Milan Gorjanc, član predsedstva ZZB NOB Slovenije, na tradicionalni spominski slovesnosti, Oštrc, Kostanjevica na Krki, 15. oktober 2016, (foto: Janez Bršec)
Tovarišice, tovariši, borci in drugi udeleženci narodnoosvobodilnega boja slovenskega ljudstva – tovariški ZDRAVO! Vsem vam, ki v srcu nosite in udejanjate vrednote tega boja, prisrčen pozdrav! Pozdravljeni, dragi rojaki Podgorci!
V napovedi današnjega srečanja tu na Oštrcu je zapisano, da se bomo spomnili nedolžnih žrtev iz svinčene ujme 21. oktobra 1943, da se bomo spomnili trpljenja ljudi pod Gorjanci v tistih usodnih dneh in tudi vseh žrtev tod in drugod po Sloveniji v času boja za svobodo in lepše, dostojnejše življenje. Ob kapitulaciji fašistične Italije je na kratko zasijala svoboda na Dolenjskem. Mladi so množično vstopali v vrste narodnih borcev. Iz ljudstva je izraslo šest novih brigad, okrepile so se tudi že oblikovane brigade. Tiste dni se je tod zadrževala Gubčeva brigada in je štela prek 1200 borcev. Narodni izdajalci belogardisti so se potuhnili in celo pristali, da se vključijo v boj proti nemškemu okupatorju. Iz Novega mesta je krenilo proti Kočevskemu Rogu okoli 1000 belčkov, toda sin glavnega izdajalca Vuk Rupnik jih je obrnil v Gorjance in popeljal v naročje Nemcem v Kostanjevici. Znova so se udinjali sovražniku ljudstva. Spet so zapravili priložnost, da s sebe sperejo madež izdaje.
Deželni vodja za Spodnjo Štajersko Überreither je tiste dni pisaril v Berlin in prosil za zaščito in vojsko, da bi zaustavili dolenjske partizane, ki so prodrli že do Save in ogrožali veliki nemški rajh. In Hitler je ukazal uporabiti elitni 2. SS oklepni korpus, ki so ga sestavljali zvečine Avstrijci. Zraven je bila še 162. turkestanska divizija, v kateri so bili ujeti pripadniki sovjetske Rdeče armade neruskih narodov tedanje Sovjetske zveze. Tedaj še niso vedeli proti komu se borijo. Toda kmalu so mnogi spoznali, da so na napačni strani in so posamično ali celo po skupinah prestopali v vrste slovenskih partizanov. Bili so zelo hrabri borci in v slovenski zemlji je poslednje prebivališče našlo prek 1000 teh vojakov. Letos smo se jim oddolžili z veličastnim spomenikom na ljubljanskih Žalah, ki ga je odkril ruski predsednik Putin. Avstrijci so kruto morili, toda pomagali so jim izdajalci domačini – nekdanji belogardisti v nemških uniformah. Tako so v Malencah ustrelili 25, v Ostrogu 3 in v Prekopi 9 nedolžnih domačinov. Morijo so nadaljevali do Novega mesta in naprej v kočevske gozdove. Tiste dni je na Dolenjskem padlo nekaj več kot 50 partizanov in prek 350 povsem nedolžnih domačih ljudi.
Samo na tem spomeniku je zapisanih 45 imen padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja. Ne vem koliko je bilo žrtev iz sedanje kostanjeviške občine. Vem pa, da je doktor Černelč bil povsem nedolžen, da je poveljnik Kambič bil izdan in so ga ubili domači domobranci. Tudi 24 težkim ranjencem niso ustaši prizanesli, pa so jih poklali v partizanski bolnici na Prisjeki. Toda nek zlonamerni pisun je na splet zapisal, da so partizani pomorili 117 ljudi, ki naj bi bili žrtve »revolucionarnega nasilja«. In nikogar na oblasti v Kostanjevici očitno to ne moti. Mene moti, da ni zapisano tudi število padlih borcev, talcev in drugih žrtev iz vaše občine. In zakaj so farne plošče z imeni izdajalcev na zidovih cerkva? S tem je naša mati Cerkev priznala, da jih je ona pahnila v izdajo in v smrt.
Danes se spominjamo tudi ustanovitve OF pred 75 leti. Komaj deset dni po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije in ko okupacija Slovenije še ni bila končana, so se zbrali zavedni ljudje različnih pogledov na svet in družbo, bili pa so enakega mišljenja o usodi naroda in se odločili za boj proti okupatorju. Takšne organizacije in enotnosti ni zmogel noben narod, ki so ga zasužnjili nacisti in fašisti. Noben narod v Evropi ni bil podjarmljen od štirih okupatorjev. Celo Pavelićeva endehazija si je prisvojila 700 hektarjev slovenske zemlje. Nobenemu narodu ni grozilo kulturno, gospodarsko in celo fizično uničenje. Sedanja občina Kostanjevica je bila podeljena in zahodni del je pripadel »večnemu rimskemu imperiju«, vzhodni pa »velikemu nemškemu rajhu«. Hrvaška »endehazija« pa je stegovala kremplje po južnem delu na Gorjancih. Za slovenski narod ni bilo druge rešitve kot upor in boj za preživetje ljudi in naroda v celoti.
Ni ga bilo zavednega Slovenca, ki ni sanjal o lastni državi in te sanje smo dosanjali pred 25 leti. »Na Slovenskem smo mi gospodar« poje znamenita slovenska partizanska pesem. Pa se je lansko leto na proslavi 70 let vrnitve izgnancev povprašal prvi predsednik samostojne Slovenije, ali smo res še mi gospodar. Vse več se nas sprašuje, kaj se je zgodilo s samostojno in suvereno Slovenijo. Razprodali so jo, »zapufali« so jo čez vsako mero, zapeljali – »zafurali« so jo v blato, ko so lovili francosko-nemški vlak. Nič nas niso vprašali. Zakaj pa? Dali smo jim mandat – pooblastilo na volitvah. In nobene razlike ni med njimi takoj ko vstopijo v hram demokracije na Šubičevi, naj bodo črni, zeleni ali rdeči. Sicer rdeči so zbledeli v rožnato in ta barva jim najbolj ustreza. Zaščitniki naj bi bili delovnih ljudi, revnih slojev, izkoriščanih delavcev, pa podpirajo zgolj lastnike. In tudi oni prodajajo, kar smo ustvarjali 50 let socializma. Te dni je prišlo na plano, kako so vrgli skozi okno milijardo in pol evrov. Kdor trdi, da je samo tujec dober gospodar, ali je neumen ali pa izdajalec. In mislim, da je prav to slednje. Ne morem pa razumeti, da tretjina Slovencev še vedno verjame vodji in njegovim zvestobnikom, da je odrešenik ljudstva in dežele. In spet je naša dežela okupirana, saj so večinski lastniki naših podjetij Nemci in Avstrijci, k nam pa se rinejo tudi povzpetniki iz vzhodne Evrope in naše nekdanje domovine, toda z nemškim, italijanskim ali ameriškim denarjem. Kar niso uspeli z največjima in najmočnejšima vojskama v drugi svetovni vojni, so zdaj dosegli z evrom.
Te dni so spet zanimivi »povojni poboji«. Predsednik države je v spravniški vnemi že malce priskuten. V nedeljo opoldne je bil na proslavi protifašistične ženske zveze – prvega kongresa žena v zasužnjeni Evropi v Dobrniču, nekaj ur zatem pa v Begunjah pri Cerknici na pogrebu kosti pomorjenih belogardistov. Višek pa je njegova prisotnost na prenosu posmrtnih ostankov iz Hude jame prejšnji teden. Tam je bil venec z napisom slava našim junakom. V tej jami ni Slovencev, so predvsem hrvaški ustaši. Pobili so jih črnogorski partizani 11. in 12. maja 1945, ko se niso hoteli predati. Kakšni junaki so bili, pa bom prebral del pisma, ki ga pisal fašistični general Mussoliniju:
»Ko sem obiskal Stolac, Čapljino, Ljubinje, Dubrovnik, sem videl ustaške zločine nad Srbi. Nimam besed, da bi jih opisal. V šoli sem našel zaklane učiteljico in 120 učencev, nihče ni bil starejši od 12 let. Mnogim so odsekali glave… Učiteljico so posiljevali pred otroci, celo osemletne deklice so posilili…Prisoten je bil tudi katoliški duhovnik. »
Tudi jaz ne morem prebrati vsega, kar je ta najzvestejši Mussolinijev general videl in napisal. O njihovem junaštvu priča tudi pokol vaščanov, naših sosedov na Planini, pokol ranjencev v Prisjeki in umor doktorja Črnelča in dveh bolničark. Takim zločincem se je šel poklonit naš predsednik. Med borci 3. udarne divizije je bilo precej ljudi iz teh krajev vzhodne Hercegovine.
Mnogi med vami pomnite dni v maju 1945, ko so prek Gorjancev prispeli borci 10. krajiške divizije. V njej so bili ljudje iz osrednje Bosne. Pri Raki so dohiteli 373. legionarsko divizijo, katere poveljniški kader so bili Nemci, »kanonenfuter« pa so bili Hrvati in Muslimani iz Bosne. Operacijsko območje te divizije je bila med rekami Uno, Savo in Bosno ter dinarskim gorovjem Poslednji boj je imela pri Karlovcu. Pri Krškem jim je nadaljevanje bega preprečila 4. krajiška divizija, katere borci so bili doma s Kozare in Grmeča. Srečali so se sosedje, sošolci ali celo prijatelji pred vojno, od pozne jeseni 1942 pa vse do 10. maja 1945 pa ostri nasprotniki. Pripadniki te divizije so storili mnoge zločine nad srbskim prebivalstvom v zahodni Bosni in Dalmaciji. Nemce so partizani odpeljali v zbirno taborišče v Samoboru. Bosanski sosedje partizanov pa čakajo Dežmana, nekoč direktorja marksističnega centra na Gorenjskem, danes pa doktorja teologije in zbiralca izdajalskih kosti, da jih odkrije ali v Krakovskem gozdu ali pa v protitankovskem rovu pri Mostecu. In spet se je naš predsednik zapletel, ko pravi, da je potrebno identificirati s pomočjo DNK te nesrečne ljudi. S čigavim denarjem pa? Z našim? Saj ga ni dovolj za zdravje nas živih, ki po leto in več čakamo na zdravnika. Prepričan sem, da Hrvaška in Bosna in Hercegovina nimata denarja niti to hočeta. Predsedniku države in nadškofu Zoretu pa sporočam: »Jok, brate, odpade!«
Prejšnjo soboto sem bil z Brusničani v Žumberku in bili smo pri Jazovki, kraški jami takoj čez goro. Pred leti je tam pisalo, da je notri 5000 nedolžnih Hrvatov, danes piše o tisoč žrtev »revolucionarnega nasilja«. Po skici jame pa ne bi vanjo spravili več kot 300 trupel. Ko so po Tuđmanovem nalogu izkopavali kosti, so našli tudi kape z rdečo zvezdo, se pravi, partizane in veliko pravoslavnih ali rimskokatoliških Žumberčanov. In uradna hrvaška oblast je utihnila o Jazovki. Ko bi le naša oblast in mati Cerkev znali utihniti in prenehali pleteničiti o spravi. Mi smo že zdavnaj bili pomirjeni. Mrtve kosti vlečejo na plano oni, ker s tem usmerjajo našo pozornost od cenene razprodaje narodnega bogastva in od hlapčevanja v Natu in EU.
Smrt fašizmu – svoboda narodu!
