Tit Turnšek, predsednik ZZB NOB Slovenije pri spomeniku NOB na Žalah, 28. oktober 2016
Vsako leto obiščemo grobove naših najdražjih. Ne samo iz pietete in spoštovanja, temveč tudi zato, da živijo naprej v našem spominu, da nam pomagajo živeti. Tako premagujemo smrt. Živeli bodo tako dolgo, dokler bo spomin nanje živ, dokler bomo črpali moči iz njihovih življenj. To je tradicija, globoko vtkana v našo civlizacijo.
Prav poseben pomen imajo komemoracije ob spominski obeležjih padlih borcev za svobodo in žrtev fašističnega divjanja. Ko je bil ogrožen obstoj našega naroda, ko so nas izganjali z domov, ko so nam jemali svobodo, se je v nas združilo osebno in javno. Ponos in želja po svobodi sta zbudila odpor, kakršen ni imel primere v takratni zasužnjeni Evropi. Fašistično divjanje nas ni preplašilo in ustavilo.
Za svobodo ste darovali največ kar človek ima – svoje življenje. S svojo borbo in žrtvovanjem, proti največjemu zlu 21. stoletja, nam niste izborili samo svobode, postavili ste temelje naše države. Slovenski narod ste uvrstili med svobodne državotvorne evropske narode. S krvjo ste soustvarjali temelje današnje Evrope. Iz tega boja je vstala in zrasla sodobna Evropa. Z vašim bojem in vašim žrtvovanjem ste zopet in ponovno potrdili, da smo bili in ostajamo del te Evrope. Ob tem mi misel nehote zaide k Johnu Donneu, ki je zapisal: »… ob smrti vsakega človeka je mene manj, zakaj vključen sem v Človeštvo…«
Branili ste svoje domove, branili svoj narod. Tako kot so ga, vsaka na svoj način, že generacije pred vami in kot ga bodo, v to trdno verjamem, tudi vse naslednje. Izpolnili ste svojo dolžnost do naroda in domovine. Verovali ste v boljši in pravičnejši svet. Odganjali ste misel na smrt, verovali ste v življenje. Bile so brezštevilne smrti in neizmerno trpljenje. Milijoni žrtev, milijoni trupel, ki so obležala po bojnih poljih, pogoriščih, v ruševinah. Kot dediščino nam zapuščate nauk, najdražji nauk človeštva: ubijanje ni človeško, še posebej ne, ko se ubija za cilje kot je tuja zemlja, kot je podjarmljenje, zasužnjevanje in materialne koristi.
Človeštvo nima dovolj solza, da bi z njimi spralo vse gorje vojne. Vi živite naprej v naših spominih, ste z nami, dajete nam pogum, da se spopadamo z novimi izzivi, ki jih pred nas postavlja življenje. Vaše dejanje »upreti se«, ko je na videz vse brezizgledno nas opominja, ohrabruje in tudi zadolžuje. Vrednote, za katere ste žrtvovali svoja življenja niso nikoli enkrat za vselej dosežene. Boj proti zlu in krivicam v resnici nikoli ni končan. Smrt določa končnost našega življenja in ga s tem osmisli. Premagali ste smrt. Vaša življenja ste vtakali v zgodovino slovenskega naroda. In od tu bodo prihodnje generacije črpale svojo moč in voljo živet v svobodi.
Naj končam z verzom Otona Župančiča: »Bodočnost je vira, kdor zanjo umira, se dvigne v življenje ko pade v smrt.« Slava vam!
