Milan Kučan, prvi predsednik Slovenije, na slovesnosti na Vaneči, 22. oktober 2017

 

Naše spoštljivo spominjanje dogodkov tukaj, na Vaneči, se letos odvija v neobičajnih okoliščinah. Danes Slovenci izbiramo človeka za najpomembnejše mesto v državi, za mesto z največ moralnega in političnega vpliva. Odločamo se za predsednico oziroma predsednika države. Naš pravni red nam za današnji dan zapoveduje volilni molk. Tako sem moral razmisliti, kako naj usmerim svoj nagovor, da bom spoštoval to zapoved, a obenem pomembnost današnje izbire povezal z dogodki, ki se jih spominjamo tu, pod nekdanjo Kirbischevo zidanico.

Odločil sem se, da nas spomnim na ta čas zelo občutljivo dogajanje v Kataloniji. Zakaj Katalonijo, ko je vendar daleč od nas? Po kilometrih zagotovo. A ker deli z nami usodo EU, je tukaj, v neposrednem sosedstvu. Tamkajšnje dogajanje je resen izziv in preizkus demokracije v Španiji, v EU in tudi pri nas v Sloveniji.

Mnoge dileme, s katerimi so soočeni Katalonci, so bile tudi naše dileme, ko smo se odločali za življenje v samostojni državi. Tako kot Katalonci smo se tudi mi sklicevali na pravico, da glasujemo o samoodločbi, ki pripada vsakemu narodu. Tako kot se je nam, se zdaj to pravico odreka tudi njim. Tako kot oni smo bili tudi mi v svetu nerazumljeni in dolgo časa osamljeni.

Kljub razlikam med našim položajem v Jugoslaviji in sedanjim položajem Katalonije v Španiji, tudi velikim razlikam, nas naša pot v samostojnost moralno zavezuje. Pravico, ki smo jo zahtevali zase, priznavamo tudi vsem drugim, ki jo želijo uveljaviti po mirni in demokratični poti. Dolžnost imamo, da obsodimo nasilje nad to pravico. Pravica je univerzalna in treba jo je braniti povsod, kjer je in ko je ogrožena.

V Španiji se zdaj dogaja prav to. Z nasiljem so preprečevali demokratično ugotavljanje volje Kataloncev o državni ureditvi, v kakršni vidijo svojo prihodnost. Z nasiljem poskušajo preprečiti razpravo o tej prihodnosti.

Pred tem nasiljem je EU molčala in še vedno molči. Bruselj se je potuhnil za stališčem, češ da je dogajanje v Kataloniji notranja zadeva Španije. Kot da Španija ni del EU! Kot da ne bi temeljni dokumenti evropskega povezovanja poudarjali varstvo človekovega dostojanstva in temeljnih političnih svoboščin.

Pričakoval sem, da bodo v Bruslju obsodili državno nasilje Španije, da se bodo zavzeli za pravico do izrekanja, da bodo ponudili svoje posredovanje v dialogu med Madridom in Barcelono, zato da bi bila odpravljena tista sporna vprašanja, ki so Katalonijo potisnila v odločanje o samostojnosti. V Madridu volje za dialog o položaju Katalonije znotraj španske ustavne ureditve, ki je očitno neustrezna, ni! Namesto odgovora se je Evropska komisija zavila v molk. Zmogla je le izgovor, da je to notranja zadeva Španije.

A v Bruslju znajo odgovarjati tudi drugače. Drugače, ko je Grčija zabredla v finančno krizo. Drugače, ko je Sloveniji grozil bančni zlom. Takrat je to bilo vprašanje EU! Je potemtakem možen sklep, da je kršitev finančne discipline, torej denar, stvar EU, nasilje nad človekovim dostojanstvom in kršitev človekovih pravic pa to ni? Je to takrat res notranja zadeva posameznih članic?

Če grem v pogledu na ravnanje institucij EU še korak naprej. Podpiram njene utemeljene obsodbe nasilja in množičnih kršitev človekovega dostojanstva v nedemokratičnih režimih v svetu. Vendar pa zavračam molk teh institucij, ko se to dogaja v demokratičnih državah. Prav tako zavračam odgovor, da je to notranja zadeva članice. To bi pomenilo, da je v demokraciji dovoljeno pretepati ljudi, prepovedano naj bi bilo samo v nedemokratičnih režimih!

S takšnim sklepanjem želim opozoriti, kako je stališče o nevmešavanju, ko gre za temeljne vrednote, lahko zares absurdno.

Tako stališče pomeni zapiranje oči in beg pred odgovornostjo. Slovenija je ravnala podobno, kot so ravnale evropske institucije. A bi imela dovolj razlogov, da bi jasno povedala, tudi na podlagi naše izkušnje, da postavljanje ultimatov in grožnje ne morejo pripeljati do dobrih dolgoročnih rešitev.

Tako Španci kot Katalonci se morajo zavedati, da bodo tudi po koncu tega konflikta, kakor koli že se bo razrešil, živeli skupaj drug ob drugemu. Vedeti morajo, da je v interesu enih in drugih taka rešitev – pa naj bo v  okviru Španije ali ne, ki bo omogočila življenje obeh narodov drugega z drugim in ne drugega proti drugemu. Samo mirna pot in strpen dialog vodita do takšne rešitve.

Taka je tudi izkušnja Slovenije, kar nam daje moralno pravico in dolžnost, da skladno z njo ravnamo in ne molčimo. Slovenija ima danes normalne odnose z vsemi državami, ki so nastale na tleh nekdanje Jugoslavije. Takšne odnose je Slovenija predlagala tudi takrat, ko se je začel proces razpadanja države. Njeni predlogi za dogovor so bili grobo zavrnjeni. Davek za nepripravljenost na dialog je bil pošasten. Danes smo tam, kjer bi lahko bili pred četrt stoletja, samo da ne bi plačali visoke cene vojnega nasilja s sto tisoče mrtvih in razseljenih, etničnim čiščenjem, materialnim opustošenjem, izgubljenimi generacijami. Zato Slovenija tudi danes poziva: možen je dogovor, možna je mirna pot.

Vse to govori, kako pomembno je, da imamo na vodstvenih mestih države ljudi, ki imajo pogum, da se zavzemajo za načelna stališča brez izmikanj in brez kalkulacij o tem, pri komu vse lahko to izzove zamere. Kdor je v svojih ravnanjih dosleden, morda tvega zamere, a kdor z načeli kalkulira, ne uživa niti spoštovanja, pa tudi prijateljev nima.

Zato, vidite, sem danes govoril o Kataloniji.

Naj se na koncu vprašam, kako dogajanje v Kataloniji in v zvezi z njo povežem z dogodki, ki so se zgodili tu, na Vaneči, pred skoraj tri četrt stoletja. Tudi tukaj, v bitki, v kateri je pod streli veliko številčnejše fašistične soldateske padla trojica partizanov, je šlo za svobodo, za preživetje naroda, za dostojanstvo človeka.

To nas zavezuje, da na izročilu teh junakov in njihovega boja za te vrednote določamo svoja ravnanja pri iskanju najboljših rešitev, najbolj demokratičnih in najbolj človeških, pri sebi doma in v svetu, v katerem živimo. Zato, da bo svet tudi z našimi napori boljši, pravičnejši in bolj človeški.