Tone Kovič, član MO ZZB za vrednote NOB Ljubljana na spominski slovesnosti v Kozlarjevi gošči, 20. oktober 2016
Ob tem veličastnem spomeniku sredi ljubljanskega Barja želimo počastiti spomin in se pokloniti zverinsko umorjenim vaščanom iz prelepih podkrimskih vasi. Spomenik nas še posebej spominja na zločine proti nemočnim ljudem, večinoma še otrokom, materam in očetom, ki so jih domači izdajalci v temnih nočeh leta1943 in1944 odvlekli z njihovih domov v vaseh na Barju in jih kruto pobili v Kozlarjevi gošči. Večine teh zločinskih domačih izdajalcev, ki jih je vodil France Frakelj, ni nikoli dosegla roka pravice, nasprotno nekdo izmed njih sedaj v eni izmed občin celo dobiva naziv častnega občana.
V tej Kozlarjevi gošči so morili tisti, ki so prisegali okupatorju in od njega prejemali tudi orožje, da se borijo proti partizanom in vsem zavednim Slovencem, ki jim je bil boj proti zavojevalcem sveta dolžnost. Za kolaboracijo so se odločili vrhovi vladajočih strank in katoliška cerkev, da bi zavarovali svoj ugled in premoženje. Spoštovani slovenski duhovnik in pisatelj Fran Saleški Finžgar je nazorno dejal: »Kolaboracija je velik madež. Rajši so sprejeli orožje in denar od okupatorja za boj zoper brate Slovence, to je za slovenski narod najbridkejši madež.«
Kmalu v letih 1943 in 1944 so ugotovili, da jim ni dovolj samo domobransko organiziran boj proti partizanom, temveč so jih motili tudi vsi domoljubi organizirani v OF. V bližini Ljubljane skoraj ni travnika, gozdička ali hriba, kjer ne bi bile ubite žrtve okupatorjev, domobranskega nasilja in njihove »črne roke«, med katerimi so tudi okolica Urha na Golovcu, Kozlarjeva gošča na Barju, polja okrog Škofljice, Pijave gorice in gošče na Turjaku. Povsod so bila grobišča, brez krst in znamenj. Po vojni je bilo vloženega veliko truda, da so žrtve dostojno pokopali, mnogi grobovi pa nikoli niso bili odkriti. Žal danes tisti, ki ob Hudi jami organizirajo velike pogrebe, kar je že zaradi pietete nujno in razumljivo, ne omenjajo teh grobišč in zanje ne darujejo svetih maš. Ne zanimajo jih tudi grobovi tisočih Slovencev, ki so izgubili življenja v taboriščih po Italiji in Nemčiji in se ne vprašajo, kdo jih je tja poslal in kdo je delal spiske za okupatorja, ker ta ni poznal naših ljudi. Tja je bilo poslanih 59.000 Slovencev, 13.000 se jih ni nikoli vrnilo. Opravičilo te »gospode« že dolgo pričakujemo in se bojimo, da ga ne bomo dočakali.
Za Kozlerjevo goščo obstajajo dokumentirani spomini, da je Frakljeva tolpa z njegovimi 12 apostoli v noči na 24. november 1943 pobirala žrtve v Črni vasi od hiše do hiše. Naslednje jutro so pobili 12 ljudi v Kozlarjevi gošči. Ti zločinski pohodi so se nadaljevali tudi v naslednjih dneh in mesecih.
Ob teh grozotah se sprašujemo, česa so bile krive nedolžne žrtve podivjanih okupatorjevih pomočnikov. Sprašujemo se kaj je storila umorjena, komaj 15-letna Vera Škraba, kaj 15- letni dijak Bojan Melik, ki je bil le eden od petih članov družine Melik. Česa je bila kriva 53- letna Marija Verbič iz Podpeči, mati 10 otrok? Žrtev je bila tudi 70- letna Frančiška Čebular z Iga, ki so jo skupaj s še osmimi žrtvami z Iga, Iške in Iške vasi pobili 1. maja 1944. To je le nekaj imen in usod 90 žrtev, ki so bile pobite tukaj v Kozlarjevi gošči in neposredni okolici in so napisane na tem spomeniku. Pisatelj in duhovnik Fran Finžgar je napisal, da je bilo takšno pobijanje »bolečina vseh bolečin.«
Pri nas pa danes hočemo vse bolj potvarjati zgodovino. Trdijo, da so kolaboranti morali poprijeti za okupatorjevo orožje, da bi se ubranili komunizma. Pa se vprašajmo, koliko so sploh mladi fantje in dekleta, ki so se spoprijeli z okupatorjem vedeli o tem, kaj je komunizem, dobro pa so vedeli, da je sodelovanje z okupatorjem zavrženo dejanje in navadno izdajstvo.
Ti »borci proti komunizmu«, ki so imeli zvenečo parolo »za pet Kristusovih ran pogine naj partizan«, pa so danes vse glasnejši, celo rušijo partizanske spomenike in apelirajo na narodno pokornost s sklonjeno glavo. Postavljajo pa spomenike domobrancem, maširajo v domobranskih uniformah in slavijo njihove uspehe. Žal ni nikogar, ki bi kaj ukrepal. Antifašistični svet se temu čudi in v marsikateri evropski državi to zagotovo ne bi bilo mogoče. Sedaj se močno širi trditev, da moramo spoštovati različnost, ki pa zagotovo vodi tudi k temu, da se bo lahko spreminjala tudi zgodovina.
Ne smemo dovoliti, da bi kdorkoli spreminjal dejstva iz naše zgodovine. Zato ne smemo pozabiti gorja, ki so ga pretrpeli tudi prebivalci Ižanskega, Barja in Ljubljane v letih okupacije naše domovine. Z globokim spoštovanj do izročil NOB se v imenu ZZB za vrednote NOB se v imenu ZZB za vrednote NOB Ljubljane in v svojem imenu poklanjamo vsem tem žrtvam in zagotavljamo, da ji ne bomo nikoli pozabili.
Naj na koncu še ponovim besede našega velikega pesnika Otona Župančiča:
Postoj kdor mimo greš,
ta kraj je svet!
Izpran krvi je mučeniške sled.
Toda spomni strašnega se dne
in mrtva skala rdeč požene cvet!
