Milan Kučan, prvi predsednik Slovenije, ob obletnici bitke na Menini planini, Menina, 1. julija 2017

Foto:  Filip Matko Ficko

Bitka na Menini planini, ki se je spominjamo danes, je zdaj že legendarna. Njeni junaki so se trajno zapisali v naš spomin. Borci Zidanškove in Šlandrove brigade in njihovi poveljniki so premogli pogum, izkušnje in iznajdljivost, da so se uspeli izviti iz obroča dosti močnejše Hitlerjeve soldateske. Ta je bila neusmiljena. Trdno je bila odločena uničiti partizanske enote v tem strateško pomembnem delu Slovenije in zavarovati poti za enote Löhrove armade, ki je v strahu pred kaznijo za storjene zločine v Grčiji in na Balkanu bežala proti rajhu. Enote slovenske partizanske vojske so bile pri tem velika ovira.

Bitka na Menini planini je bila uvod v sklepne boje, ki so se nekaj mesecev kasneje bíli na Poljani, poslednji bitki 2. svetovne vojne na evropskih tleh. Nemški generali in njihovi kolaboranti iz vse jugovzhodne Evrope so orožje morali položiti pred slovenskimi partizani. Enote narodnoosvobodilne vojske iz vseh delov Jugoslavije, med njimi tudi slovenski partizani so bili del demokratične koalicije, ki je nosila breme vojne proti nacizmu in fašizmu. Bili so del tiste koalicije, ki je v tej vojni zmagala.

Hvaležni moramo biti slovenskim partizanom in njihovi zmagoviti koaliciji. Ponosni bi zato morali praznovati 9. maj tudi z državno pozornostjo. To je dan, katerega pomen ne more biti zožen zgolj na konec strahot 2. svetovne vojne. Simbolizira namreč tudi dan evropske zmage nad fašizmom in nacizmom.

Spopad z obema je bilo civilizacijsko vprašanje in civilizacijska dolžnost. Njuno barbarstvo je ogrožalo vse temeljne vrednote, na katerih skozi stoletja hudih preizkušenj gradimo sodobno evropsko civilizacijo. Odločitev za upor proti uresničevanju njunih ciljev je bilo zato dejanje proti spodjedanju korenin demokracije, dejanje proti razčlovečenju ljudi, dejanje proti uničevanju življenja.

Zato je danes za zmago nad fašizmom in nacizmom hvaležen vsak človekoljub in vsak demokrat. Nič ji ne more odvzeti njene veličine, tudi ne kasnejši razvoj dogodkov. Zmage se skupaj veselijo demokrati različnih nazorskih opredelitev. Antifašizem sega namreč prek levo – desnih političnih delitev. Je skupna vrednota demokratov z obeh političnih polov.

Hkrati je antifašizem ločnica od ideologij in politik, ki so pred tri četrt stoletja svet pahnile na rob apokaliptične katastrofe in ki se danes ponovno ponujajo, pa čeprav v preobleki sodobne politične govorice.

Prav zato je potrebno znati prepoznati poskuse relativizacije in revizije zgodovine in jima se upreti. Treba se je upreti zanikanju holokavsta. Zavreči je treba prikazovanje in poveličevanje kolaboracije kot dejanja obrambe demokracije in iskrenega domoljubja.

Vse to se zadnje čase dogaja tudi pri nas. Zaskrbljujoče je, da poskusi rehabilitacije fašizma in nacizma, katerih žrtev smo bili tudi Slovenci – z enako usodo, kakršna je bila namenjena Judom -, ne naletijo na odločen odpor in obsodbo.

Molk z nekaterih najvišjih političnih mest si je mogoče razlagati različno: s popolno ignoranco ali pa celo kot tiho strinjanje s sprevračanjem zgodovine. V nekaterih primerih gre najbrž tudi za bojazen, da bi s svojo jasno opredelitvijo ogrozili svoj všečni položaj. A nosilci oblasti so ob prevzemu dolžnosti, da upravljajo z državo, svečano izjavili, da bodo varovali ustavo in v njej zapisane vrednote. Tega pa se na zamolčevanju resnice, naj bo še tako trpka, ali na njenem sprevračanju, ne da. Tudi ne v imenu prizadevanj za preseganje posledic tragične razdvojenosti Slovencev v času okupacije med 2. svetovno vojno in ravnanja revolucionarnih oblasti neposredno po njej.

Za Slovence ni nobenega dvoma, na kateri strani smo bili v velikem svetovnem spopadu. Kot tudi ni dvomov, da je del Slovencev v času, ki je bila za narodovo preživetje in svobodo potrebna odločitev za boj in odpor, žal, sodeloval z okupatorjem.

Vse to je naša preteklost, naša zgodovina. Sprijazniti se moramo z njo in jo sprejeti za svojo, takšno kot je bila, v dobrem in slabem. Spraviti se s svojo preteklostjo, to znajo zreli narodi, ki ne dovolijo, da bi preteklost obremenjevala sedanjost in skupno delovanje za prihodnost. To je smisel sprave. O njej se pri nas veliko govori.

A če bi razumeli pravi smisel sprave, potem bi bilo odveč spraševanje, kako smo lahko oprostili Nemcem in Italijanom, ne moremo pa si oprostiti naših medsebojnih medvojnih ravnanj.

Razumeli bi, da nismo oprostili nacistični Nemčiji in fašistični Italiji, ki sta pri nas počeli najhujša grozodejstva. Oprostili smo povojnima demokratični Nemčiji in demokratični Italiji, ki sta zmogli jasen odmik od zločinskih režimov in tudi obsodbo dejanj, ki so moralno poškodovali njuna naroda. V samostojni Sloveniji na takšno jasno opredelitev do sodelovanja s temi režimi še čakamo. Doslej se je sodelovanje z njimi predvsem opravičevalo.

Znati živeti moramo tudi s tem. Z vsem, kar se nam je dogajalo po okupaciji in razkosanju, z odporom, kolaboracijo, z zločini med vojno in po njej, s strahotami vojne. Vojna je strašna stvar. V vrtincu njenih strahot odločitve za človeka niso nikoli enostavne in lahke. Lahko se jih razume, lahko se jih obžaluje, lahko se in mora se žalovati za mrtvimi. Že ena sama žrtev je preveč. V malem narodu, kot je naš, je toliko bolj boleča.

A je vojna tudi nauk. Nam, Slovencem, nauk ponujata dve vojni. Tista, ki so nam jo vsilili okupatorji, in tista, ki nam jo je z agresijo vsilila JLA. Nauk je jasen. Svoboda ni podarjena. Nikoli. Sovražnik ti je ne podari. Za svobodo se je potrebno boriti in si jo priboriti, ne glede na ceno, ki jo je potrebno plačati. Svobodo je potrebno znati tudi varovati in vedno znova dokazovati, da si je vreden. To je zdaj, ko jo imamo, naša dolžnost. In odgovornost do tistih, ki so nam jo priborili.

V nepredvidljivem svetu, v katerem živimo, to ni lahko. Največ kar lahko storimo, je, da vztrajno delamo za mir. V razmerah, ko se veliko več govori o vojni in ko vojne ne daleč od nas uničujejo cele države in narode, je to izjemno težko. A druge izbire nimamo. Samo mir nam zagotavlja prihodnost. Verjamem, da je naša skupna želja, da bi mirno in človeka vredno prihodnost živeli rodovi, ki prihajajo za nami. Za to se je vredno potruditi.