Miloš Ivančič, upokojeni novinar in pisatelj, na spominski slovesnosti ob obletnici postavitvi spomenika, Ricmanje  pri Trstu, 12. november 2017

 

Drage domačinke in domačini, spoštovani vsi ostali.

Danes sem v Ricmanjah po zelo dolgem času, bil pa sem pogosteje nekoč v že davnih časih železne zavese, ko je tej naši meji rekel Churchil. Sem sem prihajal kot otrok z nonoti, ki so na Jožetovo prišli poslušat in pozdravit našega nekdanjega župnika Malalana, kaj bo povedal, oni so spili še kakšen kozarček vašega vina, jaz pa rančato in nato še dolgo klepetali. Takrat so se namreč še vsi med sabo dobro poznali. Bili so sami prijatelji in celo žlahta (kljub vašemu častitljivemu društvu Slavec, je na našem koncu Brega več Slavcev kot pri vas). Meja je opravila svoje.

Pa ne samo meja, ampak še prej italijanski iredentizem, nato fašizem, ki je razdejal vso to našo kulturo, gospodarstvo, prepovedali naš jezik, celo imena in priimke so nam menjali, da se ne bi več poznali. Nam so našega dekana, ki je organiziral prve barikade proti fašistom najprej ustrelili v nogo, kasneje še poslali v konfinacijo. Tržaški škof se ga je po razpadu fašizma očitno bal ponovno poslati v svojo dekanijo, zato ga je prestavil v Boršt. To pa je vsaj vam prineslo nekaj dobrega, saj kot sem slišal, je vašo vas rešil pred požigom.

A vseeno ste v vaši vasi plačali hud davek, da ste bili in ostali zavedni svobodoljubni in napredni Slovenci, kar 43 življenj partizanov, aktivistk in drugih borcev ter nesrečnih žrtev nacifašitičnega terorja. Ta se je tu pri nas začel že leta 1921, ko so se mu naši ljudje skupaj s prej omenjenim duhovnikom Malalanom z barikadami in z orožjem uprli že leta 1921. Malalanu smo postavili ploščo, pravi spomenik žrtvam pa upam da bomo postavili ob stoletnici barikad. Pred leti, ko smo začeli razkrivati, da se takrat fašizmu niso upri samo v Marezigah, ampak tudi v Osapski dolini in drugod, smo ugotovili poleg Žerjula še tri žrtve. Kasnejše dogajanje med vojno poznamo ali naj bi poznali malo bolje, to povojno pa je skrito v tančice zavajanja in političnih manipulacij.

Vi ste spomenik vašim padlim med NOB in žrtvam fašizma postavili med prvimi, že leta 1946. Prav v tistih časih, ko je skorajda vsaka družina zelo hudo čutila, da nekdo od dragih manjka. Postavili ste ga torej iz ljubezni do svojih izgubljenih. Vendar mislim, da tudi iz razočaranja nad novo vrsto svobode, ki so nam jo prinesle nove meje in novi oblastniki – prav tisti, ki so te naše slovenske kraje že v začetku prve svetovne vojno prodali Italiji, zato da je ta hinavsko izdala svoje zaveznike. Nekateri so videli ali še vedno vidijo v Angležih in Američanih nosilce svobode in demokracije, vendar takrat, ko ste vi postavljali ta spomenik, so oni tu v Coni A vrnili v življenje in v prakso celo stare fašistične zakone, po katerih tudi meni v tržaški bolnici niso hoteli vpisati slovenskega imena in slovenskega priimka. Ampak to ni bilo najhujše. V svojo policijo so vključili in jim predali poveljevanje celo ljudi iz zloglasne Collottijeve bande, ki je mučila in pobijala naše ljudi, tudi iz vaše vasi. Njihovo častniško uniformo je dobil tudi naš fašistični učitelj Kagainkarta. Angleži, Američani in Italijani so naše begunske vojne zločince zaposlovali celo na šolah in državnem radiu. O njihovi demokraciji je začel pisati tudi Primorski dnevnik, pa so mu prepovedali izhajanje. Izšel je šele potem, ko je po podjetjih in tovarnah stavkalo proti temu ukrepu kar 180.000 delavcev. 10. marca 1946 je med demonstracijami v podporo Jugoslaviji v Škednju njihova civilna policija streljala na demonstrante, dva ubila, 22 pa je ranila. Še huje, v tistih časih so celo skupino ustašev oblekli v ameriške uniforme in oborožili z njihovim orožjem, pa so šli pobijat, da bi sprožili novo vojno. O tem se ni pisalo, naši, da ne bi sprožali še večjega strahu pred vojno, angleški, ameriški in italijanski novinarji, ki so prisegali na svobodo tiska, pa ker to ni bilo v njihovem interesu. V tem in takem času so vaši ljudje postavili ta spomenik vašim borcem in žrtvam za svobodo.

Fašizem je ostal živ. Očistil se je starih obremenjujočih in preveč očitnih oblik delovanja, celo antisemitizma, vendar je še vedno živ. A se vam ne zdi, da je to kar se je in se še dogaja ob tako imenovnem dnevu spomina na eksodus in fojbe le posledica tega fašizma. A ni to zelo očitno skrivanje fašizma. Svoj spomenik so postavili prav pri svetem slovenskem mučeniškem kraju Bazovica, in to na jami, v katero so prav fašisti, Guardia civica, začeli metati atifašiste. Pred kratkim sem dobil iz londonskih arhivov mnogo kopij dokumentov, ki popolnoma potrjujejo, da to, kar so videli fantiči in dekleta iz Boršta, ko so tam med vojno pasli krave, in kar mi je zelo nazorno povedal Jordan Zahar za knjigo Peruti tržaškega aborigina – popolnoma drži. V to brezno je bil poleg Slovencev oz. protifašistov in trupel nemških vojakov vržen samo en fašist Fabiani, na smrt obsojeni pomočnik Collottija.

Ob primorskih zahtevah za protiutež tej italijanski manipulaciji zgodovine in skrivanja fašizma pa je Janševa vlada izbrala za datum tako imenovanega primorskega praznika 15. september, torej spomin na uveljavitev te iste pariške mirovne pogodbe, s katero je Jugoslavija izgubila Trst, Gorico in pol Primorske, za kar so padli tudi vaši junaki. To naj bi bil praznik združitve Primorske z matično domovino. To je praznik delitve Primorske, odpisa polovice njenih ljudi, ki so zaradi interesov velikih sil ostali na drugi strani neke nove politične meje. Ta odnos Ljubljanske politike do vas, ki ste ostali v Italiji, se enako kaže tudi do naših Korošcev, saj še prevzema nasledstva do avstrijske državne pogodbe nočejo izpeljati, pa čeprav bi bil zato potreben le en dopis.

Kaj pa postavljanje spomenikov domobrancem in celo čaščenje najhujših fašističnih zločincev, ustaških klavcev iz Jesenovca, Jastrebarskega in drugih taborišč smrti – teh ki so izrezovali oči, dojenčkom trli glavice kar z vojaškimi čevlji – a to ni obujanje celo čaščenje fašizma? Tem se je šel klanjat celo naš predsednik države. Da, po vojni so bili poboji in ti so bili zločin, kot je vsako maščevanje, vendar bili so predvsem posledica še desetkrat večjih zločinov.

Pozabljamo, da je bilo med drugo svetovno vojno po vsem svetu pobitih več kot 60 milijonov ljudi, po njej v povojnih maščevanjih in drugih pobojih pa 6 milijonov, torej 10 odstotkov na žrtve vojne, v nekdanji Jugoslaviji je ta odstotek celo nižji. Brez strahot fašizma in groze njihove vojne proti navadnim ljudem, ne bi bilo vojne in tudi ne povojnih pobojev.

Še hujše kot pri nas se ta novi, času in razmeram, prilagojeni fašizem pozna po svetu, pa ne samo kot Casa Pound ali v pobijanju v Siriji ali Palestini, v begunskih taboriščih in Guantanamu, ampak v ozadju delovanja velikih kapitalskih korporacij, celo 11. septembru in neoliberalizmu. Kaj vse pa so ti neoliberalci pri nas po osamosvojitvi porušili, pokradli, razprodali in predvsem podarili tujcem. A ni to neki novi fašistični kolaboracionizem, samo v drugi obliki?

Spoštovani vsi prisotni, po prihodu sem se najprej ustavil na vašem pokopališču, da počastim spomin na 43 junakov in nedolžnih žrtev, vaših in naši rojakov. Pogledal sem na okrog po ostalih grobovih, pa sem se zavedel, da je na tem pokopališču pokopanih najbrž več kot tisoč naših prednikov, ki so sicer umrli naravne smrti, a so zame junaki, saj so se vse življenje borili za ohranitev našega naroda.

Moje globoko spoštovanje do vseh njih, zlasti tistih, ki so v takratnih časih darovali svoje življenje, za življenje, vas, nas vseh. Moje spoštovanje tudi do vseh vas, ki ohranjate spomina na njihov boj, delo in bolečine. Občudujem tudi vas, da v vseh teh razmerah novih nacionalizmov in mutiranih fašizmov vzdržite ohranjati svoj jezik, v svojem združenju partizanov ponos na našo zgodovino, v društvu Slavec pa na našo kulturo, ki zaobseže vse skupaj.