Milan Gorjanc, član predsedstva ZZB NOB Slovenije na spominski slovesnosti na Babnem polju, 29. junij 2017.
Tovarišice in tovariši, prijatelji, ki so vam v srcu in duši vrednote narodnoosvobodilnega boja slovenskega ljudstva, tovariški Zdravo!
Na današnji dan pred 75 leti so zjutraj pridrveli v vas rimski vojščaki. Bili so nekakšna posebna vojska, imeli so rdeče kravate, barve krvi, saj so, koder so divjali, za seboj pustili samo kri, mrtve nedolžne ljudi in požgane vasi. Najprej so v Jermendolu pobili devet povsem nedolžnih vaščanov, ki so kosili s travo skope travnike. Naslednjega dne so v vasi s pomočjo izdajalca domačina izdvojili še 40 prav tako nedolžnih domačinov, jih odgnali v kraj nesrečnega imena v Vražji vrtec ter postrelili. Nato so izbrali še drugih 40 domačinov in jih odgnali v internacijo v strašno taborišče na otoku Rabu. Vas so požgali do tal, izropali vse kar se je dalo odnesti, domačine pa pognali v snežniške gozdove pod vedro nebo. Podobno so storili dan poprej v sosednji Bloški polici.
Tiste dni julija 1942 so Mussolinijevi vojščaki začeli veliko ofenzivo, ki je trajala skoraj tri mesece in pol do sredine novembra. Najprej so hoteli uničiti partizane na Krimu, zatem na Mokrcu. Niso uspeli, saj so se partizani spretno izognili spopadu in se izmaknili iz obroča. Razjarjeni fašisti so se maščevali prebivalcem. Najstrašnejše je bilo njihovo divjanje v tretji fazi, ko so v Loško in Dragarsko dolino prodrli sočasno od Cerknice in Sodražice še iz doline Kolpe in Gorskega Kotarja. In ta faza je zajela tudi Babno polje in Babno polico.
Zakaj tolikšna sla po ubijanju, požiganju in ropanju? Od konca aprila pa vse do sredine junija 1942 je okupatorska vojska doživela več težkih porazov od notranjskih in dolenjskih partizanov. Prvi večji napad v Kraljevini Italiji – večnem rimskem imperiju so izvedli notranjski partizani, ki jih je vodil drugi Peter Klepec, domačin iz Belce, Ljubo Šercer, narodni heroj, ko so napadli Lož, ga zavzeli za nekaj časa, prizadejali občutne izgube in se umaknili. Prvi večji poraz so Italijani doživeli ravno v teh krajih pri zaselku Majerji 19. aprila 1942, ko je Rakovška četa skupaj s hrvaškimi partizani v silovitem boju iz zasede udarila po štirih kamionih in je padlo 26 vojščakov, ranjenih pa je bilo 29. Dan prej so partizani 2. štajerskega bataljona na Medvedjeku pričakali fašiste, padlo je 6, med njimi tudi major, in ranjenih je bilo 12 črnosrajčnikov. Tri tedne pozneje 7. maja je skupina Narodne zaščite komaj 10 kilometrov od središča Ljubljane prizadejala težke izgube italijanski okupacijski vojski, padlo 35 vojakov in med njimi tudi poveljnik polka polkovnik Latini, ranjenih pa je bilo 82 vojakov. 12. maja je narodna zaščita z Dakijevim vodom med Robom in Rašico zavrnila italijanski pohod proti Mokrci in prizadejala 12 mrtvih in več ranjenih. Kako silovit in vseljudski je bil napad na Italijane, lahko preberemo v pismu Edvarda Kardelja tovarišu Titu v Vrhovni štab konec junija 1942, kjer je zapisal, da so v napadu na Brod na Kolpi sodelovali tudi vaščani z lovskimi puškami ter starejši otroci, ki so pokali z možnarji in s tem prestrašili Italijane, da so se vdali. Italijani so se obdržali samo v večjih krajih ob železnicah in glavnih cestah. Sredi maja so se umaknili izza bodeče žice in v varstvo bunkerjev. Svoboda je zasijala po Notranjski in Dolenjski. Fašistični komisar Ljubljanske pokrajine Graziolli je pisaril v Rim: ”…zastalo je administrativno in gospodarsko življenje v več kot dve tretjini pokrajine…” Vaščani Babnega polja, ki so življenje končali v Vražjem vrtcu ali vrtcu črnega angela oziroma Zlodejevem, zagotovo so njihove duše v nebesih, če je Bog res milosten kot trdijo njegovi predstavniki na zemlji, zločinci in njihovi poveljniki pa naj bi se cvrli v peklu.
Ali je res bilo tako? Nekdanja Jugoslavija je prijavila Mednarodnemu sodišču v Nürnbergu prek 1200 italijanskih državljanov za zločine nad nedolžnimi ljudmi. Nihče ni odgovarjal, nihče ni bil obsojen, nihče ni bil ustreljen. Prelevili so se iz zločincev v zaveznike. Fašistični visoki komisar Graziolli, ki je poslal v smrt na stotine talcev, je umrl po vojni v postelji. General Roatta, ki načrtoval in vodil veliko ofenzivo, je umrl v časteh. General Robotti, komandant XI. korpusa v Ljubljani, ki je neposredno poveljeval zločincem, je dočakal visoko starost. Država Italija se nikdar ni upravičila slovenskemu narodu za zločine njenih podanikov. Fašisti znova izvajajo gonjo proti slovenskemu narodu. Pred dvema letoma so v javnost dali sliko domnevnega poboja italijanskih vojščakov, ki naj bi jih pobijali slovenski partizani. Slika je posneta v dneh ofenzive v Danah pri Starem trgu, ko so italijanski vojaki ustrelili pet domačinov Slovencev. Edina krivda pobitih talcev, pregnancev v taborišča je bila v tem, da so bili Slovenci, „sciavi“ ali sužnji ali nižja rasa.
Pred dnevi so v Ljubljani odkrili betonsko gmoto, težko 1,3 milijonov evrov, ki naj bi nas opominjala na spravo. Predsednik države je s tem priznal, da smo še daleč od sprave. Bili smo že spravljeni. Moji vrstniki, katerih starši so bili okupatorjevi sodelavci, so se šolali in živeli enako kot jaz in drugi vrstniki iz partizanskih družin. Razlika med nami je bila samo v tem, da mi nismo dobivali paketov iz Amerike, ker so naši starši gradili porušeno domovino, njihovi strici pa so pred gnevom ljudstva in zasluženo kaznijo izdaje in služenja okupatorju pobegnili čez lužo. Celo oni, ki so nosili puške v službi okupatorja, so zastonj študirali, hodili k maši in postali celo sodniki, vmes pa ovajali oblasti (udbi) svoje sodelavce in prijatelje. Izdaja je bila njih večna usoda in še danes izdajajo. Izdajajo slovenski narod, saj ga v imenu nekakšne sprave razdvajajo. Po njihovi zaslugi smo danes bolj sprti kot smo to bili pred vojno. Spravo so na plano potegnili, da bi oprali svoje grehe. Da jim je do sprave, bi to storili že ob spravni maši pod Krenom v Kočevskem rogu. Zatrjujejo, da bo sprava postala od »besede meso«, ko bomo nasledniki partizanov priznali greh očetov in se opravičili domobranski strani. Nadškof Zore je ob odkritju spomenika dejal, da je treba urediti, da vsi sodelavci okupatorja niso bili izdajalci. Po mednarodnih konvencijah v službi okupatorja mora ostati samo policija in uprava. In orožniki so ostali, vendar ter sodelovali z OF. Že v decembru 1941 so Italijani celotno policijo očistili Slovencev, glavne organizatorje pa drastično kaznovali, enega celo obesili, vse so pa napodili iz službe, ostali so samo izdajalci kot je to bil krvnik Hacin. Obveza, moralna in kanonska, duhovnikov pa je bila, da ostanejo z ljudstvom. Tako je babnopoljski župnik Črnugelj prosil Italijane, da vsaj prizanesejo otrokom, ženam in starcem, v tem je uspel. Tudi župnik iz Drag Franc Lončar je dan poprej zaščitil otroke in ženske, da jih Italijani niso odpeljali v internacijo. Neprecenljiv je tudi prispevek takratnega osilniškega župnika Franca Fistra, ki je spodbujal vaške fante, da se pridružijo partizanom. Župnik Pravhar iz Loškega potoka pa je sodeloval v izdaji 11 fantov, ki so jih Italijani ubili 31. julija. Za to izdajo smo izvedeli od vojaškega kaplana iz divizije Sardinskih grenadirjev don Pietra Brignolija, kar je zapisal v knjigi „Sveta maša za moje ustreljene“.
Italijanska vojska ni imela tako organizirane obveščevalne dejavnosti kot nemška na Štajerskem in Gorenjskem. Zaveznike je našla pri bogatih ljudeh, pri uradnikih nekdanje oblasti ter predvsem med božjimi služabniki. Zakaj pa ravno pri njih? Dovolj je prebrati spomenico slovenskih veljakov pod vodstvom škofa Rožmana, kjer ponujajo izdajalske usluge okupatorju: »Mi katoliki izstopamo iz ravnodušnosti in Vam ponujamo, da Vam pri Vašem delu stojimo ob strani, s tem da opravljamo delo, ki bi ga Vi težko opravljali in Vam sami izročamo komuniste.«
Čeprav so te besede nastale sredi septembra 1942, so mnogi lokalni župniki in kaplani na namig iz škofijskega urada ali pa po osebnih nagibih sodelovali z Italijani že od sredine aprila 1942. Po Rožmanovih besedah naj bi že pred Spomenico bilo uvrščenih v vaške straže prek 1000 fantov pod idejnim vodstvom verskih služabnikov. In zakaj niso teh ukazov poslušali župniki teh vasi? Predaleč naj bi bili od škofa v Ljubljani! Bili so in ostali z ljudstvom v njegovi največji smrtni stiski, bili so ne samo božji, temveč predvsem služabniki ljudstva. Cerkev jih ne omenja, spomnimo se jih mi, saj so naše prednike hrabro vzeli v bran pred zločinci z rdečimi kravatami ali v črnih srajcah.
Zakaj naša »mati domovine« kot samo sebe poimenuje Cerkev na Slovenskem nenehno vztraja na spravi in partizanskem kesanju? Oprati se hoče izvirnega greha sodelovanja s tujimi gospodarji naše dežele. Že Valjhun je premagal Črtomirja v korist križa. Škof Hren je uničil našo prvo pisano besedo, saj smo kot štirinajsti narod že v 16. stoletju imeli Sveto pismo prevedeno v slovenski jezik. Škof Mahnič je o pisatelju Levstiku rekel: »Pogine naj pes!«. Škof Jeglič je odkupil in dal sežgati vse knjige Cankarjeve Erotike, ki naj bi bila pohujšljiva. Duhovnik Korošec je bil minister v vseh kraljevih vladah in nazadnje kot notranji minister pravi rabelj jugoslovanskih komunistov. Vloga škofa Rožmana je znana, saj je začetnica ideje narodove sprave Spomenka Hribar zapisala: „Škof Rožman je nedvomno »neposredno odgovoren za nastanek domobranstva«, saj je bil med vojno za meščansko desnico največja moralna in tudi politična avtoriteta“. Besedičenje o spravi pa je obudil in še ne odneha naš prvi kardinal Rode, ki je spet sprl naš narod. Že Italijani so opozarjali škofa Rožmana na škodljivost sodelovanja z okupatorjem. Škofu Rožmanu je general Ruggero septembra 1942 po škofovem zapisu rekel: MVAC (bela garda) nam Italijanom mnogo pomaga (imel sem vtis, da misli reči ’nas Italijane ščiti’), a med vami Slovenci ustvarja takšno sovraštvo, da ga petdeset let ne boste mogli odpraviti.«
Nekaj tednov nazaj je Vrhovno sodišče razsodilo, da je Kočevski proces iz oktobra 1943 bil zakonit in po tedaj veljavni sodni proceduri. Neka gospa je hotela ovreči obsodbo njenega očeta kot pripadnika bele garde, saj naj bi sodišče bilo nezakonito in da sojenje ni bilo pravično. Ni uspela. Uspela ni naša Cerkev, ker z razveljavljenjem te sodbe bi bile nične tudi sodbe belogardističnim dušnim pastirjem, ki so sočasno bili tudi poveljniki ali »komisarji« enot. Obsojeni so bili kaplan Malovrh, poveljnik brigade Krim oziroma vseh belogardistov na Turjaku, kaplan Šinkar, kurat zloglasnega in zločinskega »štajerskega bataljona«, ki se je izdajal za partizanskega in klal posamezne partizane. Oba sta prejela zasluženo kazen. Med obsojenimi je bil tudi kaplan Mavec.
Zatorej pozivam cerkvene voditelje na Slovenskem naj nehajo pleteničiti o spravi brez priznanja njihove krivice, naj nehajo poveličevati izdajalce slovenskega naroda, naj prekinejo z razdorom tega naroda, naj postanejo resnična mati tega večno trpečega naroda. Zmolite gospodje že enkrat molitev Kesanje in izdavite besede »O, Slovenski narod, žal nam je, ker smo grešili. Posebno pa nam je žal, ker smo te razžalili.
Smrt fašizmu – svoboda narodu!