Valerija Skrinjar, borka in upokojena novinarka, na Velikem Polju pri Sežani, 18. 6. 2017

Spoštovani vsi prisotni, zbrali smo se na tem mestu, da bi svoje misli posvetili spominu na velike in srčne ljudi, mogočne, kot je Nanos. Ne pomnimo jih po piškavi slavi materialnega bogastva, ampak po etičnih, moralnih dejanjih. Prva med njimi je vsekakor narodna herojinja, mlada Mihela Škapin Drina. Stojimo pred njenim spomenikom. Hkrati z Drino se spominjamo plemenitega junaštva vseh Velikopoljcev; sedem jih je padlo v partizanih, enajst trpinčenih umrlo v fašističnih in nacističnih taboriščih. Veliko Polje pa je bilo vedno življenjsko povezano s prebivalci vseh vasi na Vrveh . Zato se s hvaležnostjo in prav takšnim ponosom spominjamo tudi vseh desetih padlih partizanov in enajst žrtev, umrlih v koncentracijskih taboriščih v Italiji in Nemčiji iz vasi Vrabče, Razguri, Griže, Sela, Tabor, Stomaž in Jakovce.

Mihela – Drina je bila stara komaj 21 let, ko je na Žirovskem vrhu 15. novembra leta 1943 prva zgrabila za puško in vzpodbujala soborce, ko so hiteli na položaj, da bi odbili nenadni nemški napad. In takrat, v tem boju, ji je sovražni rafal razparal prsi. Omahnila je v fizično smrt, a se hkrati dvignila v nepozabljenost, v svetilnik, v zgled, kako se brani rodna gruda, kako se ljubi materino besedo, svoj slovenski jezik.

Mladi, rojeni v svobodi, danes k sreči ne vedo, niso izkusili, kako bridko, kako poniževalno je, ko tujec divja, razsaja in pustoši po tvoji rodni zemlji, ko zapira ljudi, jih muči in tudi strelja zaradi slovenske besede. Lepo slovensko Primorje so fašisti tlačili že od davnega leta 1922, vse dotlej, dokler ni narodna osvobodilna vojska leta 1945 izbojevala svobode.

Sama sem živela na drugem koncu Slovenije, v rudarskem Zasavju, ki so ga Hitlerjevi nacisti leta 1941 okupirali – vendar nikoli pokorili – vse do leta 1945, ko jih je naša, slovenska osvobodilna vojska pregnala z naših tal. Vladali so z orožjem in s trpinčenjem. Zavedne, uporniške Slovence so sprva enako kot fašisti zapirali, mučili in streljali. Tudi nam so prepovedali govoriti materinščino, naš lepi domači slovenski jezik. Prvi stavek, ki ga je nemški profesor zgodovine napisal na tablo, se je glasil: »Unsere Vorfahren waren die Germanen.« Seveda smo vedeli, da smo Slovani. Bili smo učenci meščanske šole v Zagorju ob Savi, v rudarskem mestu z uporniško, revolucionarno tradicijo. Nemški profesor je s tem le še razvnel iskro upora, ki je tlela tudi v nas, najstnikih. Ja, potujčevali in ustrahovali so nas, si lastili naše naravno bogastvo in nas hoteli narediti za svoje, ne hlapce, sužnje!

Ni jim uspeli ne na Primorskem, ne v drugih delih Slovenije. Zakaj ne? Zato ker je slovenska mati rodila ljudi, kot je bila narodna herojinja Mihela Škapin – Drina, kot je bila njena sestra Danica, kot sta bila njena brata Jože in Franc, kot so bili vsi borci za svobodo Primorske in partizani po vsej Sloveniji in vsej Jugoslaviji.

Mihela Škapin – Drna je bila res posebno dekle. V želji po znanju se je iz svoje ljube vasi Velikega Polja, ki je bilo po prvi svetovni vojni v političnem mešetarjenju dodeljeno Italiji, odšla v Ljubljano, takrat v Kraljevini Jugoslaviji. Da bi se lahko učila in se sama vzdrževala, je delala kot gospodinja pomočnica in varuška. Vključila se je v telovadno društvo Sokol. V Sokolu je spoznala tovariše telovadce, ljudi s podobnimi nazori, kot so jih imeli TIGR-ovci. Nekaj jih je že poznala in poslušala na Primorskem.

Po prvem globokem razočaranju, ko je italijanska vojska v aprilu okupirala del Slovenije z Ljubljano, je sledil drugi šok. Doživela ga je, ko je v časopisu prebrala, da je ljubljanski škof Gregorij Rožman 4. maja fašističnemu diktatorju Mussoliniju poslal čestitko, v kateri je izrazil svoje veliko veselje, da je Slovenija postala del Kraljevine Italije. Ko se je spraševala, ali bo zlo, ki ga sejejo fašisti, postalo nekaj vsakdanjega, je v njeno razočaranje posijal žarek svetlobe in upanja. Starejši člani telovadnega društva Sokol so ji povedali, da je bila v Ljubljani aprila ustanovljena uporniška Osvobodilna fronta. Njeni ustanovitelji niso pokleknili pred okupatorjem; nasprotno, pozvali so nas na boj. Takoj se je priključila domoljubnim antifašistom, ki so s pisanjem simboličnega znaka Triglava, črk OF in rdeče peterokrake zvezde po zidovih hiš in s trosenjem letakov po vseh Sloveniji pozivali k upori proti okupatorju. Mihela je kot zavedna Slovenka takoj postala aktivistka Osvobodilne fronte. Brez pomišljanja se je bila pripravljena podati v najnevarnejše akcije, ki naj bi ogrozile okupatorja in dvigovale moralo domačega prebivalstva. Bila je ponosna sodelavka Osvobodilne fronte. Ko pa je zbolela njena nona v Velikem Polju, je oče prišel ponjo v Ljubljano in vrnila se je na Kras. Takrat ji je oče povedal, da so avgusta 1941 na Veliko Polje prišli prvi partizani in da je njen brat Jože že borec prve Kraške čete. Ob tej novici sta v Miheli vzplamtela radost in ponos. »Da, zatirani in poniževani Primorci smo dvignili glave, tudi z orožjem branimo svojo zemljo, svoj materni jezik in dostojanstvo človeka. To nikoli ni bilo in nikoli ne bo last izprijenih bogatašev. Primorci imamo hrbtenico, upiramo se in upirali se bomo vsakomur, ki nas bo teptal in poniževal.« Mihela je svoje odločne misli takoj prelevila v dejanja. Postala je partizanska kurirka, organizatorka srečanj in pogovorov z ljudmi, obveščevalka, bolničarka, borka – skratka vse, kar je bilo treba. Kako se ljubi in varujeta rodna gruda in sočlovek trpin, je dokazala z dejanji. Bila je zgled junaštva, sočustvovanja in skromnosti. Najprej je skupaj s sestro Danico odšla v Kraško četo, kjer je že bil njun starejši brat Jože. Kraška in Pivška četa sta se takrat bojevali skupaj, vodili pa so jih že znani člani uporniške organizacije TIGR. Glas o bojevitosti Kraševcev je kot topel spomladanski veter, ki po deželi odpira češnjeve cvetove, zajel vse primorske vasi in mnogi fantje in dekleta so odložili domače delo in postali borci za svobodo. Glas o junaštvu partizanke Drine, ki je borce glasno vzpodbujala in pred vsemi juriširala v napad na sovražnika, pa je sejal preplah v vrstah italijanskih vojakov. Večkrat se je zgodilo, da je njen prodoren klic »Na juriš, tovariši! Naprej!« in »Tito, Tito!« zamajal sovražne vrste, začeli so se umikati, bežati.

Iz partizanskih čet in odredov so rasle brigade, potem divizije in korpusi. Tako je narodnoosvobodilna vojska kos za kosom osvobajala Primorsko, Slovenijo in vso Jugoslavijo. Jeseni 1943 je fašistična Italija kapitulirala. Hitlerjeva soldateska pa kljub napredovanju zavezniških sil in partizanske vojske ni položila orožja. Nasprotno, zasedla je ozemlje, s katerega so se umikali Italijani. S pregovorno pedantnostjo je tako kot fašisti pred njo požigala slovenske domove, zapirala, mučila in ubijala partizane in druge svobodoljubne ljudi.

15. novembra 1943 so se nemški vojaki kljub zelo slabemu, deževnemu vremenu podali na Žirovski vrh, kjer jih je na položajih pričakala Vojkova brigada. Tudi tovarišica Drina, ki je bila takrat namestnica komisarja drugega bataljona Vojkove brigade, je s tovariši odhitela branit položaj. Na gozdni poti proti Kremžarjevi hiši jo je presekal rafal iz nemškega mitraljeza. Njena bojna pot z orožjem v roki se je takrat končala. Njena junaška dejanja pa so tako kot dejanja vseh borcev narodnoosvobodilne vojske vgrajena v našo svobodo in mir, so temelj naše samostojne Slovenije.

Dovolite mi, prosim, da se danes na tem mestu poklonim – in verujem, da boste to storili tudi vi – še eni izjemni ženski. Materi Ivani Škapin – Pevcovi, materi štirih padlih partizanov: Drine, Jožefa, Franca in Danice in žene moža, ki so ga Nemci ubili na Vrabčah. Vem, poznam, kako skeli bolečina in razjeda dušo, telo in misel ob izgubi otroka: izgubila sem eno odraslo hčer. Mati Ivana pa je izgubila vse štiri otroke, ki jim je v ljubezni in bolečini darovala življenje. Zato njeno moč obstati, nadaljevati, primerjam z močjo naše edine skupne Velike Matere Zemlje.

Hvala in slava jim!