pa so in to množično! Celo na tržaškem je zaradi zavezniškega bombardiranja med vojno umrlo okrog 800 ljudi. Zakaj tem še niso postavili niti ene male spominske plošče? Bo kdaj postavljena plošča dvema ubitima in dvajsetim ranjenim demonstrantom za priključitev k Jugoslaviji v Škedenju ali Ščedni, kot se je nekoč imenovala slovenska ribiška vas, ki je prerasla v del Trsta? Bo kdaj postavljena vsaj kakšna tabla ali smerokaz s tem slovenskim imenom?
Bojim se, da se bodo naši politiki šli prej klanjat Foibi di Basovizza, kot pa bodo v Trstu stale table s starimi slovenskimi imeni ulic, kot so npr. v Kopru. Sploh pa, da bi bila kdaj na kamnih ob nekdanjem češkem premogovniškem rovu, bazoviškem Šohtu po slovensko, napisana imena protifašistov, ki jih je fašistična Guardia Civica zmetala v brezno, v tisti propagandni »kapeli« pa, kdo so bili in zakaj so morali umreti.
Se bo kdaj ta italijanski praznik spomina spremenil v dan opomina na grozote, ki so jih oni sami počeli drugim, na pravo naravo njihovega fašizma, ki se vrača tako kot nalezljiva bolezen, ki najprej napade lastni narod, nato druge najšibkejše, ko pa propade, žrtvuje najprej tiste, ki so kot »brava gente« sledili lažni politični kulturi svojih voditeljev.
Slovenskim politikom, ki bi morali reagirati na naraščajoči fašizem v soseščini, ki se že preliva na našo stran pa apel: Čas je, da odločno pokažete svoj odnos do polpretekle zgodovine in evropske skupnosti, ki temelji na antifašističnih vrednotah!
Marijan Križman, predsednik ZZB NOB Slovenije
