Samo Bevk, svetovalec v kabinetu ministrice za obrambo, na slovesnosti v spomin 50. ustreljenim talcem, Kamnitnik, 9. februar 2017.

 

Spoštovane udeleženke in udeleženci spominske slovesnosti, tovarišice in tovariši, sorodniki žrtev okupatorjevega zločina, borci in aktivisti, dragi domačini. Spoštovani gospod župan.

Dovolite mi, da Vas najprej prav prisrčno pozdravim v imenu Ministrstva za obrambo Republike Slovenije in v svojem imenu. Rad bi se tudi zahvalil organizatorjem današnje prireditve Združenju borcev za vrednote NOB Škofja Loka in Občini Škofja Loka za povabilo na današnjo spominsko slovesnost in priložnost za nagovor.

Usmrtitev 50 talcev za Kamnitnikom bo v slovenski zgodovini za vedno zapisana kot velik in neizbrisljiv zločin nemškega okupatorja, katerega končni cilj je bil sistematično uničenje slovenskega naroda. Tu ni nobenega dvoma, v primeru nemške okupacije, je šlo za sistematični genocid nad slovenskim narodom. V okupirani in razkosani Sloveniji je bil prav nemški okupacijski režim najbolj dosleden in najbolj nasilen. Zato smrt nemškega vojaka, ki ga je pozno popoldne 7. februarja 1944 likvidirala trojka partizanske varnostne grupe škofjeloškega območja, ni bil razlog, temveč predvsem povod za v naprej pripravljen zločin nemških vojakov, ki so zgolj 36 ur kasneje kot talce postrelili kar 50 ljudi. Že dan po akciji partizanske varnostne grupe je nemška vojska obkolila Škofjo Loko in neposredno okolico ter opravila številne hišne preiskave in aretirala 96 ljudi. Samo 20 izmed njih je bilo aretiranih naključno, 76 pa na podlagi že pred tem skrbno pripravljenih seznamov. Prav zaradi tega sem trdno prepričan, da mnenje nekaterih, da ni bilo nobene potrebe po uboju nemškega vojaka in da so partizani sami krivi za nesorazmerne povračilne ukrepe, temelji na zgrešeni predpostavki.

Dejstvo je, da bi bilo brez partizanskega upora žrtev še več, saj je samo nemški okupator z Gorenjske in Štajerske načrtoval sistematično izselitev kar 260.000 Slovencev v nemški rajh, na Hrvaško in v Srbijo. Lahko si predstavljamo kakšna usoda je bila namenjena slovenskemu narodu, ko je nemški diktator in nacistični voditelj Adolf Hitler na začetku vojne obiskal Maribor in ukazal: »Machen sie mir dieses Land wieder deutsch!« – »Naredite mi to deželo zopet nemško!«. Zato je bil oborožen partizanski upor edini pravi odgovor na ukaz nacističnega voditelja. Ta upor nas je postavil ob bok veliki protifašistični in protinacistični svetovni koaliciji ter pomembno prispeval h končni zmagi in osvoboditvi v drugi svetovni vojni.

Razglas o usmrtitvi 50 talcev je podpisal SS general Erwin Rösener, kjer je kot razlog za strogo sodbo nemškega hitrega vojaškega sodišča navedel tudi druga sabotažna dejanja in ne samo smrt nemškega SS vojaka. To je bil tisti nemški general, ki ga lahko, samo dobra dva meseca kasneje vidimo na fotografiji, v nasmejani družbi komandanta slovenskih domobrancev generala Leona Rupnika in ljubljanskega nadškofa Gregorija Rožmana ob zaprisegi nemškemu rajhu 20. aprila 1944, prav na rojstni dan Adolfa Hitlerja. Prepričan sem, da je bil oborožen upor slovenskega naroda proti fašizmu in nacizmu državotvorno dejanje, kljub temu, da je tako kot vsaka vojna doslej, terjal številne vojaške in civilne žrtve na obeh straneh. 8. februarja pa nemški vojaki niso iskali samo talce, temveč so zažgali tudi veštrski mlin, saj jim je izdajalec naznanil, da je v tem mlinu zatočišče partizanov in aktivistov. V strogo skriti partizanski ilegalni tiskarni so v ognjenih zubljih zgoreli štirje partizanski tehniki.

V tem času pa je okupator skrbno izbiral 50 talcev. Med njimi so bili prebivalci Škofje Loke in okoliških vasi, ki so bili zajeti med blokado mesta, pa zaporniki iz Begunj, med katerimi so bili terenski delavci in obveščevalci, partizanski borci, kurirji in tehniki. Med talci niso bili le Ločani, bili so tudi iz Žirov, Kranja, Bleda, Radovljice, Jesenic, Tržiča, bili so izpod Krvavca, iz loških hribov, Novakov, Kanala, Kladja in okolice Ljubljane. Zajete talce so odpeljali najprej v škofjeloško vojašnico, nato pa so jih 9. februarja 1944 okrog 12. ure v konvoju pripeljali sem, za Kamnitnik, kjer je bil nekoč kamnolom. Talci so bili ustreljeni v skupinah pa deset, zvezana po dva skupaj. Zaslišalo se je pet salv, za vsako salvo še posamezni streli iz pištol. Talci so v krvi popadali vznak, na zasneženo, pobeljeno zemljo. Ohranjene so pretresljive fotografije umrlih mož in fantov, ki jih nemški vojaki še zadnjič skrbno pregledujejo. Po končanem streljanju je morala skupina domačinov usmrčene talce naložiti na kamion z žaganjem. Mrtve talce so nemški vojaki prepeljali v Staro Loko do hiše, kjer je bil ustreljen nemški vojak. Tu so kot grozljiv opomin prebivalstvu ležali do 16. ure, nato pa so jih odpeljali v Begunje, v skupno grobišče talcev.

Samo leta 1944 so nemški vojaki na Gorenjskem pobili 315 talcev. Po navedbah slovenske enciklopedije je nemški okupator skupaj na Gorenjskem usmrtil okrog 85 skupin z 866 talci, po nekaterih drugih podatkih celo 1270, sorodnike partizanov in ubitih talcev pa so odpeljali v nemška uničevalna taborišča, ugotovljenih je 33 transportov z več kot 4000 izgnanci.

Prav gotovo sodi streljanje talcev med najhujše zločine proti človeštvu, ki jih je zagrešil okupator med drugo svetovno vojno na slovenskem ozemlju. Nacisti so z razglasi, to je javnimi plakati, praviloma natisnjeni v rdeči barvi, objavili vsa streljanja talcev oziroma banditov in njihovih pomagačev, kot so jih poimenovali njihovi krvniki.

V prvem obdobju od septembra 1941 do oktobra 1942 so nacisti dovoljevali talcem, seveda pod strogim nadzorom in cenzuro, da so smeli dve uri pred smrtjo, v slovenskem jeziku svojcem napisati poslovilno pismo. Namen okupatorjev je bil s plakati in predvsem pismi, ustrahovati prebivalstvo in svojce ustreljenih talcev. Toda učinek je bil ravno nasproten. To je še podžgalo upor slovenskega naroda, saj kot navaja zgodovinar dr. Marjan Žnidarič »večina piscev poslovilnih pisem tolaži svojce, jih hrabri in utrjuje vero v zmago nad okupatorjem«.

V tretji izdaji monografije »Poslovilna pisma žrtev za svobodo« je objavljenih 274 pretresljivih pisem na smrt obsojenih talcev. Ta knjiga bi morala biti obvezno bralno čtivo za vse naše šole. Nekatera pisma so iz zaporov prišla tudi ilegalno, kot pismo Ivana Acmana, pripadnika Osvobodilne fronte, ki so ga ustrelili 20. junija 1942. leta v Celju:

Ljuba žena, otroci, sestre, brat in dr(ugi).!
Težko so me obremenili tako, da po sedanjih zakonih ni izgleda, da bi se še kdaj videla…
Moja želja je, da postane Ivanček gospodar četudi vem, da bosta še oba preganjana.
Odpustita torej svojemu očetu, ki je kot zavedni Slovenec branil pravice svojega naroda in s tem Vaju spravil v tako kruto usodo. Jaz Vas vse iz srca ljubim in nikogar ne sovražim. Oče
odpusti jim …!
Bodita potolažena.
Bog z Vami …
Pozdrav od očeta
moža in brata Janeza

Streli 9. februarja 1944 za Kamnitnikom v Škofji Loki niso bili uperjeni le v talce, ampak v upor, v Osvobodilno fronto, v narodnoosvobodilno gibanje na Gorenjskem in v Škofji Loki. Prav na Loškem območju, v Poljanski in Selški dolini, smo bili med NOB priča številnim zelo pomembnim dogodkom, od poljanske vstaje, do dražgoške bitke in osvobojenih območij, po kapitulaciji Italije pa številnim aktivnostim 9. korpusa in predvsem 31. divizije. Prav zaradi tega se je nemški okupator odločil ustrahovati celotno Gorenjsko. To mu niti z grozovitim zločinom za Kamnitnikom ni nikoli uspelo.

Spoštovani. Letos bo minilo že 26 let od zmage v slovenski osamosvojitveni vojni. Danes se vsi skupaj, ki smo tukaj zbrani, dobro zavedamo in obenem tudi cenimo dejstvo, da že 26 let živimo v miru, svobodi, blaginji in varnem okolju. Varnost, blaginja, svoboda in mir so tiste vrednote, ki jih moramo ohraniti in ubraniti.

Zelo pomembne naloge ima v zvezi z ohranjanjem teh vrednot tudi Ministrstvo za obrambo, ki ga sestavljata dva temeljna sistema Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje in Slovenska vojska. Kot pravi ministrica za obrambo Andreja Katič, oba sistema uživata v očeh javnosti veliko zaupanje, obenem pa se srečujeta tudi z velikimi izzivi. Zato lahko z zadovoljstvom ugotovimo, da se je po več letih zaustavil trend padanja obrambnih izdatkov. Postopna rast je predvidena tudi v prihodnjem obdobju, namenjena pa bo predvsem za nabavo osebne zaščitne opreme za vojake ter zagotovitev nujnih sredstev za delovanje in vzdrževanje vojaške opreme in infrastrukture, v investicije ter izgradnjo zmogljivosti za izvajanje ključnih nalog pri zagotavljanju nacionalne in mednarodne varnosti. Varnostne sisteme je potrebno primerno vzdrževati, da so lahko v stalni pripravljenosti, tako gasilci, reševalci in vojaki. Država, skupaj z občinami, skrbi za ustrezno opremo in usposobljenost prostovoljnih in poklicnih gasilskih enot. Dežurne helikopterske posadke so v lanskem letu v reševalnih akcijah posredovale več kot 355-krat. Letalo Falcon je v letu 2016 za potrebe Zavoda Slovenija transplant opravilo 10 prevozov življenjsko pomembnih organov in zdravil.

Ministrstvo za obrambo nudi pomembno podporo slovenskemu vrhunskemu športu pri zaposlovanju vrhunskih športnikov v Slovenski vojski in pri organizaciji mednarodnih prireditev, kot sta svetovna pokala v biatlonu na Pokljuki in smučarskih poletih v Planici. Posebna pozornost je namenjena tudi sodelovanju z Gospodarsko zbornico Slovenije in gospodarskimi družbami, ki se ukvarjajo z razvojem, raziskavami in proizvodnjo obrambnih ter zaščitno-reševalnih proizvodov. Prav tako obrambno ministrstvo aktivno sodeluje z lokalnimi skupnostmi na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, kot tudi na področju upravljanja infrastrukture ter vojaško-zgodovinske in muzejske dejavnosti. Ministrstvo za obrambo je prevzelo tudi sofinanciranje veteranskih organizacij in društev, ki združujejo okrog 60.000 članic in članov, ter za njihove potrebe, s pomočjo Vlade Republike Slovenije, podvojilo finančna sredstva za njihovo delovanje.

Slovenci smo v svoji zgodovini dokazali, da smo vojaški narod, ki se je sposoben upreti še tako veliki vojaški sili. Prav zaradi tega moramo še naprej negovati tradicijo in ohranjati spomin na izročilo generala Rudolfa Maistra in njegovih borcev za severno mejo, narodno-osvobodilnega ter osamosvojitvenega boja slovenskega naroda, na aktiviste, borke in borce ter na pripadnike teritorialne obrambe in slovenske milice ter na vse druge, ki so osvobodili našo domovino in ubranili samostojno državo.

Spomin na našo slavno preteklost nas bi moral bolj povezovati in manj ločevati, izkrivljanje zgodovine pa je treba obsoditi, saj je to nepošteno do ljudi, ki jih ni več med nami, kot tudi do same zgodovine. Našo prihodnost lahko načrtujemo samo na temelju poznavanja naše resnične preteklosti.

Prosim, da z minuto zbrane tišine počastimo spomin na umrle talce in vse žrtve za svobodo. Hvala lepa.