KOLUMNA
Imperialistični vazali
Med svojim obiskom je gospod britanski zunanji minister izustil, da smo bili do leta 1991 »sovjetska vazalna država«. Lahko sicer domnevamo, da je izobraženi britanski gospod zaradi svojega neznanja naredil napako. Ta gospod sicer vodi službo z nekaj tisoč zaposlenimi, ki svojega ministra pred potovanji pripravljajo na njegovo delo, ga usmerjajo, mu svetujejo in tudi pišejo govore.
Če je šlo res za napako zaradi neznanja, potem lahko domnevamo tudi, da je britanska družba na čelu z vlado in ministrstvi, ki imajo večstoletno tradicijo vladanja drugim, v obdobju popolnega razkroja, saj niti najpomembnejši britanski ministri niso več sposobni opravljati svojega dela. Druga možnost pa je, da je gospod minister opazko o »sovjetskih vazalih« povedal namenoma. Ob tej možnosti se je potem treba vprašati, zakaj bi uglajeni in izobraženi britanski gospod povedal kaj takega. Ker je to prefinjen način za vmešavanje v notranje razmere neke države oziroma družbe in zelo poceni pot za povzročanje notranjih zdrah. Države z imperialistično oziroma kolonialistično tradicijo to znajo početi in dobro vedo, da je obvladovanje preteklosti tudi obvladovanje sedanjosti, kdor obvladuje sedanjost, pa obvladuje tudi prihodnost. Zakaj torej s takimi izjavami ne bi malo razburkali javnosti, še malo bolj zameglili zgodovinskega spomina ter s tem hkrati še malo pomagali kakšni zavezniški Italiji ali Nemčiji? Ne glede na ta »spodrsljaj« je zgodovinsko dejstvo še, da tudi sicer zgodovina britansko-slovenskih odnosov ni bila vedno samo rožnata.
Med drugo svetovno vojno so bili Britanci in naši partizani zavezniki proti nacistom. To je bil svetel primer sodelovanja v boju proti nacizmu, vendar so oboji vedeli, da se bo to zavezništvo končalo, takoj ko bo konec vojne. Ob koncu vojne je Velika Britanija iz protinacistične zaveznice spet postala imperialna kolonialna sila, ki je vladala skoraj polovici sveta, čeprav je takrat njen imperij že začel razpadati. Vseeno je še vedno igrala pomembno vlogo v mednarodni politiki in v času hladne vojne ni bila ravno prijateljica Jugoslavije oziroma Slovenije, ne glede na obdobja toplih odnosov in obisk maršala Tita pri britanski kraljici. Našo zgodovino je zaznamovala tudi vloga Velike Britanije ob koncu vojne. Potomci in častilci raznih švabobrancev, pa tudi ustašev, četnikov in kozakov Britancem celo očitajo »izdajo« ob koncu vojne, ker so zajete kvizlinge vračali tja, od koder so prišli. Pred leti je slovenska desnica celo zahtevala »opravičilo« od Velike Britanije, ker naj bi »nedolžno slovensko vojsko« poslala v smrt. Na srečo so za Veliko Britanijo naši švabobranci ter razni ustaši in četniki še vedno nič drugega kot kvizlingi. Čeprav je švabobransko vodstvo med drugo svetovno vojno računalo na povojno zavezništvo z Britanci, a oni niso nikoli računali na njih, saj so jih imeli le za del nacističnega vojaškega stroja.
Nič kaj svetle vlogo niso Britanci takrat odigrali pri mednarodni politiki, ki se je v obdobju druge svetovne dotikala naših krajev. Takratna britanska politika je šla od kupčkanja s celimi državami in narodi po načelu polo-pol do določanja naših meja vedno v škodo Slovencev. Iz zgodovinskega spomina pa je že čisto izginil »izvirni greh« Velike Britanije, leta 1915 podpisani Londonski sporazum. S tem sporazumom so si imperialistične Velika Britanija, Francija, Rusija in Italija prisvojile slovensko ozemlje, vodilno vlogo pri pripravi sporazuma so imeli prav takratni svetovni gospodarji Britanci. Tretjina Slovencev je bila s tem sporazumom pahnjena pod italijansko in nato fašistično oblast, dokler jih ni osvobodila partizanska vojska. Če bi našim državnim predstavnikom, vključno s trenutnim zunanjim ministrom, ostalo še kaj zgodovinskega spomina ali vsaj samozavesti, bi od uglajenega britanskega gospoda lahko zahtevali opravičilo vsaj za »londonski sporazum«, če ne še za kaj drugega. Opravičila jasno ne bi nikoli dobili, saj se tako Britanija kot druge nekdanje ali trenutne imperialistične države ne opravičujejo za svoja početja, saj bi jih to vodilo v brezna brez dna in bi se lahko nekaj naslednjih stoletij samo opravičevale ali pa celo plačevale odškodnine. A to ni naša težava, naša težava je, da državo vodijo ljudje, ki so brez samozavesti in se znajo tujcem le priklanjati.
Po treh desetletjih samostojnosti, ki je zaznamovana tudi z načrtnim brisanjem zgodovinskega spomina na osvobodilni boj in vsako pokončnost, smo šele res postali vazalna država. Postali smo vazali imperializma, saj se naši voditelji le še priklanjajo vsem tujcem. In to dokazujejo vsak dan z uslužnostjo tako Evropski uniji kot Natu, kjer v našem imenu sprejemajo vse odločitve, tudi če so več kot očitno nam v škodo. Da pa se ljudi odvrne od bistvenih težav ali se jim še malo bolj zamegli zgodovinski spomin, je vedno dobrodošel kakšen tak »spodrsljaj«, kot je izjava britanskega ministra o »sovjetskih vazalih«.
Dr. Martin Premk
