Govor Mirka Hrovata, predsednika občinske organizacije ZB Mokronog Trebelno, ob obletnici poboja prvih talcev v temenški dolini in dnevu upora, Radohova vas pri Grosupljem, 22. aprila 2017

 

Ne verjemite njim, ki vam pravijo: »Ta svet je grozen, grob in grd.«

Ni res. Res je, da je lahko še hujši. Toda za vas je to edini svet, edini, ki v njem živite, da se v njem udomite in ga v dobrem naravnate po svoji podobi.

Ne verjemite tudi njim, ki vam pravijo: »Življenje je trdo, trpko in težko.«

Ni res. Res je, da je lahko še hujše. Toda za vas je to življenje edino, enkratno in neponovljivo… Vaše je, da iz njega naredite vse, kar je v dobrem mogoče.

Ne verjemite komurkoli in karkoli. Verjemite pa, če morete, moji zgodbi:

Nekoč pred leti, ko me je kot strela z jasnega zadelo hudo, mi je star mož, živi modrec, dejal: »In nikar se odslej ne boj življenja«

Tako zdaj jaz govorim po njem podobne besede za vas: »Ne bojte se življenja! Naj pljuska v vas z vso silo in v vse žile, naj vas nese ali zanese, le ne pustite, da vas spodnese. In imejte ga radi, da bo tudi ono – »življenje« imelo vas rado. (Tone Pavček)

Spoštovani!

Živimo v času, ko spomini na drugo svetovno vojno vse bolj bledijo. Včasih je kriv čas, včasih pa smo za to krivi sami. V njej izbojevane vrednote občutimo vse manj doživeto in vse bolj zamegljeno. Včasih se zdi kot, da dogodke, ki so zaznamovali morijo in grozote iz tistega obdobja, zavestno odrivamo, ker pozabljamo, da so te vrednote pomembno izročilo naših prednikov, ki so slovenski narod iz naroda hlapcev naredili svoboden, samostojen narod, pozabljamo, da moramo te vrednote negovati in jih izročati ter z njimi seznanjati potomce, ker bodo samo te vrednote ohranile narod. Večino tega, kar želim na tem mestu spregovoriti, ni plod mojega doživljanja. To sem povzel iz različnih ustnih in pisnih pričevanj tistih, ki so ta vojni čas živeli, bodisi kot borci, aktivisti ali pa kot ljudje, ki so hoteli te grozote tako ali drugače preživeti.

Že skoraj dvainsedemdeset let je minulo, od kar se je končala nam nerazumljiva, nepravična in kruta vojna, ki je vzela mnogo nepotrebnih in nedolžnih žrtev, med njimi tudi nekatere moje svojce. Spomin na junaštvo naših ljudi v boju proti okupatorjem in mučeniške smrti, je še kako živ in prav je, da ga nikoli ne pozabimo, poskrbeti pa moramo, da njihovo trpljenje ne bo zaman. Težko si je predstavljati vojni čas in razumeti dogajanje iz tistega obdobja, še posebej nam mlajšim, ki k sreči tega nismo občutili, pa vendar je težko razumeti bratomorno vojno še posebej zato, ker je del Slovencev od tujcev, ki so nas hoteli kot narod uničiti, proti plačilu prejelo orožje in ga uperilo proti lastnim ljudem. Spomin na vse to naj nam bo v opomin.

Mineva 76 let od začetka slovenskega upora, praznujemo pa tudi 76. obletnico ustanovitve OF. Takole je leta 2011 v svoji knjigi “OF – Boj za prihodnost” zapisal častni predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB  Slovenije, tov. Janez Stanovnik, navajam del vsebine, ki me je najbolj pritegnila.

“Spomin ostaja živ in sporočilo aktualno. OF ni nastala zgolj iz priložnostnega dogovora voditeljev političnih disidentskih frakcij in strankarske ozke sekte, kot je takratno komunistično stranko slikovito označil Boris Kidrič  na Cinku, ampak se je rodila iz ranjene in ponižane slovenske duše.”

“OF se je rodila iz domoljubja in je krepila domoljubje – za ceno lastnega življenja. OF je bila slovenski narod. OF je bila simbol narodovega odpora in ga je instrumentirala, vodstvo OF pa je odpor vodilo in usmerjalo, ni ga pa ustvarjalo. Odpor se je rodil v globini narodove duše. Gverilski odpor proti številčno in tehnično močnejšemu sovražniku je mogoč samo, če uživa podporo domačega prebivalstva – ne samo v prehrani, ampak tudi z obveščanjem, prikrivanjem in moralno zaščito. OF je tako množično podporo sistematično organizirala. Partizanska vojska je bila dejansko oboroženo ljudstvo. Vsem mogočim raztrgancem, belčkom in domobrancem, vermanom in črnorokcem med štiriletnim bojem ob številnih okupatorjevih ofenzivah “čiščenja” ni uspelo izkoreniniti partizanstva in slovenske narodne vojske, ker je ta vojska izhajala iz naroda, ker je bila ta vojska narod sam.”

Na tem mestu smo zbrani tudi z namenom, da se spomnimo dogodka izpred 75 let, ki se je zgodil aprilskega jutra, prav tukaj, kjer se nahajamo, pod krošnjo stare hruške, pa tudi zato, da se spomnimo in s svojo prisotnostjo obsodimo podobne morije, maščevalne ukrepe, ki jih je okupator s podporo domačih izdajalcev izvajal na številnih moriščih širom Slovenije.

28. aprila 1942 ob 8.00 uri zjutraj je bilo tukaj ustreljenih šest talcev: Franc Kodrič, Ivan Majcen in Franc Žlajpah, vsi trije iz Mokronoga, Janez Kramar iz Spodnjih Vodal pri Tržiču, vsi štirje privedeni iz novomeških zaporov ter Nikola Tatalovič in Franc Turnšek iz Ljubljane, privedena iz ljubljanskih zaporov. To je bilo prvih šest talcev, ustreljenih od italijanskih okupacijskih oblasti v Sloveniji.

In v čem je bil vzrok streljanja talcev?

Potem, ko se je po hudi zimi 1941/42 partizansko gibanje ponovno razmahnilo, je bila tudi na dolenjskem območju 5. aprila 1942 na Kremenjeku ustanovljena Prva partizanska brigada, kasneje preimenovana v II. grupo odredov. Enota Prve partizanske brigade je 26. aprila 1942 zvečer pri Radohovi vasi napadla italijanski vojaški vlak. Pri tem sta bila dva italijanska vojaka ubita, štirje pa ranjeni. Kot povračilo za to partizansko akcijo, je italijanski okupator vzel šest oseb iz zaporov, v katerih so se nahajali kot civilne osebe, ki so bile aretirane v okupatorskih racijah, ter jih brez ugotavljanja krivde postrelili kot talce.

Streljanje talcev je skrajna oblika maščevanja nad nedolžnim civilnim prebivalstvom v povračilo za akcije odporniškega gibanja in velja v mednarodnem pravu za vojno hudodelstvo.

Do konca vojne je bilo na zasedenem območju Slovenije po podatkih Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani, ustreljenih s strani nemškega okupatorja 2860 talcev, italijanski okupator pa je v Ljubljanski pokrajini ustrelil 146 talcev, torej skupaj preko 3000 ljudi. To je skoraj toliko, kot je prebivalcev moje občine Mokronog-Trebelno. Kar zgrozim se ob misli, da nas ne bi bilo več.

V javnosti nas v zadnjem obdobju nenehno seznanjajo s številom povojnih pobojev in poskušajo negirati dosežke partizanske vojske oziroma slovenskega naroda proti okupatorju in njihovim hlapcem. 20 let že prekopavajo zemljo, preštevajo kosti domnevnih žrtev povojnih pobojev in zapravljajo davkoplačevalski denar, ter ponujajo spravo. Samo zato, ker nekaterim tako ustreza, v resnici pa sejejo ponoven razdor med Slovenci, preusmerjajo našo pozornost in tako lažje vladajo.

Namesto, da se vedno znova vračajo v preteklost in poneverjajo zgodovinsko resnico, naj se raje usmerijo v sedanjost in prihodnost. Ti isti ljudje, ki tako kopljejo po zgodovini in preteklosti ter jo potvarjajo in ob tem zelo glasno izražajo sočutje z narodovimi izdajalci, pa so zelo neobčutljivi za stiske ljudi – ljudi, ki živijo zdaj in tukaj, in ki naj bi po ustavi imeli pravico do spodobnega življenja. Ti isti simpatizerji narodovih izdajalcev v času 2. svetovne vojne, nekateri med njimi, med drugim varno sedijo v poslanskih klopeh in odločajo o naši prihodnosti, so zelo neobčutljivi za problematiko življenja vseh starostnih in socialnih kategorij svojih sodržavljanov:

  • upokojencev, med katerimi jih ima veliko število nedostojno pokojnino za pošteno delo v aktivni delovni dobi, s katero životarijo iz meseca v mesec;
  • zaposlenih, ki s poštenim delom ne morejo dostojno preživljati sebe in svojih družin;
  • mladih, ki se v brezizhodnem položaju vse pogosteje odločajo za odhod v tujino.

Pa vendarle – upanje umre zadnje, upanje na boljše čase, na zmago dobrega nad zlim, poštenega nad nepoštenim. Upanje na to, da se bodo še naprej iz roda v rod prenašale pozitivne družbene vrednote, za katere so se borili partizani med NOB – poštenje, spoštovanje in ljubezen do sočloveka, osebna svoboda, tovarištvo ter nenazadnje vera v lepšo prihodnost, v boljši jutri.

Zato kljub vsemu menim, da žrtve fašističnega in nacističnega nasilja niso bile in ne smejo biti zaman.

Slava vsem, ki so padli za svobodo.

KO borcev za vrednote NOB Šentvid pri Stični pa se v svojem in imenu občinske organizacije ZB Mokronog-Trebelno zahvaljujem, da se to spominsko obeležje – grobišče tako lepo vzdržuje in ohranja.