France Križanič, podpredsednik ZZB NOB Slovenije, ob dnevu spomina na mrtve, Črnuče, 25.  oktobra 2017

Pred dvema letoma, leta 2015, sem Vas ob dnevu spomina nagovoril z opisom sedmih padlih narodnih herojev iz območja Črnuč in Ježice: Franca Ravbarja, Maksa Pečarja, Janka Bizjaka, Ivana Kavčiča, Danile Kumar, Rezke Dragar in Vide Janežič. Rezka Dragar in Vida Janežič sta bili ujeti, mučeni in usmrčeni. Prva v Begunjah, druga v Ljubljani. Prva je bila tekstilna delavka, druga pa je diplomirala filozofijo. Takrat sem omenil, da sta se obe znašli iz oči v oči z absolutnim zlom in v čistem boju za smisel zdržali. Od njiju nacisti niso dobili nobene informacije.

Zlo, ki je povzročilo drugo svetovno vojno, je zraslo iz stiske ob hiperinflaciji in gospodarski depresiji, ki je zajela Nemčijo med obema vojnama. Stisko sta izkoristili dve črnomagijski združenji: Vril in Thule. Ljudi, ki so se vanju združevali so zanimali moč, oblast, bogastvo in užitek. Člani teh združenj so ustanovili nacistično stranko, v vešči manipulaciji z množicami, na temelju spodbujanja čustev sovraštva in egoizma, so prevzeli oblast ter izvedli priprave na vojno in nato agresijo na sosednje države.

Tehnološka superiornost glede na vlogo Nemčije v drugi industrijski revoluciji (povezava znanosti in proizvodnje – elektrifikacija, motorizacija, industrija kemičnih izdelkov) je omogočila tudi superiornost nemške vojske na bojiščih.

Bistvo nacizma je v tej vojni povzročilo iracionalno nasilje velikega obsega: zločin brez imena.

Žrtve tega iracionalnega nasilja so se znašle v posebne vrste konfliktu s svojimi mučitelji, ječarji in morilci. Ujetnik, taboriščnik se je s črno magijo boril za svojo notranjost, dušo in osebnost. Najprej so ga hoteli notranje ubiti in šele nato fizično pokončati. Ta konflikt, ki ga preživeli pogosto opisujejo, je analiziral dunajski psihiater, taboriščnik Auschwitza, Viktor Frankl v knjigi: »In vendar rečem življenju da«. Pomembno je, pravi, da človek ohrani zavedanje, občutek, da obstoji smisel (tu mu pomaga ljubezen do domovine, vera v Boga, lahko tudi jeza in sovraštvo,…), ne sme se zanašati na kakršnokoli upanje, da se bo trpljenje v nekem času končalo in ne sme storiti samomora. Pri mučiteljih – stražarjih je ugotovil, da gre za klinične sadiste. Izpraznjene osebe, ki iščejo užitek v trpljenju drugih ljudi. To je bil sad nacizma in tistih, ki so mu služili. Imperialne ambicije, pa tudi enostaven pohlep tatov tega ravnanja ne morejo pojasniti.

Proti nacizmu je vstala sila, ki je imela globlje korenine od struktur obstoječih armad. Prvič in v zametkih se je pojavila kot mednarodne brigade prostovoljcev v španski državljanski vojni, v polnem razmahu pa med reševanjem razpadle angleške in francoske armade pri Dunkerku. To je bilo ljudstvo. Odločno, neupogljivo in nezlomljivo. Svojo poraženo vojsko je pobralo in postavilo nazaj na noge. In na zelo podobnih temeljih je v Sloveniji nastala OF. Iz nje je zrasla, se obnavljala in ohranjala slovenska partizanska vojska.

Mislim, da je občutenje ljudi, ki so zaustavili in nato uničili nacizem najbolje povzel Nobelov nagrajenec za literaturo (1953) Winston Churchill. Takole je rekel v svojem najbolj znanem govoru: »Čeprav so veliki deli Evrope in številne stare ter slavne države padle ali lahko padejo v oprijem Gestapa in celotnega grozljivega aparata nacistične vladavine, ne bomo zastali. Šli bomo do konca. Borili se bomo v Franciji, borili se bomo na morjih in oceanih, borili se bomo z naraščajočim zaupanjem in naraščajočo močjo v zraku, ne glede na izgube bomo branili svoj otok. Borili se bomo na obalah, borili se bomo v pristajališčih, borili se bomo na poljih in na ulicah, borili se bomo v hribih; nikoli se ne bomo predali. In če, v kar ta trenutek ne verjamem, bo ta otok ali njegov velik del podrejen, bodo naše čezmorske dežele, oborožene in varovane z Britansko floto, nadaljevale boj, dokler se ne izpolni Božja volja in bo novi svet, z vso svojo mogočnostjo in močjo, stopil naprej ter rešil in osvobodil starega.«

Ljudstvo je v drugi svetovni vojni postavilo slovenski narod za subjekt mednarodnih odnosov. Ustvarilo je vojsko, ki je bila del zavezniških sil. Na slovenskem bojišču se je 1944 spopadalo 38 tisoč partizanov s 125 tisoč pripadniki sil osi. Partizanska vojska je imela razvejane mednarodne odnose in opazovalce zavezniških držav. Svoje akcije je koordinirala z zavezniškimi armadami v Italiji.

Razmerje v vojaških žrtvah v Sloveniji je bilo 28.500 padlih partizanov proti 12.200 padlim pripadnikom sil osi (ocena dr. Damjana Guština).

Za primerjavo naj navedem, da je bilo to razmerje v Italiji okoli 50 tisoč padlih zavezniških vojakov proti okoli 25 tisoč padlim pripadnikom nemške vojske, pri obrambi Leningrada pa (poleg 800 tisoč do milijon prebivalcev umrlih od lakote) 500 tisoč padlih pripadnikov sil osi proti 2,5 milijona padlih branilcev mesta v 872 dneh njegovega obleganja. Velike slovenske žrtve pri obračunu z nacizmom niso bile izjema.

Slovenija je po zmagi v drugi svetovni vojni zgradila svojo državo. Federalno republiko v Jugoslaviji in 1991 samostojno Republiko Slovenijo z enakimi mejami. Tudi v Jugoslovanski federaciji smo imeli v vseh ustavah napisano pravico do osamosvojitve izborjeno z žrtvami zmage nad nacizmom v II. svetovni vojni.

Naj končam današnji spominski nagovor z optimistično ugotovitvijo, da imamo vsem težavam in zablodam navkljub močno izvozno usmerjeno gospodarstvo, da ustvarimo precej več kot porabimo in da si lahko obetamo tudi izboljšanje življenjskega standarda. Podobno kot med spopadom z nacizmom se je moč slovenskega ljudstva pokazala tudi med za Slovenijo posebej organizirano finančno krizo zadnjih let. Iz nje Slovenija ni izšla kot zlomljen gospodarski bolnik, pač pa kot država neto izvoznica z močnejšim gospodarstvom kot ga je imela kdaj koli v svoji zgodovini.