Rino Velikonja, podpredsednik ZZB NOB Nova Gorica, na slovesnosti ob obletnici smrti prve partizanke na primorskem, na Tolminskem Lomu, 29. avgust 2017

 

V veliko zadovoljstvo mi je, da ste me povabili kot govornika na današnji spominski slovesnosti ob 75 – letnici, ko je padla prva partizanka na Primorskem – Vida Krošelj – Marjanca. Dogodek nam je dovolj poznan in zato ne bom o njemu veliko govoril. Prav pa je, da spomnimo tudi druge padle v tej očiščevalni akciji italijanske vojske novembra 1942, med njimi tudi dveh bratov Maslo, velike partizanske družine iz Brkinov.

Takrat jeseni leta 1942 je bila Primorska že sedemindvajset let pod Italijo in triindvajset let pod fašističnim terorjem. Takoj po koncu prve svetovne vojne je italijanski general Carlo Petitti di Roreto izdal proglas: »Slovenci! Italija, velika država svobode, vam bo dala iste pravice kakor drugim državljanom. Dala vam bo šole v vašem jeziku, še več kot vam je dala Avstrija. Varovana bo vaša vera, kajti katoliška vera je vera vse Italije. Slovenci, bodite prepričani, da bo velika zmagovita Italija skrbela za svoje državljane ne glede na njihovo narodnost.« Bile so besede, ki niso nikoli zaživele. Z nastopom fašizma je bil slovenski narod še bolj teptan, bil zaničevan, brez pravic. Ostal pa je ponosen in uporen.

Kmalu po besedah generala di Roberta, so se pojavili napisi v javnih prostorih, gostilnah, cerkvah: »Qui si parla soltanto italiano!« Ob sprejemu t.i. Gentilijevega zakona o šolski reformi je slovenski poslanec v rimskem Parlamentu, Engelbert Besednjak , izjavil: »Vi lahko zahtevate od Slovencev in Hrvatov Julijske krajine, da so pošteni državljani, poslušni zakonom države, in s tem boste uspeli. Nikakor pa ne boste uspeli, da bi iztrebili naš jezik in našo slovensko zavest. Ko bodo vse naše šole odpravljene in učitelji odstavljeni, se bo spremenila sleherna slovenska družina v šolo in vsi očetje ter vse matere bodo postali učitelji, ki bodo prenašali iz roda v rod naš jezik in našo narodno zavednost. Zakoni države so spremenljivi, narodi žive večno.« Tako se je slovenska čitanka brala doma, pri verouku, skrivaj na gmajnah. Primorski duhovniki so pri tem odigrali pomembno-zgodovinsko narodno vlogo. Primorci smo neuklonljivi. Stoletja smo vzdržali na tej zemlji! Upor proti fašizmu je naraščal. Domoljubna organizacija TIGR, ki je bila formalno ustanovljena avgusta 1927 na Nanosu, s sprejetjem programskih aktivnosti. TIGR je usmerjal in izvajal sabotažne akcije. Ni samo rušil. Člani so bili tudi pobudniki ohranjevanja  slovenskega jezika in kulture, s tem da je prenašal iz Jugoslavije slovenske knjige in časopise.

Uprli so tudi mladi v okviru druščine Črni bratje, upirali so se slovenski duhovniki organizirani v Društvu sv. Pavla. Represalije fašističnih oblasti so bile strašne. Mnogo rodoljubov je bilo obsojenih na smrt in ustreljenih, približno 500 Primorcev je bilo obsojenih na dolgoletne zaporne kazni (skupaj skoraj 5.000 let), številni so bili konfinirani, preseljeni na jug Italije. Nekaj deset tisoč je zbežalo  v Jugoslavijo ali se izselilo v Severno in Južno Ameriko. Normalna posledica fašističnega terorja nad Slovenci je bil oborožen upor proti fašistični diktaturi na celi Primorski in seveda tudi na Tolminskem ter Bovškem. Že leta 1941 je bilo na Primorskem ustavljeno deset Odborov OF. In to v državi napadalki! Upor se je širil: 18. Aprila 1942 bitka na Nanosu, avgusta 1942 je bil formiran Prvi primorski bataljon Simon Gregorčič in to le nekaj dni zatem, ko je Duce (Mussolini) rohnel v Gorici (31. Julija 1942) z besedami:

Neusmiljeno je potrebno pokoriti to uporno ljudstvo. Ravnati je potrebno kot Julij Cezar v nepokorni Galiji. Iztrebiti je potrebno vse moške (samce) te preklete rase (plemena). V orginalu: BISONIO STERMINARE TUTTI MASCI DI QUESTA RAZZA. Upor se je s to izjavo še povečal in se širil. Prihajali so novi mladinci in možje. Prihajale so mladinke in žene. Prihajali so še polnoletniki. Nastajale so partizanske čete, bataljoni in brigade in 22. decembra 1943 primorski 9.Korpus. Številne žrtve in tragedije niso omajala Primorcev. Zavedali so se, da le oborožen odpor pelje Primorsko k Združeni Sloveniji, kot je določala 8. točka Izjave Izvršilnega odbora OF. Kapitulacija Italije ni prinesla mira našim krajem. Le kratek čas je bilo osvobojeno ozemlje v času Goriške fronte. Nekoliko več časa je živela v relativnem miru Kobariška republika.

Prišli so novi okupatorji: Nemci! Dobro organizirani in še bolj kruti kot fašisti. Pri tem so jim pomagali domači kolaboranti. Številni so bili v Ljubljanski pokrajini. Nekateri danes nočejo priznati prisego domobrancev na Centralnem stadionu v Ljubljani, na rojstni dan Hitlerja, 20. Aprila 1944. Prisega zvestobe Velikemu nemškemu vodji. Prisega, ki se je glasila: »Prisegam pri vsemogočnemu Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom skupaj z nemško oboroženo silo , stoječ pod poveljstvom Vodje Velike Nemčije itd.« To prisego nekateri ne priznavajo, saj naj bi bila prisega s »figo v žepu«.

Zahvaljujoč primorskemu srcu in ljubezni do materinega jezika in domoljubja se je tej pomožnim SS enotam priključilo malo Primorcev. V Slovenskem narodnem varnostnem zboru (SNVZ), ki ga je ustanovil z Odlokom 26. novembra 1943 SS general Odilo Globocnik, so sodelovali predvsem prišleki iz notranjih delov Slovenije (Ljubljanska pokrajina in Dolenjska). Domači izdajalci so bili zvesti okupatorju še po formalnem koncu druge svetovne vojne 9. maja 1945, kljub pozivu domobrancem, da pristopijo v vrste NOV in POS. Pod pritiskom britanske vlade je namreč dr. Alojzij Kuhar, duhovnik, politik SLS, častnikar, septembra 1944 pozival  prek radia BBC naj se domobranci pridružijo slovenskim partizanom pod vodstvom Tita. Temu pozivu so sledili redki. Žrtve med NOB na Primorskem so bile velike: 7.000 padlih borcev, več kot 6.000 civilistov je neprostovoljno darovalo svoja življenja za svobodo in uresničitev zgodovinske želje primorskega naroda, da se priključijo k matični domovini. In prav letos praznujemo 70. letnico te združitve.

Spoštovane in spoštovani!

Kaj pa danes?

Primorci nismo nikoli klonili. Uprli smo se grofom, fašizmu in nacizmu. Uprli smo se velikosrbskim težnjam in JLA. Ustvarili smo si lastno državo. Z orožjem si jo je pridobila Teritorialna obramba in Milica ob podpori vsega slovenskega naroda. Živimo v svobodni in demokratični domovini. Živimo v domovini od katere smo pričakovali več enakopravnosti in socialne sigurnosti. Slovenija je članica »velike družine« v okviru Evropske unije. V asociaciji kjer prevladuje kapital in v katerem imenu vladajo »uradniki in birokrati«. Ti nam ukazujejo kaj lahko delamo, kako se moramo obnašati, celo kaj lahko jemo. Slovenski narod je doživel v svoji zgodovini marsikaj. Prepričan sem, da bomo preživeli tudi to sedanjo »demokracijo«.