Milan Gorjanc, član predsedstva ZZB NOB Slovenije na slovesnosti ob obletnici soške fronte, Vrtojba, 30. september 2017
Tovarišice, tovariši, dragi Primorci, v tem prijetnem zgodnje jesenskem dnevu vam namenjam tovariški Zdravo!
Na prvi črti slavne »Goriške fronte« smo, ko se spominjamo po 74. letih težkih bojev in neizmerne hrabrosti Primorcev. Italija je kapitulirala, vojska Vittoria Emanuela je bila v razsulu, Mussolinijevi fašisti so se zavlekli v mišjo luknjo, slovenski narod je zaživel po 22 letih svobodno in z njim tudi italijanski protifašisti. Toda pridrveli so nacisti in hoteli nadaljevati okupacijo slovenske zemlje. Ljudje Primorci so se spontano uprli, vzeli orožje iz rok dovčerajšnjih okupatorjev in zatiralcev.
Primorska je dočakala kapitulacijo Italije dokaj nepričakovano. Edina primorska brigada, ki je po težkih bojih v avgustu 1943 postala prekaljena enota je po odločitvi Glavnega štaba slovenske partizanske vojske odšla na Dolenjsko. Na Primorskem je ostal samo Primorski odred z dvema bataljonoma oziroma okoli 200 borcev. Kapitulacijo Italije so dočakali na Trnovski planoti, 2. bataljon je dan poprej bil ogorčen boj z alpinci na Vratih v Čepovanski dolini. 10. septembra so odšli v dolino, toda ljudstvo je spontano začelo takoj razoroževati italijansko vojsko. Že 11. septembra je Narodnoosvobodilni svet za Primorsko ukazal splošno mobilizacijo. Toda že pred tem je večina mladih odšla prostovoljno v partizanske vrste. V nekaj dneh je nastalo skoraj 30 bataljonov, od tega trije od italijanskih protifašistov – delavcev iz Trsta in Tržiča ter dva bataljona osvobojenih internirancev Slovencev, Črnogorcev in Hrvatov. 23. septembra se je vrnila na Primorsko še Gradnikova brigada. Orožja je bilo na pretek, prostovoljcev veliko, toda izkušenj za bojevanje niso imeli. Enote niso bile organizirane in povezane med seboj. Sposobnih in prekaljenih poveljnikov in komisarjev ni bilo. Prek noči so aktivisti OF, kurirji in borci Primorskega odreda postali poveljniki novih enot.
Nemški okupator je pripeljal elitne enote z bojišča na Apeninskem polotoku. To je bil elitni 2. SS korpus z 1. SS oklepno divizijo »Adolf Hitler«, ki je bila njegova telesna straža. Poleg so bile še 44. in 71. pehotna divizija ter 162. turkestanska pehotna divizija. V vseh treh pehotnih divizijah je bilo precej izkušenih in prekaljenih nekdanjih borcev sovjetske Rdeče armade. Sprva so Nemci napadali na kratkih razdaljah in se znova vračali na izhodiščne položaje okoli Gorice. Partizanske sile so zasedle položaje od Goriških brd pa vse do Doberdobske planote. Goriška fronta je bila dolga prek 25 km, vendar ni imela globine. Na težišču obrambe na Marku je bil 1. bataljon Južnoprimorskega odreda, ki mu je poveljeval kraški junak Anton Šibelja – Stjenka. Tu pod nami se je branila vrtojbenska Narodna zaščita, pri Mirnu so bili črnogorski interniranci, v notranjosti pri Vrtovinu pa so bili prostovoljci različnih narodnosti, ki so se rešili iz ujetništva.
Ko so Nemci zbrali vse sile, so udarili na celi črti. Frontniki, nevešči bojevanja in uporabe orožja ter pomanjkanja protioklepnega orožja so se umikali v Trnovski gozd in na Trstelj. Nemci so zavzeli Goriško, prodrli v Vipavsko dolino in za njimi so ostali pobiti talci, požgani domovi, izropani hlevi. Nekaj dni kasneje so to storili na Krasu in slovenski Istri, nato v hrvaškem Gorskem Kotarju, zaključili pa so konec oktobra na Dolenjskem. Niso uspeli uničiti partizanskih enot, Primorci so bili še bolj odločni in bojeviti. Plod hudih bojev in velikih žrtev na Goriški fronti je bilo 6 novih slovenskih brigad – Goriška, Gregorčičeva, Vojkova, Kosovelova, Bazoviška in Tržaška udarna – Triestina d assalto, 2 odreda – Severnoprimorski in Južnoprimorski, uvrščeni pa so bili v dve diviziji – 30. in 31. Sredi decembra pa je nastal 9. korpus – primorski. Vstaja Slovencev je prebudila tudi italijanske protifašiste in ob pomoči slovenskih partizanskih enot so nastali italijanski protifašistični bataljoni. Posebej velja omeniti vlogo Goriške fronte pri prodiranju zavezniških sil v južni Italiji. Ob kapitulaciji Italije so se zavezniki izkrcali na Apeninski polotok in hitro prodirali, ker so Nemci imeli dokaj šibke sile, saj so glavne sile štirih divizij bile zadržane do konca oktobra v Sloveniji. Ko so se te sile vrnile na bojišče v Italiji, pa se je zavezniško napredovanje zaustavilo vse do sredine maja 1944 in tedaj so slovenski partizani z nenehnimi napadi na železniške proge znova pomagali zaveznikom. Njihova hvaležnost se je pokazala ob koncu vojne, ko so okupirali Soško dolino in del Vipavske doline in ob političnem kupčkanju odvzeli dober del ozemlja naseljenega s Slovenci s Trstom vred in ga podarili Italiji.
Prejšnji teden je bilo na Goriškem zelo slovesno. Poleg 70 let od začetka gradnje Nove Gorice smo slavili skupaj z vami Primorci tudi vsi Slovenci 70 let priključitve Primorske Sloveniji. Na ta dan je bila končana mirovna konferenca v Parizu in sprejeta mirovna pogodba, ki pa je vodja slovenske delegacije tovariš Kardelj ni hotel podpisati, saj to ni mogel, kot je sam izjavil, tega storiti kot Slovenec. Ta datum je izsilil pred desetimi leti tedanji predsednik vlade oziroma sedanji vodja. Kaj ga je vodilo k temu? Kot zakleti protikomunist in častilec izdaje ter služenja okupatorjema, noče priznati, da so prav partizani priborili Primorcem svobodo in voljo, da se združimo v eni državi. Tudi zahodnim zaveznikom se je hotel prikupiti, saj naj bi nam oni podarili Primorsko. Zgodovina pa je precej drugačna. Ravno »Goriška fronta« in vsenarodna vstaja primorskega ljudstva po kapitulaciji Italije ter več kot leto in pol ogorčenega boja z nemškim okupatorjem je primorskemu ljudstvu priborilo svobodo. Tiste majske dni 1945 so primorski partizani stopili na narodnostne meje od Dragonje do Soče in po njej navzgor vse do Kanalske doline. Slovenski partizani so osvobodili Portorož, Piran, Izolo, Koper, Milje. Zgodaj zjutraj 1. maja so bili Kosovelovci v središču Trsta in skupaj z ostalimi enotami 9. korpusa primorskega ter 9. in 20. dalmatinsko divizijo osvobodili Trst. 2. novozelandska divizija je vstopila na prevaro in na silo 2. maja v Trst samo z izvidniško četo in bataljonom pehote podprtim z nekaj tanki.
Voljo in zahtevo, da se pridružijo Sloveniji in Jugoslaviji so Primorci izkazali takoj po kapitulaciji Italije, saj je že 14. septembra 1943 na Vogrskem Pokrajinski odbor OF za Primorsko to zahtevo naslovil na Izvršni odbor OF, potrdil že 16. septembra na zboru aktivistov OF na Lazah nad Čepovanom, a odnesel jo je v Kočevski Rog Aleš Bebler v zaplenjenem letalu in še isti dan je bila zahteva sprejeta in podpisali so jo vsi prisotni člani. Prvi podpisnik je bil organizacijski sekretar dr. Marjan Brecelj, primorski rojak iz Gorice. To zahtevo je sprejel tudi Zbor odposlancev v Kočevju. Na II. zasedanju AVNOJ 29. novembra 1943 pa so jo kot svojo sprejeli vsi jugoslovanski narodi. Nihče nam ni nič podaril. Titovi partizani so izborili svobodo. Če ne bi bilo jugoslovanskih, slovenskih in primorskih partizanov in njihove zmage bi danes bili v nekakšni kapitalistični Jugoslaviji brez prave besede pri oblasti, ali celo v nekakšni Churchilovi fifty-fifty balkanski državi, v obeh pa ne bi bilo Primorske. Če bi pa zmagala fašizem in nacizem, pa Slovencev in Slovenije ne bi bilo. Zahtevajmo, da nam vrnejo kot datum priključitve Primorske Sloveniji 16. september 1943!
Kar zadeva proslavo v petek zvečer, je bil to zvit manever naše vlade. Prvotno naj bi bila proslava v gledališču samo za izbrane. Naša borčevska zahteva je bila, da naj bo proslava v soboto dopoldne na planem, ko bi se v Novo Gorico zgrnila cela Slovenije. Zagotovo bi prišlo prek 15.000 zavednih Slovencev. In te množice se je oblast ustrašila. Naslednje leto spet sami organiziramo proslavo. Slavili bomo 75 let vstaje Primorcev, slavili bomo šest primorskih brigad, 2 diviziji in 9. korpusa. Kjerkoli bomo slavili, bo to na Primorskem in prišla bo cela Slovenija.
Mediji v sosednjih državah obveščajo svojo javnost, da se bosta spopadli Slovenija in Hrvaška. Eni vso zadevo jemljejo kar precej resno, večina z omalovažujočim nasmeškom meni – pač balkanska posla. In kaj je posredi? Neki mladec, zvesti vodjev oproda, falirani študent obramboslovja in organist v domači cerkvi, je prehitro vstopil v slovensko politiko – a s ti tud not padu. Fant naj bi z voljo Slovencev vodil obrambno politiko naše države in postal je po volji vodje predsednik parlamentarnega odbora za obrambo. O Žanu Mahniču govorim, da ne bo pomote. Na hitro roko je sklical nujno sejo tega odbora, da ugotovijo vojaško sposobnost naše vojske, če lahko prisili Hrvate v uveljavljanje arbitražne sodbe glede meje. Na srečo se je tega sestanka udeležila samo vodjeva SDS, drugi so bili razsodni, politično zreli in razmeram dorasli ter se sestanka niso udeležili. Kako mladec z levo roko vodi ta odbor, se da videti iz dejstva, da je v svojem mandatu sklical 16 rednih in kar 55 nujnih sej. Sicer naš parlament deluje po sistemu nujnih in izrednih sej. Nujne seje običajno niso pripravljene oziroma so gradiva pripravljena na hitro. Mladec trdi, da mora javnost vedeti raven naše obrambne sposobnosti. Saj to vsi že zdavnaj vemo: enkrat ni denarja za plače, čeprav največji del obrambnega proračuna gre za plače in druge osebne prejemke, drugič spet po diktatu Nata kupujemo orožje, ki ni namenjeno obrambi domovine, ampak policijskim akcijam v tujini, kjer Nato oziroma ZDA zakuhajo vojno, tretjič pač generali nočejo v »penzijo«. Prepričan sem, da jim vodja ne dovoli oditi s položaja, potreben mu je čas, da najde spet zvestega generala na čelu vojske. Z enim ni uspel, zato je iz njega naredil dežurnega domoljuba in pesnitelja, drugi je bil premlad in preveč ameriški, sedanji pa mu je po volji, čeprav bi že pred dvema letoma moral biti v pokoju in v drugi stranki. Pred leti sem bil njemu po strokovni plati nadrejen, pa me je šel tožit tedanjemu ministru, sedanjemu vodji in od takrat si je prislužil milost vodje. In še bi lahko našteval, kaj se dogaja v naši obrambi.
Olje na ogenj pa je prilil tudi sosednji admiral, ki je bil nekoč načelnik Glavnog stožera HV ali generalštaba s svojo izjavo, da bo »hrvatsko pješaštvo« v 48 urah v Ljubljani. Če ne bi ta možak ne končal v JLA najvišje šole, bi pomislil, da nima znanja, tako pa sem prepričan, da se mu je utrgalo. Pa se mu je že veliko prej. Tudi ta možak me je ob asistenci mojega rojaka, sošolca in hrvaškega generalbojnika tožil tedanji vojaški varnostni službi ali v žargonu KOS in sem moral v največji naglici v Beograd na zagovor poveljniku vojskovališča. Na srečo je predsednica sosednje države zadevo uredila prav na kratko, prek noči ga je nagnala iz njenega svetovalnega organa za obrambo. Politiki na obeh straneh so na srečo dokaj razumni, samo našega mladca nihče ne more ukrotiti, vodja ga pa noče, pač prek njega zve, kaj narod misli.
In stepli naj bi se!? Predlagam, da to uredimo po nekdanji barbarski ali viteški šegi. Dvobojujeta naj se, ki sta zadevo zakuhala. In zmagali bomo. Admiral Lošo je že v letih, Žan pa rosno mlad. Na to kolobocijo se lahko samo prizanesljivo nasmehnemo, mar ne? Vodenje obrambe pa poverimo sposobnim in odločnim ljudem, najprej pa je treba v obrambnem sistemu odstraniti ljudi, ki tam vedrijo in oblačijo že od prvega ministra do danes in so mu zvesti, ko njegova zvezda ali luč na koncu tunela – kot je pred leti rekel – na politični sceni spet zasveti. Čas je, da njegova politična zvezda mrkne, Slovenija bo zagledala svitanje miru, sloge in napredka.
Smrt fašizmu – svoboda narodu!
