Milan Kučan, prvi predsednik samostojne Slovenije na otvoritvi spomenika Borisu Racetu Žarku, Kozina, 20. november 2016
»Zbrala nas je skupna želja, da se spoštljivo spomnimo hrpeljskega rojaka Borisa Raceta Žarka. Trideset le je, odkar smo se v lepem aprilskem dnevu na pokopališču nedaleč od tod poslovili od njega. Desetletja so minila, odkar smo ga pospremili tja, kjer ga več ne doseže naš razum. Ostal pa je živ spomin na Žarka, partizana, borca za pravice Slovencev, Primorca, Slovenca, prijatelja in človeka.
V velikem splošnem leksikonu lahko preberete kratko notico, da je bil Boris Race slovenski narodni delavec, med drugo svetovno vojno udeležen v slovenskem protifašističnem odporu od leta 1941, da je bil ujet in obsojen na 30 let zapora, po posredovanju Rdečega križa izpuščen, da je vodil partizansko tiskarno pri Vojskem in da je po vojni deloval v Trstu, kjer je bil med pobudniki graditve novega slovenskega kulturnega doma in ustanovitelji Tržaške banke, 20 let pa tudi predsednik SKGZ.
Skopo in jedrnato. Vsak od nas, ki smo ga poznali in nam je bilo dano sodelovati ali celo prijateljevati z njim, bi k zapisanemu lahko dodal kakšen stavek ali odstavek. Kajti Boris Race je bil sijajen človek, s sijajno in občudovanja vredno življenjsko potjo. Takšne preprosto ni mogoče zajeti v nekaj vrstic. Kot mlad človek, partizan in aktivist je doživel vojne strahote, ki so močno zaznamovale njegovo življenje in si prisvojile njegovo mladost. A bil je močan človek, ki je na svojih sicer krhkih plečih nosil veliko več, kot je bilo moč od njega pričakovati. Kajti zapisal se je življenju, polnemu neviht, borb, spopadov, razprav in prepričevanj, življenju, podobnem življenju vseh velikih ljudi, ki so se zapisali v zgodovino. Žarko Race je bil tak velik človek.
Od vseh vrlin, ki so povezane z njegovim delom in mu jih priznavajo tudi njegovi politični nasprotniki, velja posebej poudariti vztrajnost. Razlogi za vztrajanje je tudi naslovnica knjige njegovih spominov. Ni pretirano reči, da je bilo njegovo vodilo: iskati, boriti se, najti in ne se vdati. Njegovi vztrajnosti, njegovi nepopustljivosti, ko je šlo za načela, in sposobnosti najti sodelavce, posebej v času, ko je bil predsednik SKGZ, gre v veliki meri zahvala, da so Slovenci v Italiji po dolgih letih prizadevanj, borb, ponižanj in zavračanj končno prišli do dolgo pričakovanega zaščitnega zakona. Ta je priznal dejstvo, da ob vzhodni meji Italije živijo Slovenci na robnem ozemlju svojega matičnega naroda, Slovenci po rodu in jeziku, lojalni državljani italijanske republike po volji zgodovine. Državljani, ki jim gredo vse državljanske pravice, za povrh pa tudi tiste, ki varujejo njihovo nacionalno identiteto in enakopravnost.
Dolga je bila pot do tega zakona. Več generacij Slovencev za mejo je vlagalo napore, da je končno v Rimu bilo dovolj volje in razuma premagati prastrah pred nevarnostjo na vzhodni meji, nasledek še iz časa fašistične strahovlade in krivic, ki jih je Slovencem prinesla Rapalska pogodba.
Res je, da te zmage razuma Žarko Race ni več dočakal. Dobojevali in dočakali so jo tisti, ki so se zbirali ob njem, in mlajši, ki so prihajali za njim. Tisti, ki so nasledili njegovo iskreno ljubezen do naroda, predanost in nadčloveško energijo, ki ju je vlagal v prizadevanja za dosego tega cilja. Zavedal se je namreč njegovega širšega pomena: tudi kot političnega sredstva povezovanja in duhovne spone med pogosto razklanimi Slovenci za mejo. Pa tudi pomena za uveljavljanje manjšinskih pravic v širšem evropskem prostoru.
Žarko Race je ohranjal žive vezi z matično domovino, čeprav v Ljubljani ni vselej naletel na razumevanje in pričakovano pomoč. Posebej ga je in upravičeno prizadel odnos domovine ob likvidaciji Tržaške banke in gospodarskega združenja slovenskih zamejcev. Dobro pa je vedel, da je od vpliva in ugleda Slovenije ter njene verodostojnosti v odnosih z Italijo v veliki meri odvisen položaj Slovencev za mejo, njihov ugled in njihov enakopraven sprejem v italijansko družbo.
Bil je ponosen na domovino Slovencev, na njen boj zoper okupatorja, za svobodo, za pravico do preživetja. Sam je bil udeležen v tem boju, ker je to štel za svojo globoko človeško dolžnost. Ponosen je bil, ko smo Slovenci dosegli svoj zgodovinski cilj in smo si priborili pravico do svoje države. In bil je zelo ponosen, da smo do tega cilja prišli po mirni poti, kljub oporekanjem in nasprotovanjem celo z orožjem. Prevladal je razum. Govorica orožja, ki nam je bila vsiljena, je potihnila, ker sta bili naša želja in sposobnost priti do cilja po mirni poti močnejši. Kot bi dejal Žarko Race, razlogi za vztrajanje na poti miru so bili močnejši. Naši napori so bili prepoznani in nagrajeni tudi v mednarodni skupnosti. Želja živeti v miru in sodelovati je bila ena vodilnih tudi v prizadevanjih in premislekih Žarka Raceta.
Svet, v katerem danes živimo, se je močno spremenil. Povojni optimizem, da bosta v Evropi vladala mir in sodelovanje Evropejcev za boljšo skupno prihodnost, ki se je še okrepil po padcu Berlinskega zidu, kot da je izginil. Govorico miru začenjajo preglaševati odmevi bobnov vojne. Bog Mars je začel stopati po evropskih tleh. Govorico miru začenja izpodrivati govorica hladne vojne.
Na mejah Rusije so vojaki Nato, tudi slovenski. V Ukrajini so na njenih vzhodnih mejah ruski vojaki. Politična sposobnost sporazumevanja in dialoga, čeprav dolgotrajnega in izčrpavajočega, a vendarle uspešnega, se umika rožljanju z orožjem, obtoževanju, grožnjam in sankcijam. Evropski ljudje smo soočeni z vojaškimi ukrepi, ne da bi nam naši voditelji pojasnili razloge zanje. Tudi Slovenci smo bili z lažjo zaveznikov potegnjeni v vojno v Iraku. Retorika sodobne politike, tudi tiste ki odloča, je pogosto retorika sovraštva in ščuvanja, ki zlahka pripelje do vojne. Poslušamo celo ugibanja, ali je tretja svetovna vojna neizbežna. Zato se pri ljudeh poglablja negotovost. Strah in zaskrbljenost za prihodnost sta stopila med nas. Begunci, izstop Velike Britanije iz EU, pa negotova prihodnost EU to skrb še povečujejo. Strah nikdar ni zaveznik preudarka in razuma. Je pa prestrašene ljudi lažje obvladovati.
Govor o miru seveda še vedno krasi politični besednjak. Celo vojaška konfrontacija naj bi bila v funkciji miru in njegovega varovanja, češ da bo zagotovila mirno reševanje sporov. Pa vemo, da orožje tega ni storilo še nikdar, kajti vselej je prva žrtev vojne resnica. Spremljamo spominske slovesnosti, namenjene žrtvam prve in druge svetovne vojne, na katerih poslušamo o miru in nauku vojnih katastrof za človeštvo. Nikoli več vojne, je praviloma slišati ob teh priložnostih. A to je mirovništvo za nazaj, mirovništvo brez vsakršnega tveganja in brez kakršne koli zaveze. Svet pa potrebuje resnično zavzetost za mir danes in jutri, ne včeraj.
Zavzetost za mir danes zahteva opredelitev do dogajanja v Iraku, Siriji, Libiji, Afganistanu. Obsoditi je treba prave vzroke in povzročitelje teh vojn, pokazati na vojne hujskače in razkriti pravo naravo merjenja geostrateških interesov na hrbtih nesrečnih, nič krivih in z domov pregnanih ljudi v teh deželah. Treba je v imenu resničnega zavzemanja za mir zahtevati, da se vojne končajo in konflikti rešujejo z dialogom. To naj v NATO, v OZN in KEVS zahtevajo tudi slovenski politiki in voditelji države, za tako politiko naj se jasno zavzamejo doma in organih EU. Na volitvah so dobili mandat za mir in ne za vojno.
Verjamem, da je in da bi za mir glasovala tudi velika večina državljanov v vseh evropskih državah. Za mir danes in v prihodnje, ne za mir v preteklosti in obsojanje minulih vojn. Gre za preprečevanje novih vojn in za odstranjevanje vzrokov zanje.
Morda je to iluzija, celo utopija. A pogosto so prav utopije uravnavale korak človekovega napredka.
Globoko verjamem, da bi se takšnemu pozivu za mir pridružil tudi Žarko Race. Človek, ki je na temelju svoje izkušnje spoznal razčlovečenja, ki jih prinaša vojna. Danes mu tukaj odkrivamo spomenik. S hvaležnostjo za vse, kar je dobrega storil za nas Slovence in za vse človeštvo. In z upanjem, da bodo tudi zanamci razumeli njegovo sporočilo o miru in razloge za vztrajanje, v katerega je verjel iz najbolj plemenitih pobud in idealov humanista, velikega človeka, kakršen se nam razkriva skozi svoje življenje in delo.«
