Janko Veber, poslanec, ob obletnici komandanta Franca Rozmana Staneta, Lokve pri Črnomlju, 7. november 2017

Spoštovane tovarišice in tovariši, spoštovani udeleženci današnje spominske svečanosti, ki je organizirana v spomin na legendarnega poveljnika Slovenske vojske Franca Rozmana – Staneta. Žal je bila njegova življenjska pot  presekana s tragično nesrečo tukaj v Lokvah. Bil je eden od štirih komandantov Glavnega štaba narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije. To so bili Franc Leskošek – Luka, Ivan Maček – Matija, od 13. julija 1943 do 7. novembra 1944 Franc Rozman – Stane in do osvoboditve Dušan Kveder – Tomaž.

V času narodnoosvobodilne vojne od leta 1941 do 1945, smo v najtežjih okoliščinah in z velikimi žrtvami ustvarili slovensko vojsko. Vojsko, ki je po oceni zahodnih vojaških strokovnjakov vezala nase okrog pet nacističnih divizij. Postala je sestavni del zavezniške koalicije proti fašizmu in nacizmu. Delovala je na celotnem slovenskem narodnostnem ozemlju, v Primorju vključno z Istro in Benečijo, na Koroškem in Štajerskem v mejah tretjega rajha ter v Prekmurju s Porabjem. Združiti slovensko ozemlje je bil eden od ciljev OF.

Franc Rozman – Stane je bil komandant v času največjega vzpona slovenske vojske. Kapitulirala je Italija, nastalo je ogromno osvobojeno ozemlje, ki nam je omogočilo, da smo organizirali Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju. To je bilo v vojnih časih prvo neposredno izvoljeno telo oziroma predstavništvo naroda, ki je ustanovil lastno državo, ter izvolil njeno najvišje predstavništvo Slovenski narodnoosvobodilni odbor kot slovenski partizanski parlament, ki se je prvič sestal v Črnomlju. Prilagodili so tudi delovanje narodnoosvobodilne vojske takšnim razmeram, saj je bilo potrebno braniti novo nastalo državo.

Spoštovani,

s padcem fašizma je bila v veliki meri  izpolnjena želja  komandanta Staneta. Vse od svoje mladosti se je srečeval z velikim pomanjkanjem, revščino, ljudje so komaj plačevali davke, trpeli so pod fašizmom. Stiska in življenje brez staršev sta Rozmanove otroke močno povezala. Bili so navezani drug na drugega in si pomagali. Pomembno sled je pri njem zapustil dober učitelj in poštenjak iz Šempolaja pri Nabrežini, ki je po prvi svetovni vojni prišla pod Italijo. Učencem je že v mladih letih vsadil zavest, da so Slovenci in Slovani, ter jim veliko pripovedoval o trpljenju Slovencev pod fašistično Italijo. V njih je spodbudil narodno zavest. Tako je Stane, ko se je navdušil za vojaški poklic postal oficir, ki se je zavedal kako pomembna je narodna zavest,  enotnost , tovarištvo, enakopravnost, poštenost. Koliko srčnosti in narodne zavednosti je bilo v Stanetu,  ko je fašistična Italija napadla Etiopijo. Odločil  se je odpraviti tja iz sočutja do te države, do ljudi, ki so postali žrtve fašizma in obenem prizadet zaradi socialnih krivic doma. V Etiopijo mu sicer ni uspelo priti. Uspel, pa je priti v Španijo in se boriti proti fašističnemu režimu v državljanski vojni.

Toda zlo fašizma je 6. aprila 1941 udarilo tudi v takratni Jugoslaviji. Že 11. aprila je bila Slovenija okupirana in prepuščena na milost in nemilost okupatorjem. Stane se je srečeval z Francem Leskoškom – Luko in Tonetom Tomšičem. Postal je vojaški inštruktor pri glavnem poveljstvu slovenskih partizanskih čet in sodeloval pri ustanavljanju Štajerskega bataljona. Ljudje radi sledijo človeku, ki mu zaupajo. Stanetu so borci zaupali. Lahko bi našteli številne dosežke pod Rozmanovim vodstvom. Boril se je skupaj s soborci, bil večkrat ranjen v bojih. Sodeloval je pri  razorožitvi italijanske vojske na Dolenjskem in Notranjskem, ustanovitvi dveh korpusov, ustanovitvi topniških in inženirskih enot, sodeloval je z zavezniškimi vojaškimi misijami. Bil pa je predvsem ljudski vojak. Vselej je želel tudi sam preizkusiti, katero orožje bi bilo najprimernejše za borce. Vse do usodne eksplozije minometa. Uresničila se mu je želja, da je premagal fašizem, ni pa dočakal svobode in tako se mu ni uresničila velika želja, da si bo po koncu vojne kupil konja. Želel si ga je še kot pastirček.

Rozmanova stališča so še danes aktualna. Njegova prizadevanja za odpravo razlik med ljudmi, za spoštovanje malega človeka in za pravično delitev vsega kar ustvarimo skupaj. Številna dogajanja v svetu in doma nas opozarjajo na to, da ne smemo nikoli pozabiti kdo smo, zakaj smo postali samostojna država, zakaj so mnogi žrtvovali svoja življenja za svobodo in odpravo revščine in zakaj moramo razvijati Slovenijo na zmagovitih dosežkih in ne na izdajstvu in klanjanju interesom, ki nam jemljejo dostojanstvo in spoštovanje. Nenazadnje tudi zadnji dogodki v Španiji, kjer se je katalonski narod odločil za samostojno pot in ukrepih, ki jih je izvajala policija nad njim, ter ne ukrepanju Evropske unije v primeru razrešitve demokratično izvoljene vlade in sodnih procesov proti njej, nas morajo opomniti, da moramo najprej poskrbeti zase. Prva je Slovenija, ne pa slepo uboganje Evropske komisije, ki očitno skrbi za varovanje interesov velikih in ne malih narodov.

Tudi doma se moramo vprašati ali smo se borili za samostojnost zato, da je danes kar 400.000 ljudi na robu revščine. Uresničujemo prav vse škodljive zaveze za Slovenijo in naše ljudi. Kdaj v svoji samostojni zgodovini smo uveljavili pravico naših državljank in državljanov, kot to počnejo druge države za svoje državljane. Poglejmo primer Bosne in Hercegovine pri reševanju deviznih varčevalcev, sosednje Hrvaške, Italije, Madžarske in Avstrije. Vse sosednje države imajo zahtevke do Slovenije za njihove državljane. Kaj pa mi naredimo za naše državljane. Še vedno imamo nerešeno vprašanje do izgnancev v drugi svetovni vojni, še vedno je nerešeno vprašanje materialnih oškodovancev iz druge svetovne vojne. Mnogi so bili izgnani iz svojih domov, ki so jih morali prepustiti nemškemu okupatorju, mnogi domovi so bili požgani, uničeni. Koliko trpljenja je za temi ljudmi, ki si še danes neuspešno prizadevajo, da jim politika prisluhne, da se postavi za svoje ljudi kot samostojna in neodvisna država. Kot država v kateri ima po ustavi oblast ljudstvo. Vlada in parlament lahko samo izvaja voljo ljudstva in ta volja še ni udejanjena.

Volja ljudstva tudi ni bila, da se jim odvzame dostojanstvo, da se jim razprodaja vse kar smo skupaj ustvarili. Družbena lastnina je nerazdelna in je skupna zasebna lastnina vseh državljank in državljanov. Samo ob soglasju na referendumu se jo lahko prodaja. Tega v Sloveniji ni bilo nikoli. Prizadevati si moramo, da sem nam vrne kar nam je bilo odvzeto. Zato, da lahko mladim generacijam omogočimo, da  razvijejo in občutijo narodno zavest, kot jo je v svojih mladih letih občutil Stane Rozman. Da občutijo, da so tudi oni lastniki države, da se bodo borili za njo. Na tem moramo razvijati in graditi  narodno zavest.

To ne bo mogoče, če se znova in znova poskuša deliti slovenski narod. Glede sprave je potrebno povedati, da je bila prvič ponujena pred kapitulacijo Italije. Vsi so bili pozvani, da se pridružijo narodnoosvobodilnemu boju. Drugič so bili pozvani leta 1944. Tudi takrat so nekateri raje prisegli Hitlerju. Tretjič je bila uradna sprava razglašena 3. avgusta 1945 leta s sprejetjem ukaza avnojske oblasti  o amnestiji in pomilostitvi  sodelavcev okupatorja razen tistih, ki so bili obsojeni za najhujše zločine proti svojemu narodu. Dobili so enake pravice kot vsi ostali. Kako na to gleda danes posameznik je njegova osebna stvar in ne stvar državne ali druge prisile. Vse to je ponazorjeno v spomeniku Revolucije na Trgu republike v Ljubljani. Potrebno bi mu bilo dodati še datum in obeležje ob razvitju zastave in razglasitvi samostojnosti 26. junija na takratnem Trgu revolucije, ne pa graditi nov spomenik v katerem se nihče ne prepozna.

Odločitev o samostojnosti nas je združila in povezala. Ne dopustimo, da nas delijo na prave in neprave. Dokazali smo, da zmoremo veliko. Tudi ob umetno vsiljeni gospodarski in finančni krizi, se je pokazalo, da je to mogoče kljub dani zavezi Bruslju, da se blokira delovanje in poceni razproda slovenske banke. Pred tem se jih je obilno zapolnilo z našim denarjem in zaradi tega niso smele pomagati našemu gospodarstvu. Takšne zaveze so bile dane Bruslju. Tudi tokrat se je gospodarstvo organiziralo samo in postaja uspešno. Tako vedno znova dokazujemo, da zmoremo bistveno več kot nam želijo dopovedati, češ vse je potrebno razprodati tujcem.

Naj ob spominu na legendarnega komandanta omenim tudi, da je bila z razpustitvijo Glavnega štaba NOV Slovenije 18. maja 1945 ukinjena slovenska vojska, kar je naletelo na veliko nezadovoljstvo v vrstah slovenskih partizanov, saj je bila priključena jugoslovanski armadi. Toda ne glede na to je pri nas nastala Narodna zaščita in Teritorialna obramba. Ponovno smo razvili lastno rešitev za obrambo Slovenije, ki se je izkazala v času osamosvojitve in branjenja plebiscitarne odločitve za samostojno Slovenijo. Po osamosvojitvi  smo ponovno uveljavili pravico do slovenske vojske. Na vsem tem moramo graditi tudi njen prihodnji razvoj. Še posebej, ker se ponovno  srečujemo s prenosom  pristojnosti na NATO. Toda tudi tokrat moramo razviti svojo teritorialno obrambo, ki bo prisotna v vsaki občini. Ni dovolj, da imamo svojo vojsko samo v vojašnicah. Ni prihodnost v nacionalni gardi, ampak v njeni teritorialni organiziranosti, kjer bodo poklicni vojaki lahko nadaljevali svojo kariero in prenašali izkušnje na mlade in vse sposobne za obrambo in varnost države. Jasno je potrebno povedati, da varnost države ni javna služba ampak obveznost, da varujemo svoje ljudi, premoženje in državo. Ponovno moramo dokazati, da ne morejo obvladovati državo lobiji in omrežja za svoje ozke interese, ki praviloma niso v interesu ljudstva. V slogi se moramo upreti manipulacijam. Če si sam te strejo kot bilko, če bilke združiš v snop jih ne zlomi nobena sila. In ker smo v Beli krajini lahko s snopom brezovih bilk pometemo z manipulacijami  in vrnemo dostojanstvo ljudem, za kar si je prizadeval tudi komandant Franc Rozman – Stane.