Tit Turnšek, predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije, Šentrupert nad Laškim 27. avgust 2017
Danes smo tukaj, da obudimo spomin na boj borcev Celjske čete v Plavčevem mlinu. Na boj z mnogo številčnejšim sovražnikom, kjer so zaradi izdajalca padli borci.
Naš NOB je bil brezkompromisen boj za obstoj, za svobodo, vztrajati tudi, ko je situacija na videz brezizhodna. V tem boju se je pokazala brezmejna solidarnost in požrtvovalnost, za tovariša za sočloveka. To so vrednote, ki so globoko zakoreninjenje v našem narodu in ki so se še dodatno okrepile in razvile v našem narodnoosvobodilnem boju. Naš boj ni bil samo boj za obstanek, bil je tudi boj za boljše in pravičnejše življenje. Koloni niso več hoteli biti kolo in dninarji ne več dninarji.
Toda sredi vojne vihre je Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih leta 1942 izdalo pesniško zbirko Mateja Bora Previharimo Viharje. Pokrajinski odbor OF za Gorenjsko je izdal leta 1944 Zdravljico Franceta Prešerna. Že samo to pove veliko o naši NOB. Ustanavljale so se kulturne skupine. Ustanovilo se je gledališče. Česa podobnega v nobenem odporniškem gibanju v svetu, do danes ni bilo. V času našega NOB je nastala slovenska država. Iz naroda smo dozoreli v državotvorno nacijo. To smo leta 1991, ko smo pisali ustavo še vedeli, danes pa bi to nekateri radi kar pozabili.
Kakšen je bil naš boj naj povedo drugi: Peter Wilkinson takratni šef angleške obveščevalne službe za področje vzhodnega Mediterana je Churchillu pisal poročilo, v katerem pravi: »Odkar je Andreas Hoffer dvignil vstajo proti Napoleonu na Tirolskem, Srednja Evropa še ni videla take ljudske vstaje kot sem jo jaz videl v Sloveniji.« Vrhovni poveljnik sredozemskega bojišča feldmaršal Wilson je poslal Titu leta 1944 sporočilo v katerem pravi: »Z občudovanjem sem izvedel za zadnje uspehe, ki so jih dosegle vaše enote v Sloveniji in tako prispevale k uspešnim akcijam zaveznikov v Italiji in Franciji.«
Vodja angleške misije pri glavnem štabu Jones je v enem od svojih sporočil zapisal: »Slovenski partizani dosegajo uspehe nadčloveškega značaja, ki bodo nekoč vznemirjali svet, da bo izražal priznanje temu ljudstvu.” Dwight Eisenhower se je za zdravljenje zavezniških letalcev zahvalil zdravnici Franji Bojc Bidovec in zapisal: »Tega, kar ste storili za nas, ne bomo mogli nikdar poplačati, zato pa tega ne bomo nikdar pozabili«.
Na našo borbo smo lahko ponosi. To ni bila nikakršna komunistična revolucija. Takšno ponarejanje zgodovine, je le poskus izdajalcev oprati sramoto izdaje lastnega naroda, podla dejanja izdajalcev, ki so vstopili v okupatorske vrste, z namenom, da operejo zločine izdajalskega škofa Rožmana, trosijo neverjetne laži. Izdajstvo škofa Rožmana je brez primere v Evropi. Danes, pa ima oltarček za zidovi Ljubljanske nadškofije. Od tod se danes ponovno širi razdor med narodom.
Sramotne kolaboracije se tudi s poplavo laži ne da izprati. Tudi o tem, kakšna je bila ta sramotna izdaja naj povedo drugi. Klerikalni časopis Slovenec je 10. maj 1941 je v naslovu zapisal: “Slovensko ljudstvo izreka zahvalo in vdanost Duceju.” Ljubljanski škof dr. Rožman je poslal sledečo vdanostno izjavo: »Duce! Zvedeli smo z velikim veseljem, da je slovensko zasedeno ozemlje po italijanski vojski vključeno v italijansko kraljestvo. Prosim Vas, da sprejmete najglobljo zahvalo v imenu vse duhovščine škofije tega ozemlja zaradi širokogrudne in skrbne ureditve, ki ste jo poklonili slovenskemu prebivalstvu.
Sprejmite tudi, Duce izraze naše brezpogojne vdanosti in sodelovanja. Hkrati prosim, naj božji blagoslov pride nad vaše delo, nad ves veliki Italijanski narod, ter nad slovensko ljudstvo, ki bo pod okriljem Rimskega Imperija lahko živelo in se razvijalo.«
In to prav tistemu Duceju, ki je že od vzpona fašizma uničeval slovenski narod na Primorskem. Spomnimo se TIGRa in bazoviških žrtev.
Ko so domobranci prisegli Hitlerju, jih je njihov poveljnik SS general Rösener takole nagovoril: »Dne 24. septembra 1944 sem izdal povelje za ustanovitev slovenskega domobranstva…. Iz majhnih krdel belogardističnih legionarjev je na moj ukaz zraslo slovensko domobranstvo…. S pomočjo velike Nemčije smo vas izurili, oblekli in oborožili. Danes ste prisegli, da se boste skupaj z nemško vojsko, z vojaškimi SS oddelki in policijo borili za svobodno, čisto Evropo.«
Ali je še kakšen dvom, kaj so domobranci v resnici bili?
Prišlo je več pozivov z različnih strani naj se vendar preneha sodelovanje z nacisti. 11 septembra 1944 je na londonskem radiu član kraljeve vlade dr. Alojz Kuhar med drugim dejal: »Vsi oni, ki se hočejo boriti za svobodo domovine in to mora biti danes največji vzor vsakega slovenskega človeka, pojdejo po najkrajši poti v OF, ki je v imenu Jugoslavije in zaveznikov postavljena, da vodi borbo za naše osvobojene…«. 12 septembra 1944 je kralj Peter II. Karađorđević preko londonskega radia poslal v domovino naslednji poziv: »Vsem Srbom, Hrvatom in Slovencem ukazujem, da se združijo in pristopijo k narodno-osvobodilni vojski pod maršalom Titom…. Vojski, ki je enodušno priznana od naših velikih zaveznikov… Vsi tisti, ki se naslanjajo na sovražnika proti interesom svojega lastnega naroda in njegove bodočnosti, in ki se ne bi odzvali temu pozivu, pa se ne bodo mogli osvoboditi izdajalskega pečata niti pred lastnim narodom niti pred zgodovino.« Kralju Petru vendar ne moremo očitati, da je bil kak komunističen propagandist.
Ta apel pomeni, da se na vse, ki se na njegov poziv ne bodo odzvali nanašajo odredbe kazenskega zakonika iz leta 1929, ki se v 105. členu dobesedno glasi:
- Državljan Kraljevine Jugoslavije, ki sprejme med vojno zoper kraljevino ali njene zaveznike službo v sovražni vojski ali ostane v njej še nadalje, dasi k temu ni bil prisiljen, se kaznuje z robijo do 15 let.
- Če se tak državljan udeleži tudi same vojne kot borec se kaznuje s smrtjo ali dosmrtno robijo.
In kazen je prišla. V vojni se ovaduhe in izdajalce likvidiral, v vseh vojnah je tako, če ne, bi bilo žrtev še več. Po vojni so bili izdajalci – kolaboranti vrnjeni in postavljeni pred vojaške komisije (sodišča) 3. in 4. armade in prejeli so zaslužene kazni. Mladoletne so poslali domov, tisti, ki niso nosili orožja so bili obsojeni na prisilno delo in kasneje pomiloščeni. Tisti ki so nosili orožje pa večinoma postreljeni. Bilo je tudi nekaj osebnih maščevanj.
Danes lahko obžalujemo, da so bili med njimi tudi mnogi naivni kmečki fantje, ki so sledili svojim duhovnim voditeljem. Njim se opravičite gospodje škofje.
Nismo zazrti v preteklost, ne smemo pa dopustiti potvarjanja naše zgodovine na katero smo lahko ponosni. Skrbeti nas mora sedanjost in bodočnost. Nove oblike fašizma vstajajo po vsej Evropi od Baltika do Sredozemlja. Tudi pri nas. Novomeški škof Glavan je pred kratkih dejal: »Tisti ki ne poznajo zgodovine, jo bodo morali ponovno doživeti« (2017, spominska maša pod Krenom).
Ali to pomeni, da nas bodo zopet pobijali pri Sv. Urhu, na Turjaku, v Kozlarjevi gošči, bodo zopet streljali talce?
In kaj je pred časom rekel Ivan Štuhec: »RKC podpira Janšo, ker je edini politik, ki bi šel za dosego svojih ciljev do državljanskega spopada.« Obe izjavi se dobro ujemata. Tako vstaja pred našimi očmi novi fašizem.
Ob prvem postroju Janševe Manevrske strukture v Kočevski reki je pokojni dr. France Bučar ugotavljal: »Spodnaša se avtoriteta države, avtoriteta sodišča, ustanavlja se strankarska vojska. Žalibog, ampak natančno tako se je začelo v nacistični Nemčiji.«
Kadar se pravosodje znajde pod pritiskom neke politične stranke, potem vemo, na kako nizek nivo je padla demokracija. Širijo strah pred imigranti, nestrpnost do drugačnih, širijo strah, zato da bi Slovenci poiskali svojega »fürerja«. Nekoč je Churchill rekel tale stavek: »Edino česar nas je res lahko je strah, je strah sam.« Hitler je imel svojo SA (Sturm Arme), Mussolini črnosrajčnike, pri nas pa bi nekdo želel imeti svojo Nacionalno gardo, pod poveljstvom Krkoviča seveda.
Vse pogosteje srečujemo fašistoidne skupine, ki postajajo vedno nasilnejše. Rušijo in razbijajo spomenike (Baza 20, Jelenov žleb, Frankolovo). Skoro vsak teden je poškodovan kak spomenik. Sovražni govor že prehaja v nasilje.
To nas mora skrbeti. Združiti bomo morali vse napredne sile ne samo doma, ampak širše v Evropi in fašizmu reči Non pasaran! Smrt fašizmu!
