Milan Gorjanc, član predsedstva ZZB za vrednote NOB Slovenije, na spominski slovesnosti na Suhorju v Beli Krajini, ob 73. obletnici odhoda 14. divizije na Štajersko, 7. januar 2017
Pred 73. leti je iz teh krajev okoli Suhorja krenila na dolgi in naporni, vendar zmagoviti pohod tedaj že slavna in v hudih bojih prekaljena slovenska 14. divizija. Na pot je odšlo 1112 borcev, dobro oboroženih ne samo z orožjem predvsem nemškega porekla, temveč tudi z visoko bojno moralo in politično osveščenostjo. Pot jih je vodila prek Žumberka v Pokupje in Posavino, kjer so prečkali Savo, vstopili v Moslavino in se podali v Kalniško gorje. Po kratkem počitku med gostoljubnimi prebivalci na Hrvaškem ter ob varovanju hrvaških partizanov pred zasledovalci hrvaškimi ustaši, so 6. februarja pri Sedlarjevem stopili na Štajerska tla. Nemci so bili povsem presenečeni. Šele po uspešnem napadu na rudnik Senovo so Nemci dojeli, da je na Štajersko stopila močna partizanska enota. Zbrali so vse razpoložljive sile in se podali v boj s 14. divizijo. Gosto cestno omrežje Štajerske je Nemcem omogočilo, da skoraj vsako noč sklenejo obroč okoli glavnine divizije. Sočasno pa ji je sledila močna bojna skupina gorskih lovcev polkovnika von Treecka. Po 14 dnevih je 26. februarja prenehala hajka za 14. divizijo nad Šaleško dolino. Kljub velikim izgubam je 14. divizija zmagala, ostala je na Štajerskem in že pomladi stopila v boj in osvobajala velika območja – naprej Moravško dolino že v aprilu, junija Zgornjo savinjsko dolino mesec dni kasneje še širše območje Mozirja. Nenehno je rušila železniške proge. Okrepili sta se tudi obe brigadi in odredi. Dejansko je poleti 1944 na Štajerskem bilo sil za dve diviziji oziroma za cel korpus. Sočasno pa je na Dolenjsko prispelo več tisoč mobilizirancev v partizanske enote 7. in 9. korpusa. Odpor se je okrepil in vrstili so se prestopi iz nemške vojske in vermanšafta v vrste partizanskih enot. V vrste narodnih borcev je do konca 1944. leta prestopilo skoraj 20.000 Štajercev, toliko jih je bilo manj v nemških vrstah. Vermanšaft je razpadel že konec 1944, medtem ko so dolenjski, notranjski in primorski domobranci vztrajali v izdaji vse do 15. maja 1945 do končnega poraza.
Tudi dobro namerni raziskovalci si še danes niso enotni ali sta bila čas in smer pohoda pravšnji in zakaj niso bile izvedene ustrezne priprave Štajerske za sprejem 14. divizije. Po bitki pri Kursku julija 1943 se je zmagovita pot nemške vojske v Sovjetski zvezi zaključila in pobudo je prevzela Rdeča armada. Zavezniki so se izkrcali na Apeninskem polotoku v začetku septembra 1943 in v novembru zaspali na nemški Zimski liniji pod Monte Casinom. Nemci so pričakovali zavezniško izkrcanje na vzhodni jadranski obali, kamor so napotili elitne sile, ki so se do tedaj bojevale s Titovimi partizani vzdolž Primorske, hrvaškega Primorja, Dalmacije in Črne gore. Po neuspešni 6. sovražni ofenzivi so partizanske sile prevzele pobudo in nenehno napadale po komunikacijah in garnizijah v BiH in Gorskem Kotarju, kjer je bila takrat tam tudi slovenska 18. divizija. Obrambo tega območja so prevzele predvsem sile NDH iz osrednje Hrvaške in BiH. Tako je prostor Moslavine, hrvaškega Zagorja, Posavine in Pokupja bil brez pomembnejših sovražnikovih sil. Sočasno pa je obveščevalna služba NDH bila neprimerno slabše organizirana od nemške na Štajerskem, saj so bili Nemci na Štajerskem obveščeni o večji partizanski enoti v Obsotelju šele 5. februarja in naslednji dan je bila 14. divizija že na Štajerskem. Ob morebitnem nasilnem prehodu Save na območju Slovenije bi zaradi možnosti hitre intervencije nemških sil izgube bile znatno večje. Pot, čeprav dolga in naporna, je bila pravilno izbrana.
Mnogi poznavalci menijo, da je zimski čas pohoda bil neprimeren za 14. divizijo. Sneg, megla, mraz, gozdovi in hribi so bili, čeprav težavni in kruti, vedno zavezniki partizanov, saj so skoraj vsi borci previharili že zimo in pol. Kljub temu na Štajerskem niso bili zavezniki, nasprotnik je bil tudi takih razmer navajen, predvsem Treeckovi gorski lovci. Politične razmere niso dovoljevale čakanja na pomlad ali poletje. Nemci so v novembru oblikovali nove vermanšaftarske bataljone, v katere je bilo vključenih prek 2000 predvsem Slovencev, in so jih že vključevali z rednimi SS policijskimi silami v boj s partizani. Nemci so pospešeno mobilizirali Štajerce v redno nemško vojsko in jih pošiljali na rusko fronto. Tudi nemški teror je pojenjal, prenehali so množično streljati talce in izganjati ljudi v taborišča. Porazi nemške vojske na evropskih bojiščih pa so vlivali v Štajercih vero, da se konec vojne že bliža. Čas pohoda je bil ustrezen, predvsem s političnega gledišča.
Treba je priznati – priprave za sprejem 14. divizije na Štajerskem so bile pomanjkljive, predvsem politične, obveščevalne in logistične, delno pa tudi vojaške. Razloge temu gre iskati v pomanjkanju kvalitetnih in usposobljenih ljudi. Mnogi terenski delavci so padli v roke Gestapu ali pa v boju z Nemci. Iz Štajerske sta v Glavni štab odšla poveljnik Rozman – Stane in namestnik Kveder – Tomaž v Glavni štab NOV in PO Slovenije. Nekateri so sprejeli odgovorne naloge v obeh brigadah – Šlandrovi in Zidanškovi. Delno so bili organizirani revirji, Moravško in Pohorje, medtem ko je organiziranost OF v mestih, Spodnji Savinjski dolini, Kozjanskem, Podravju bila dokaj skromna. Šele prihod 14. divizije je spodbudil rast OF in spremljevalnih dejavnosti v odporu. Zato je pohod 14. divizije na Štajersko bil še bolj utemeljen.
Tovarišice, tovariši!
Pred štirinajstimi dnevi smo slavili Dan samostojnosti in enotnosti. Želel bi povedati nekaj mojih misli o samostojnosti Slovenije. Samostojen je samo tisti kmet, ki ima zemljo, na kateri trdo dela od zore do mraka, na petek in svetek, ki nima dolga ne pri sosedu ne pri bankirju, ki se ne klanja ne dacarju ne talarju. Pa poglejmo dva dolžnika v naši deželi na sončni strani Alp. Prvi, mariborska nadškofija je v državne finance – naše davkoplačevalske – izkopala pol milijarde globoko bančno luknjo. In naša bogaboječa država odkupuje gozdove, njive in vinograde po visoki ceni, ki jih je podarila Cerkvi ob samostojnosti, vendar že pred stoletjem in pol odplačane po cesarju Francu Jožefu, da jih Cerkev ne bi prodala tujcu za majhne denarje. Cerkev v Mariboru je prodala Hrvatom, svoj sedež pa Avstrijcem. Na delu je solidarnost »črne internacionale« ali bolje rečeno cesarsko-kraljeve združbe v talarjih, zavezanih k molčečnosti s kolarjem – stiska za vrat kolar, mar ne? In uresničujejo se besede velikega vodje, da naj Štajerska spet postane nemška.
Drugi še večji zapravljivec in slab gospodar, pa je država Slovenija. Kje je naše premoženje, ki smo ga s prostovoljnim delom, samoprispevki in odrekanjem v dobro naših otrok, ustvarjali pol stoletja? Velika večina je v tujih rokah, čeprav so formalno lastniki tudi naši državljani, ki pa so to imetje kupili za majhne novce in se zadolžili v tujih bankah s hipoteko, ali v naših državnih bankah, ki so zadolžile nas vse v tujih bankah, ali pa pridobili imetje s špekulacijami z delnicami in famoznimi certifikati brez vsake vrednosti. Kje je zdaj znameniti ameriški ekonomist Jeffrey Sachs, da reši svetovno krizo, ko je potopil gospodarstvo celotnega »komunističnega« sveta, predvsem pa jugoslovansko in slovensko. Nič dobrega ni še prišlo prek luže, razen krompirja in fižola. Grozili so nam z nekakšno trojko, pa jo je vladna gospa odpravila z obljubo, da bo prodala petnajst najboljših državnih podjetij. In uprli smo se državljani in ustrašili so se oblastniki. In zdaj po tiho pripravljajo privatizacijo teh podjetij, saj smo ja obljubili in obljube je treba spoštovati. Tako vlada okleva, da bi Bruselj zaprosila za odlog prodaje NLB. Najbrž bo spet zamudila in naši novci bodo odšli v tuje roke. Ob Dnevu suverenosti nas je pisun vodjeve stranke in nekakšen doktor prepričeval, kako slabo smo živeli pod »Titovim enoumjem« in izrekel sramotno laž, da nas je vse Jugoslovane Tito zadolžil za 22 milijard dolarjev. Resnica je, da je ob njegovi smrti Jugoslavija bila dolžna samo nekaj več kot milijardo zelencev. Povsem tiho pa je bil o 45 milijard evrov težkem dolgu samostojne Slovenije. Pri tem pa niso upoštevani še privatni dolgovi naših tajkunov. Govori se, da je v davčnih oazah in tujih bankah skoraj 80 milijard slovenskih evrov. To je zgodba o uspehu slovenske samostojnosti. Kdo je kriv za to? Osamosvojitelji in nihče drug! Pri tem pa ne mislim one tovariše, ki so se borili tako v oboroženem spopadu in kot še prej z jugoslovansko politiko. Mislim na povzpetneže, ki so si pripisali hrabra dejanja drugih, pokasirali denar od prodaje orožja ter privatizacije družbenega imetja in si prišili vojaške čine brez zaslug na bojnem polju.
Vodja nam je k dnevu samostojnosti pripel še enotnost. Kdo le neki zganja že trideset let zdrahe, ki nas delijo in vodijo v brezkoristen prepir? Vodja in nihče drug! Za cel regiment jurišnikov ima in od časa do časa mu odpadejo njegovi zvestobniki. Čez noč jih ni več v njegovi senci in luči medijskih žarometov. Izginejo v pozabo in tako bo tudi z gorečim mladcem, ki ne sodi v parlament. Tudi lepotico, ki to ni več, ko spregovori, bomo pozabili. Kaj vse pride v naš hram demokracije in odloča o naši usodi? Dokler bo tako, ne bomo še dolgo ugledali luči na koncu tunela. Tako je govoril vodja. Toda prihaja čas naše enotnosti in odločnosti. Združimo moči, voljo in spet postanimo pokončni, svobodni in svoji na svojem. V naši Zdravljici, državni himni, so besede, so stihi, ki še bolj poudarjajo našo samobitnost. Ne samo, da je Prešern bil jasnovid, bil je preroški.
Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo;
otrók, kar ima Slava,
vsi naj si v róke sežejo,
de oblast
in z njo čast,
ko préd, spet naša boste last!
Nikoli v naši zgodovini ni z Zahoda ali Severa prišlo v to deželo nekaj dobrega, vedno so bili zavojevalci, gospodarji, mi pa hlapci. Noben slovanski narod nas ni nikoli podjarmil, vedno nam je bil brat in zaščitnik. Vedno smo bili gospodarji na svojem. V zadnji skupni državi pa smo celo narekovali in usmerjali pot v lepšo prihodnost.
Nazadnje še, prijat’lji,
kozarce zase vzdignimo,
ki smo zato se zbrat’li,
ker dobro v srcu mislimo;
dókaj dni
naj živí
vsak, kar nas dobrih je ljudi!
Pustimo vnemar tiste, ki venomer ponavljajo mantro o komunističnem nasilju, o povojnih pobojih, o mračnih časih enoumja, in ki zahtevajo v imenu nekakšne narodne sprave naše opravičilo. Zakaj? Ker so pobijali zverinsko nedolžne ljudi, ker so ovajali poštene rodoljube okupatorju, ker so se udinjali in služili sovražnemu tujcu. Nak, tega opravičila ne bomo nikoli izrekli, smo pa že neštetokrat obžalovali dejanja preveč zagretih zmagovalcev iz naših vrst. Zato vas vabim, da strnemo vrste na naslednjih volitvah, da izženemo trgovce, z orožjem, družbenim in našim imetjem, z našo domovino iz hrama demokracije kot je Kristus trgovce iz očetovega – božjega hrama.
V borbo, Štirinajsta, juriš!
naj se razlega prek sveta.
