Govor Mihe Butara na Ložu, 15. 10.

Spoštovani borci in udeleženci NOB ! Spoštovani veterani! Spoštovani praporščaki ! Spoštovani župan g. Janez Komidar !

Priti v Loško dolino pomeni, priti v enega najlepših območij naše domovine v katerem se zrcali mnogo naravnih lepot z znamenitostmi prelepe pokrajine, njenega podzemlja in pestra a ponosna zgodovina, ki je zaznamovala te kraje za vse večne čase.

V letu, ko praznujemo 75 obletnico OF in 25 obletnico osamosvojitve ter zmage v vojni za Slovenijo leta 1991 je prav, da se spomnimo junaških dejanj partizanov borcev za svobodo in njihovega velikega prispevka za zmago nad fašizmom in nacizmom v II. svetovni vojni.

Vabilu predsednika vašega borčevskega združenja Ivana Plosa sem se odzval z veseljem saj vem, da bom govoril v okolju prežetem z mnogimi zavidljivimi  zgodovinskimi izkušnjami na katere smo Slovenci zelo ponosni kakor tudi spoštljivi, do  tragičnih  izkušenj povzročenih našim domačim ljudem s strani italijanskih in nemških okupatorskih sil ter njihovih plačancev, domačih izdajalcev. Obstajajo zgodovinska dejstva in dejanja, ki nikakor ne smejo v pozabo.

Danes se spominjamo težkih časov II. svetovne vojne, ko je ta  divjala po svetu in Evropi že nekaj let pred napadom na našo bivšo državo Jugoslavijo aprila leta 1941. Svet je pred tem že globoko ječal pred mogočnimi silami Trojnega pakta, ko je to grozovito silo zaneslo tudi v naše kraje.

Tistega davnega pomladnega aprila leta 1941 so štiri okupatorske vojske razkosale našo Slovenijo. Z hitrimi in odločnimi prodori svojih elitnih sil so zasedle našo domovino Slovenijo in na našem ozemlju povzročile takšno zlo kot ga nismo doživeli še nikoli v vsej naši zgodovini.

Okupirani s stani Nemcev, Italijanov, Madžarov in ustaške NDH smo bili Slovenci predvideni za popolno uničenje in asimilacijo. Ne smemo pozabiti, da je okupatorski strij že dolgo pred vojno pripravil vse načrte za izgon in izselitev Slovencev v cilju izvajanja Hitlerjevega ukaza izrečenega 26. aprila leta 1941v Mariboru ko je zasoplo rohnel : »Naredite mi to deželo spet nemško«. Pričelo se je izseljevanje. Najprej so se lotili intelektualcev, učiteljev, duhovnikov, pravnikov, zdravnikov ipd. Preko 80.000 ljudi je izseljenih v Nemčijo, 10.000 v Srbijo in okoli 7000 na hrvaško v NDH. Del teh zadnjih med katerimi je bilo kar nekaj slovenskih duhovnikov je končalo svoje življenje v enem najbolj krvoločnih morišč 2. svetovne vojne v Jasenovcu.

Nemci so načrtovali hitro in popolno raznarodovanje in tako omogočiti formalnopravno priključitev zasedenega slovenskega ozemlja k avstrijski Štajerski in Koroški. Njihov načrt raznarodovanja je vseboval:

• množičen izgon Slovencev (predvidenih 220.000 do 260.000)
• množična naselitev Nemcev (v vojnem obdobju predvidoma okoli 80.000, večino pa po vojni)
• hitra in popolna germanizacija tistih, ki bi še ostali doma

Ker so želeli preostale čim hitreje ponemčiti, so uničevali vse, kar bi lahko spodbujalo slovensko narodno zavest. Prepovedali so uporabo slovenskega jezika v javnosti, slovenska društva in organizacije, tudi cerkvene, so ukinili, njihovo premoženje pa zaplenili. Prepovedali so slovenski tisk, uničevali so slovenske knjige in ponemčevali krajevna imena, in prisilili tudi vse Slovence da ponemčijo njihova lastna imena (le nemška imena so bila dovoljena v vseh uradnih dokumentih). Uvedli so nemški izobraževalni sistem.

In še bi lahko našteval. Vaši kraji so Nemški škorenj in njegovo nasilje doživeli po kapitulaciji Italije 9.9.1943. Da, Italijani so del Slovenije, ki so ga zasedli, tako imenovano Ljubljansko pokrajino kot so jo poimenovali želeli kar najhitreje poitalijančiti tako, da so jo 3. maja 1943 s posebnim odlokom priključili Italiji. K nam so prinesli grozovitosti delovanja fašizma katerega so naši primorski Slovenci v Italiji doživljali polnih 20 let. Kdo se ne spomni požiga Narodnega doma v Trstu, kdo se ne spomni ustrelitve Bazoviških junakov, prepovedi uporabe slovenskega jezika, poitalijančenja imen. Svoje nasilne prijem so le zaostrovali  s pobijanjem talcev, požigi hiš, celih vasi, požigi in rušenjem cerkva ter pošiljanjem prebivalcev  v koncentracijska taborišča in z rigoroznimi kazenskimi ekspedicijami.  Nam Slovencem je italijanski fašizem namenil najtežjo možno usodo.

Del tega je razvidno iz dokumentiranega razgovora italijanskega zunanjega ministra grofa Ciana z glavnim tajnikom fašistične stranke Aldom Vidussonijem 5. 1. 1942. Chiano je v svoj dnevnik zapisal : »Da mu je glavni tajnik obrazložil svoje krvave namere zoper Slovence, namerava jih vse pobiti. Opozoril ga je, da jih je milijon. Ni važno je odgovoril, napraviti je treba kot askari – italijanske kolonijalne sile in vse pokončati.

V tistih težkih razmerah je šlo preprosto za odločitev o tem ali obstanemo ali bomo kot narod pokončani. Velika večina naših ljudi se je odločila za upor in borbo proti okupatorju. Del prebivalstva pa je zaslepljen s strani vodstva ljubljanske škofije in zaradi boga boječnosti ter v strahu pred italijanskimi represalijami pristopil v MVAC – protikomunistično milico, ki so jo Italijani organizirali povsod po Jugoslaviji kjer so izvajali okupacijo.

Že v prvih dneh okupacije je začel delovati spontani in predvsem organizirani odpor naših domoljubov pod vodstvom OF slovenskega naroda, proti okupatorjevim silam po vsej Sloveniji. Povsod so nastajale partizanske enote in se naglo krepile. Vrstile so se akcije za akcijo.

Ena najpomembnejših je bila izvedena prav tu pri vas, ko je bil v Ložu 19. oktobra 1941 partizanski napad na okupacijske sile, ki ga je vodil narodni heroj Ljubo Šercer, takrat komandant krimskega polbataljona. Šlo je za izredno dobro pripravljen napad in za eno prvih večjih partizanskih akcij na Slovenskem. Napad, ki je bil ob predhodni dobri pripravi odlično organiziran v vseh podrobnostih, je imel namen italijansko posadko popolnoma uničiti, in to na način, ki je karakterističen za partizane – nenaden, kratek in silovit. Napadlo je pet skupin partizanov, ki so bili oboroženi z lahkimi strojnicami, puškami in ročnimi bombami. Hkrati so napadli vse dele posadke, zaprta je bila tudi cesta Stari trg–Lož, da bi preprečili prihod najbližje posadke na kraj napada. Partizani so zasegli solidno količino orožja in opreme potrebne za nove borce.

Italijanski okupator se je znesel nad prebivalstvom, odgovarjal z represalijami  in bojnimi akcijami katerih vrhunec je bila znamenita Roška ofenziva v kateri so pobili okoli 1300 domačinov, požigali cele vasi in mnoge cerkve. Veliko je bilo odgnanih v internacijo na Rab in v druga koncentracijska taborišča. Fašistični teror se je le stopnjeval.

Slovenskega naroda si fašisti niso mogli podrediti. Iz najhujših razmer je raslo in se krepilo NOG nastajale so nove in močnejše partizanske enote. Loška dolina je dala velik prispevek NOB. Med znamenitimi imeni tistega časa so neuklonljivi domoljubi kot so župan Jože Mlakar,edini župan v ljubljanski pokrajini, ki ni hotel sprejeti italijanskega Visokega komisarja Emilia Graziolia na uradnem obisku in so ga naslednje leto italijanski fašisti ustrelili, blagajnik Franc Plos, partizanski borci Ljubo Šercer, Stane Semič – Daki, Slavko Kovač – Smeli, Ivan Novak – Očka, Ivan Hribar –Tone, Cveto  Močnik, Matevž Hace, Jože in Janez Vidmar, Anton Prevec – Dimač, Tone Južna in še bi lahko našteval. Uspešen napad na italijansko posadko v Ložu je imel velik odmev po vsej Sloveniji. Dosegel je celo samega Mussolinija. Ta je rjovel nad neposlušnostjo slovenskih barbarov, kot se je o Slovencih izražala to ni nič pomagalo. Zavoljo junakov tistega časa in velike večine narodno zavedni prebivalcev je skozi težka leta vojne, po mnogih bojih, zmagah in porazih, Slovenska partizanska vojska dočakala konec vojne pod okriljem zavezniških sil velikih zmagovalcev nad nacizmom in fašizmom v II. Svetovni vojni. Na to smo in moramo biti vedno ponosni.

Takrat smo se borili za preživetje lastnega naroda, za uveljavljanje vrednot, ki jih danes tako močno pogrešamo na vsakem koraku za pravično in solidarno družbo, za poštenje, enakopravnost, svobodo, bratstvo.

Te vrednote so nam v zadnjih letih poteptali kolaboranti današnjega časa, izdajalci narodovih interesov, ljudje brez obzira, znani po ustvarjenih aferah, kraji, ropanju skupnega dobra, ljudje, ki ovajajo in blatijo našo deželo in njene ljudi, kjer je to le mogoče. Nenasitne pijavke brez vesti.

Razumevajoč človek ne more sprejeti dejstva, ko ugotavljamo, da smo za dokapitalizacijo bank namenilo 6 milijard € ne da bi kdor koli odgovarjal za to stanje. Isti ljudje, ki so nas pahnili v to finančno nesreča še vedno delajo v bančnem sistemu ali v politiki in se naslajajo nad družbeno neučinkovitostjo. Cerkev si dovoli po tem, ko je pred kratkim potopila od 450 € bančnega kredita in skupaj še 1 milijardo in 250 milijonov denarja 60.000 varčevalcev, ki so vlagali v njen nasedli projekt  Zvon -1 in Zvon -2 in je to luknjo pokrila država, sedaj nenasitno zahtevati od države po 15 po 30 milijonov z nekakšnimi nesmiselnimi utemeljitvami. Čas je, da se vsi skupaj zbudimo in krivce za ta grozovit finančni propad pokličemo na odgovornost, tako kot so to naredili v Islandiji ter povečamo splošno družbeno odgovornost na vseh področjih. Za vse lumpe je dovolj prostora v naših zaporih

Da mi ne bi kdor koli očital kakšno pristranskost, moram povedati, da delim ljudi le na dobre in slabe, na poštene in nepoštene. Temu bi dodal še misel enega največjih razumnikov današnjega časa, poglavarja Rimokatoliške cerkve, papeža Frančiška ko pravi:
“… Ni nujno verjeti v Boga, da bi bili dober človek. Tradicionalno verovanje v Boga je tudi malo zastarelo.
Nekdo je lahko duhoven, ne pa tudi religiozen. Ni nujno iti v cerkev in ji dajati denar. Za mnoge je lahko cerkev tudi narava.
Nekateri najboljši ljudje v zgodovini niso verjeli v Boga, medtem ko so mnogi, ki so verjeli, delali najhujše stvari v njegovem imenu”

To so močne in sporočilne besede, veljajo tudi za ves Slovenski prostor in za vse ljudi ki tu živijo. Včasih je težko razumeti, da se po veliki zmagi nad nacizmom in fašizmom ponovno soočamo s tem velikim zlom. Pritajila sta se in v današnjem času delujeta z pritlehnimi posodobljenimi metodami s podporo svetovnega kapitala ter rušita dosežene visoke standarde človekovih pravic. Temu dejavniku se reče neoliberalizem. Ni je evropske države v kateri  novodobni fašizem in nacizem, ne ustvarjata nove težave in to prav vsem nam. Zahtevne razmere v svetu in divjanje nepotrebnih vojn dodatno krepi pogoje za krepitev tega zla.

Kot večni optimist sem prepričan, da bomo ponovno zmagali v tem hudem boju za pravičnejše in boljše življenje vseh. Zaupam vsem domoljubom in predvsem mladi generaciji, ki prihaja.

 

Smrt fašizmu – Svoboda narodu !