Govor Tilke Bogovič v Velikem Lipovcu, 23. 7.

 

Spoštovane borke in borci, spoštovani general Lado Kocijan in vsi prisotni!

Dovolite, da vas iskreno pozdravim in se zahvalim za vašo številno udeležbo ob spominu na dogodke iz pred 73-let. Stojimo pred spomenikom 15. Divizije, ki nas spominja, da je bil v Velikem Lipovcu na današnji dan, 23. julija 1943, ustanovni zbor 15.  udarne slovenske partizanske divizije. Ob dogodku, to je ob ustanovitvi 15. Divizije so mi v mislih naslednje besede: mladost, pogum, izkušenost, resnica, dolžnost in pravica. Zakaj?

Mladost –  pred mojim nastopom vam je Vid recitiral pesem Naša pesem – pesnika Karla Destovnika Kajuha. »Biti mlad in poln nad«  –  za čas narodne osvobodilne borbe je  resnično bilo polno upanja, pa tudi neznanega za prihodnost. In kaj ima sedanja naša mladina, naši otroci in naši vnuki? Samo mladost in prihodnost v ……………..  Zato je naša dolžnost, starejših, da sprejmemo odločitve, s katerimi bi mladim omogočili delavna mesta, da bodo imeli možnost, ustvarjanja družin, imeli zaposlitve in s tem bi tudi nam starejšim zagotovili naše penzije, tako kot je moja generacija za naše starše. Zato pozdravljam vse vas, mlade, ki ste se nam danes pridružili, veseli smo vas.

Pogum – pogumni so bili vsi, ki so se že leta 1941 odločili, da se želijo upreti sovražniku, ki je napadal domovino, jo tudi osvobodili in mnogi pogumno izgubili svoje življenje. V današnjem času ni potrebno takega poguma, je pa zame pogum, da željo, ki jo je izrazil general Lado Kocijan, ali bi bila slavnostna govornica na današnji prireditvi, sprejmem. Presenečena in obenem vesela, da mi general Lado Kocijan zaupa, sem nalogo sprejela, sedaj pogumno stojim, pred vami kot govornica, pripadnica Novomeške čete in 1. spominskega dolenjskega partizanskega bataljona.

Izkušenost –  to so imeli vsi, ki so se zbrali oziroma sprejeli odločitev o ustanovitvi 15. Divizije. V čem je pomembnost tega dogodka? V tem, da od šestih slovenskih partizanskih divizij, je samo 15. divizija imela svečani ustanovni zbor v Velikem Lipovcu, na katerem so bili prisotni: član Vrhovnega štaba Jugoslavije Edvard Kardelj, član Glavnega štaba Slovenije, predstavniki Izvršnega odbora Osvobodilne Fronte s tajnikom Borisom Kidričem, komandant Franc Rozman-Stane  in šef zavezniške misije major Jones ter drugi. Govoril je Edvard Kardelj, o politični situaciji v svetu, na zavezniških frontah, v Jugoslaviji, pri nas, pa je poudaril, da je partizanska vojska Slovenije dosegla v organizaciji in bojnih dejstvih velik napredek, da je Glavno poveljstvo preimenovano v Glavni štab Narodno osvobodilne vojske in Partizanskih odredov Slovenije, ter imenovan novi poveljnik Franc Rozman-Stane, ki je od borca v Rašiški četi 1941 napredoval v poveljnika prvega in drugega Štajerskega bataljona, 2. grupe odredov, 4. operativne zone, in sedaj poveljnika Glavnega štaba NOV in POS. To je velika razlika, saj sta bila do sedaj Leskovšek in Maček poveljnika iz vrst politikov. Od ustanovljenih brigad, sta ustanovljeni dve diviziji, ki bosta nosilki udara na sovražnika. Med prisotnimi je Kardelj pozdravil šefa zavezniške misije pri GŠ Slovenije majorja Williama Jonesa, ker da njegova prisotnost potrjuje, da smo v tem času priznani in sprejeti v mednarodno antifašistično vojno koalicijo. Major William Jones je predstavil njegovo misijo in potrdil, da je divizija na ta dan sprejela prvo zavezniško orožje, 2 topa. Od tu je divizija nastopila svojo bojno pot in zvečer napadla sovražno postojanko v Žužemberku, 30. julija 1943 pa postojanko Sela-Šumberk, kjer so padli poveljnik 15. divizije Predrag Jeftič – Dragan, načelnik general štaba  Milovan Šaranovič in član general štaba Ivan Kavčič-Nande. V 15. divizijo so bile vključene Gubčeva, Cankarjeva in Šlandrova brigada, s tem da je ta odšla na staro operativno področje, na Štajersko. Ob kapitulaciji Italije je divizija ustanovila še 12. in 15. brigado. Takrat je divizija štela 5.000 borcev. Na svoji bojni poti je imela divizija 139 napadalnih operacij, 53 bojev v blokadah, 46 manevrskih bojev in 77 obrambnih bojev. Ob 671 dni bojne poti je imela 304 dni bojna dejstva. Cena je bila visoka, okrog 1.720 padlih in okoli 3.000 ranjenih, med padlimi je bil poveljnik divizije Predrag Jeftić – Dragan in načelnik štaba divizije Alojz Dragan, med ranjenimi pa še poveljnik divizije Franc Kočevar-Ciril in dva poveljnika brigad. To so bile strahotne izgube, divizija je imela marca 1945 samo še 1.540 borcev na položajih. Divizija in vse štiri brigade so dobile častni naziv udarne enote. Med borci 15. Divizije je 19 narodnih herojev. Ti zgodovinski dogodki morajo ostati v zgodovinskem spominu 15. udarne divizije in zgodovinskem spominu Slovenske partizanske vojske. Danes ne potrebujemo take izkušenosti, če pa bi bilo to potrebno, jo bomo črpali iz vseh teh borbenih uspehov naših borcev.

Resnica – resnica, ki jo vsi prisotni tu danes poznamo je ta, da konec vojne oziroma dan zmage nad fašizmom, praznujemo 8. maja 1945, na slovenskih tleh pa so se zadnji boji končali 15. maja 1945 na Poljani. Zveza združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije je zato, ker te resnice vsi ne sprejemajo in se sprenevedajo, sprejela naslednjo izjavo. Citiram začetek izjave Zveze združenj borcev Slovenije: »V Šentjoštu nad Horjulom je upokojeni kardinal dr. Franc Rode v pridigi 10. julija 2016 označil medvojni boj slovenskega ljudstva proti nacizmu in nacističnim kolaborantom za ‘zločin’, hitlerjevske sodelavce pa za ‘demokratične sile’, ki da so bile prisiljene sprejeti orožje od okupatorja, saj da druge izbire niso imele. Ta nenavadna razlaga, ki je svojevrstna v pohitlerjevski Evropi, nam narekuje začudenje, saj je ni izrekel kdorkoli in kjerkoli, temveč ena od kardinalskih avtoritet v javni pridigi, in to med verskih obredom.« V nadaljevanju izjave sledi razlaga o Slovencih med vojno in namenu uničenja slovenskega naroda, sedaj pa še glavne misli in  zaključek citiram dr. Tita Turnška predsednika ZZB NOB Slovenije, v Ljubljani, 19. julija 2016: »Pridige kardinala Rodeta torej ne moremo razumeti drugače kot antikomunistično in v bistvu profašistično propagando in kot politično manipulacijo. V vsakem primeru pa predstavlja potvarjanje zgodovine in globoko žalitev tisočev padlih za domovino ter žalitev domoljubnih čustev velikanske večine Slovencev. Žal ostaja tudi močan vtis sprenevedanja in neavtentičnosti oziroma agitacijskega izkoriščanja verske pripadnosti za politične namene, kar je – prepričani smo – v globokem nasprotju s poslanstvom Cerkve.«

Dolžnost in pravica – dve besedi, ki ju povezujem. Državljansko dolžnost izpolnjujemo, ko gremo na volitve in izvolimo svoje predstavnike. To govorim zato, ker sva v pogovoru, ki sem ga imela z dobro prijateljico prišli do podobnih spoznanj in ugotovitev,  ter se dogovorili, da jih povem. Da, podpiram delavce Luke Koper pri njihovem boju proti razprodaji ne le Luke, temveč tudi ostalih podjetij. V organizaciji potovanja s Puntarji, sem se udeležila  njihovih protestov, dvakrat v Kopru in potem tudi v Ljubljani. Nedopustno in nerazumljivo, noro se mi zdi, da naša podjetja prevzemajo tujci. Kot izdajo razumem ravnanje naših vlad – ne le Cerarjeve (navsezadnje je ta na oblasti komaj drugo leto) – od osamosvojitve dalje, ki se vse po vrsti trudijo, da bi se čim bolj globoko klanjale tujcem. Vendar se ne moremo izgovarjati le na vlade: sestavljali so jo izvoljeni predstavniki ljudstva, ki smo jim zaupali največje število glasov na volitvah. Žal se volitev udeležuje vse manj državljanov in zdi se, da uspe svojo “vojsko” mobilizirati le SDS (beri: Janezu Janši, saj dvomim, da bo SDS ohranila svoj položaj, ko bo ta človek sestopil s “prestola”). Sedanja vlada samo nadaljuje delo preteklih vlad (tudi seznam podjetij, namenjenih razprodaji, je sestavila Janševa vlada) in je ujeta v začarani krog. Vlada, ki se je razglašala za najbolj etično doslej, se zapleta v svojo mrežo nenačelnosti, karierizma, nekulture, primitivizma, predvsem pa vdanosti Bruslju in Natu … Svojo pravo barvo je pokazala že zelo hitro: takoj, ko so pričeli postavljati prve ograje okoli naše Slovenije. Vendar pa ostaja dejstvo: tudi to nam je znano že od nekdaj. Cankar je dobro doumel slovensko dušo.V Hlapcih pravi učiteljica Geni: “Bog vedi, čemu se ljudjé lasajo? Nazadnjaštvo je dobro, naprednjaštvo je dobro, najboljše pa so pečene piške!” In še danes je tako: večina ljudi samo čaka. Zato velja vse spoštovanje do tistih, ki si upamo in se ne umikamo v ozadje ter čakamo, kaj se bo iz vsega skupaj izcimilo (takšni si kasneje znajo prilastiti celo kakšne zasluge za uspeh pogumnih).

Mnenje prijateljice Jožice: »Posebej spoštujem tiste, ki znajo pogledati širšo sliko, ki se ne obešajo le na dejanja sedanje vlade, ki ne uporabljajo prostaških besed in izkrivljenih imen, temveč dostojanstveno in argumentirano izrazijo svoj pogled na situacijo v državi. Potrebno je spregovoriti, stopiti naprej in s pokončno, uporniško držo zahtevati od voditeljev države poštenje, moralnost – kot je rekel nedavno v Šentjerneju dr. Anton Vratuša: “Politik mora delati za ljudi in ne za lastno kariero!”  Strinjam se z vsako njeno izrečeno besedo, posebno pa še s stavkom dr. Antona Vratuše, ki ga je bilo čudovito srečati in poslušati.

In sedaj je ostala samo še beseda pravica. Vid Čopi recitira pesem O pravici.

Premišljam in bi povedal rad svojo misel

vam mladim, vam, ki so vam misli še čiste

in dotaknjene samo od srebrne rose mladosti

Mladi verujejo  vate, Pravica.

Ti si jim svit na temino vsakdanjosti.

Ti poveličaš vsakdanjost v resničnost.

Ti poveličaš resničnost v lepoto.

Da v njej zasijejo ranjena srca

Silni so oni, ki ne poznajo lastne koristi

in so jim srca odprta kot smehljajoči travniki.

Silni so oni, ki se ne uklonijo, ki se ne zlomijo

In ti premagajo svet in ne umrejo.

To je recital – odstavki in odseki Kosovelovih pesmi, ki vam jih je čustveno povedal  mladi Vid in je njegov in moj nagovor vsem vam mladim, k boljši prihodnosti. Moj današnji pogum vam ni prizanesel in sem si vzela kar veliko vaših minut, upam, da vzamete moje misli dobronamerno. Za včerajšnji praznik, 22. julij, dan vstaje slovenskega naroda, ki smo ga veliko let praznovali, pa vam čestitam. Vsem vam, prisotnim, praporščakom, Slovenski vojski – gardi, članom 1. spominskega partizanskega bataljona, pevkam, Vidu, posebno pa generalu Ladu Kocjanu za zaupanje. Hvala, lep dan še naprej v Podšumberku in

Smrt fašizmu – svoboda narodu!