Violeta Tomič, poslanka Levice, na spominski slovesnosti v Kozlarjevi gošči, 19. oktobra 2017

Spoštovane tovarišice in tovariši, dragi prijatelji!

Ob današnji slovesnosti mi gre beseda kar težko z jezika.  Stojim na kraju, ki je tako veličasten  v svoji naravni lepoti, a tako strašen po svoji zgodovinski teži. Vaščani, otroci, ki so se v vojnih letih tukaj igrali, pobirali dračje, oprezali za ptiči, sekali drva in se veselili življenja, so zadnjič zrli lepoto te pokrajine, ko so jim krvniki v nepopisnih mukah jemali življenje.

Kozlerjeva gošča je danes prostor prelepe narave in spomina na dogodke iz let 1943 in 1944, ko je v ta neokrnjeni del Barja zloglasna Črna roka dovažala svobodomiselne domoljube iz Ljubljane in okolice ter jih zverinsko pobijala zgolj zato, ker se niso strinjali z italijansko in nemško okupacijo Slovenije. Pred njimi niso bili varni niti svojci partizanov in ljudi, ki so odporniškemu gibanju pomagali. Za kaj takega je bil dovolj le sum, dokazi niso šteli. Po izpovedi domobranca Kirna so v Kozlerjevi gošči samo v letu 1944 pobili okrog 100 žensk, mater, žena, hčera in otrok pripadnikov OF in partizanskega gibanja. Pretresljiva in strašna je tudi izpoved svojcev žrtev, ki so jih na večer 1. Maja 1944 s koli pobili Skalarjevi krvniki v Kozlerjevi gošči. Kriki smrtne groze in ječanje so celo noč odmevali daleč po Barju.

Vseh žrtev je po pričevanjih več kot 200. Teh 63 navedenih na spomeniku zato simbolizira odpor večine prebivalcev Ljubljane, Barja in širše okolice, ki niso mogli prenesti, da je njihovo mesto obdano z bodečo žico, zato so protestirali. Protestirali tako, kot mi danes protestiramo proti kapitalističnemu nasilju, izčrpavanju države in ljudi ter umiranju socialne države.

Poveljnik Domobrancev, Franc Frakelj, verski fanatik, ki si je pod vplivom Svetega pisma nadel ime Peter Skala, je vodil ta pošastni sprevod smrti. S svojo morilsko tolpo, ki si je nadela ime 12 apostolov je neusmiljeno pobijal otroke, matere z več kot desetimi otroki, vdove, kmetice, kmete, gospodinje in verne žene. Moril je v imenu »Kristusa kralja«, kot je sam neštetokrat pripovedoval  svojim pajdašem in žrtvam pred usmrtitvijo. Frakelj je ljubil nočne scene, ljudi je metal iz toplih postelj in jih je ubijal večinoma ponoči.

Tukaj, v Kozlarjevi gošči so jih zagrebli v plitko prst, tako, da so deli trupel moleli ven, mnogi pa so bili tako razmesarjeni, da jih lastna mati ni prepoznala.

Še bolj strašno in nerazumljivo pa je, da ta zločinec nikoli ni odgovarjal za svoja dejanja.

Strahopetno je pobegnil najprej v Avstrijo, potem pa čez Italijo v Toronto, kjer je dočakal visoko starost kot cenjen in bogat član skupnosti, saj je vodil velike posle v cerkveni banki, imel je celo tri otroke. Ne razumem, kako ta zločinec ni nikoli prišel pred sodišče za vojne zločine in je mirno živel svoje bogatunsko življenje, medtem, ko so svojci njegovih žrtev trepetali in jim je še celo življenje zmrzovala kri v žilah že ob samem spominu nanj.

Znano je, da so domobranci po vojni množično bežali skozi t. im Podganji rov čez Vatikan, ki jih je kljub nepredstavljivim zločinom ne samo ščitil, temveč so jim priskrbeli celo dober položaj in službe, predvsem v Ameriki.

V času 2. sv. vojne je bil čas fašizma, ki je hotel izbrisati majhne Slovanske narode, kot je Slovenski. Zato si imel le dve možnosti. Ali si se pridružil okupatorju in postal fašist, ter skupaj z njimi pomagal teptati, pobijati, deportirati in izbrisati svoj narod, ali si postal antifašist in si se boril za njegovo osvoboditev. To je edina in jasna resnica. In to držo bi jasno morala zavzeti naša mlada država po osamosvojitvi. Tako imenovana »sprava« ne more temeljiti na napačnih dejstvih in na potvarjanju zgodovine. Cerkev se za svoje zločine ni nikoli opravičila.

Mnoge verne mlade fante je zapeljala na zločinsko pot. Domači izdajalci pa so bili mnogo večje zlo, kot okupatorska vojska. Poznali so teren, ljudi in brez njihove izdaje bi bilo žrtev, predvsem med ženskami in otroci neprimerno manj.

Kljub temu nam v DZ redno vsiljujejo razpravo o obsodbi t.im. totalitarizmov, (nacizma, fašizma in komunizma), pri čemer jim gre v glavnem za obsodbo slednjega.

Fašizem je obsojen in obsojan, a kljub temu mirno gledamo ponovni vzpon klerofašizma. Država ga celo bogato financira. T.im. »Urad za narodno spravo« še ni spravil nikogar. Nasprotno, dela vse večji razkol s potvarjanjem zgodovinskih dejstev, čeprav dobiva na milijone subvencij v obliki davkoplačevalskega denarja, ki bi ga bilo pametneje razdeliti revnim upokojencem, ki so s svojim delom izgradili domovino, ki jo zdaj nekateri tako uspešno in nekaznovano kradejo.

Rdeča zvezda ni simbol Komunizma in nekakšnega totalitarizma, temveč je simbol antifašizma, simbol  upora.  Zvezde niso nosili komunisti, ki jih je bilo takrat le peščica, temveč  tudi verni borci, ki niso bili zavedeni, temveč zavedni. Nosili so jo tudi mnogi katoliški duhovniki, ki so spremljali partizanske enote, blagoslavljali, pokopavali in mazilili mrtve borce za svobodo. Tudi zato je 7 duhovnikov umrlo mučeniške smrti v  koncentracijskem taborišču Jasenovac, kjer so jih zverinsko mučili in pobili »za dom spremni« Ustaši. Ti so bili znani po svoji krutosti, genocidnosti in neverjetni domišljiji, ko je šlo za mučenje internirancev.

Ravno zato je danes nedopustno poslušati Thompsona, ki slavi te krvnike kot heroje in nemoralno je primerjati Hudo jamo, kjer so končali klavci iz Jasenovca, pokončani od Hrvaških partizanov, s Srebrenico. Nemoralno je ta klerofašistični diskurz prenesti na film, ki ga financira ministrstvo za Kulturo, torej naša Vlada. Naslov tega filma je Rudar in potuje po mednarodnih festivalih ter širi napačno interpetacijo zgodovine in dogodkov.

Tudi v šolskem sistemu se je udomačilo potvarjanje zgodovinskih dejstev, tako, da me ne čudi, da naši mladi danes ne vedo, kdo je bil zmagovalec in kdo poraženec, kdo napadalec in kdo napaden, kdo zaveden in kdo zaveden. Ne vedo več, kaj je prav in kaj narobe.

Po strašni moriji, ki jo je povzročila druga svetovna vojna, se je svet odločil zatreti zločinski fašizem in nacizem ter vse, kar je bilo povezano z njim. Evropa je nastala na temeljih antifašizma. To, kar naša oblast počne od osamosvojitve dalje, je spuščanje nevarnega duha iz steklenice, legitimiranje in opravičevanje nacifašizma, kar mu daje legitimno polje za njegov ponoven vzpon.

Zato vas sprašujem na tem svetem kraju. Kako smo lahko to dopustili? Kako smo lahko popolnoma izgubili kompas? Tu ne gre le za našo preteklost, temveč tudi za začrtano pot. Po kateri bomo hodili v prihodnje.

Ali ne vidimo, kako se množi sovraštvo, neenakost, kako svet drvi v novo katastrofo?

Kako NATO rožlja z orožjem pred vrati Rusije, kako se naš zet napihuje in kaže mišice pred Severno Korejo? Mi pa, kot hlapci asistiramo Natu pri njihovih morilskih pohodih, ki uničujejo suverene države in povzročajo na milijone beguncev? Zdaj bo naša oblast namenila kar 200 milijonov EUR za neuporabno železo, nove Patrie. Tudi ta denar bi lahko koristneje uporabili, za izgradnjo naše domovine, za 2. Tir, saj ravno toliko stane vložek Madžarske, ki si bo s tem pridobila solastništvo Luke in delež pri dobičku.

Predsednik Vlade Cerar ni podpisal sporazuma proti jedrski razorožitvi. Trdi celo, da so tisti, ki so proti jedrski razorožitvi, populisti. Sram me je, da živim v državi, ki je popolnoma izgubila moralni kompas. Pravijo, da ima ljudstvo takšno oblast, kot si jo zasluži. Ali si res zaslužimo biti narod hlapcev? Ne. Jaz verjamem, da smo narod upornega duha. To dokazujejo vsi živi in mrtvi borci in borke za svobodo.

Če bi ukinili bonitete RKC, obdavčili njihove dejavnosti, dosledno upoštevali Ustavo, ki govori o ločitvi države in cerkve, če bi ukinili vikariat v slovenski vojski, če bi denar za Nato preusmerili v zagon gospodarstva in skrb za najšibkejše, za otroke in upokojence, potem bi se, verjamem mnogi mladi odločili ostati doma.

Če bi zakoni veljali enako za revne in bogate prebivalce, če ne bi siromak moral zaradi neplačanih 100 evrov biti deložiran iz hiše, medtem, ko se tajkun in bogataš lahko izogiba zakonu kljub milijonskim utajam. Ljudje so nezadovoljni, besni. Ker ne vedo, na koga so v resnici besni, mnogi dvignejo roko nase.

Ali pa jim mediji, ki so ravno tako v lasti novih bogatašev, tajkunov, v zadnjem času celo skladov, ki jih vodijo agenti CIE in visoki oficirji Nata (v mislih imam aktualen največji medijski prevzem POP Tv, Kanala A in drugih povezanih medijskih hiš v Pro Plus) Mediji tem ljudem potem perejo možgane in za vse krivijo neke domnevne komuniste. To je zdaj postala oznaka za vse nas, ki ne tulimo v isti rog z njimi, za vse, ki se borimo za socialno pravičnost in enakopravnost, za boljše življenje vseh.

Postavljajo spomenike kolaborantom in narodnim izdajalcem, partizanske spomenike pa rušijo. Tudi ta spomenik je bil oskrunjen. A zavedati se morajo, da brez hrabrega partizanskega boja, brez upornega prebivalstva in vseh borcev za svobodo tudi  današnje države Slovenije ne bi bilo.

Spomenikov se ne skruni. Naj se zavedajo, da bomo vedno na porušene postavili nove, kajti življenje je največ, kar imamo in največ, kar lahko damo.

Ali, kot pravi pesnik:

Veš, mama, lepo je, lepo je živeti,

A za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti!

Slava padlim za svobodo!

Smrt fašizmu!