Franc Sever – Franta, legendarni partizanski poveljnik, na slovesnosti ob 75. obletnici bitke na Tisju nad Litijo, Tisje, 24. december 2016.
Dovolite mi, tovarišice in tovariši, dragi prijatelji, da vas ob tem našem domoljubnem srečanju ob 75. obletnici bitke in naše OF ter začetku izredno pomembnega, mogočnega odpora v NOB in 25. obletnici osamosvojitve in državnosti prisrčno in tovariško pozdravim in želim prijetno druženje.
Zahvaljujem se vam za plemenito ohranjanje spomina na spopad tu na Tisju in s tem ohranjanje vrednot našega odpora v 2. svetovni vojni.
Takoj na začetku mislim, da je prav, da z vso spoštljivostjo pozdravimo in počastimo edinega še živečega bojevnika iz boja na Tisju, Ivana Benedikta – Matička. Čeravno zaradi bolezni dragi Matiček nisi z nami, ti želimo, da bi se zdrav in še vedno čil in aktiven, še velikokrat udeležil tega zgodovinskega in spominskega srečanja tu na Tisju, s spominom na boj, ki je bil tudi tvoj. Matiček vse lepo pozdravlja. Drugo leto se nam bo pridružil, je obljubil.
Ta spopad bo naš slovenski rod vekomaj spominjal na dejstvo, da je naš narod z svojo vojsko, z 2. štajerskim bataljonom pod komando Franca Rozmana – Staneta na božični večer 1941 leta, v izredno težavnih okoliščinah vzel usodo svojega naroda v svoje roke in z orožjem rekel: »NE! Nikomur več ne bomo hlapci, v svoji domovini bomo gospodarji svoje usode mi sami.« V srca si moramo zapisati, da je narodni dolg in spomin do teh mož trajen.
V tem bataljonu, v prvi naši vojski, ki ni bila vezana na teritorije svoje ustanovitve, so bili vsi borci prostovoljci in v srcu so nosili moč domoljubja, patriotizma, junaštva, odrekanja vseh vrst ter cilj in namero, da se osvobodimo okupatorjev in da Slovenci postanemo samostojen, pokončen, samozavesten, ponosen, enoten in svoboden, združen, zadovoljen narod v svoji državi z enakimi pravicami kot jih imajo drugi svobodni narodi sveta.
To se je dogajalo takrat, ko svet še ni vedel kdo bo zmagovalec v drugi svetovni vojni. Takrat, ko so fašistični in nacistični tanki in nemška soldateska pridivjali pred Moskvo in jurišali proti Stalingradu. To naše takratno dejanje ne sme biti nikoli pozabljeno ali zavrženo.
Zakaj in od kod takšna odločnost našega naroda? Na kratko rečeno zato, ker smo ljubili domovino in ker so nas tujci, Germani, Romani in Ogri hoteli pobiti, načrtno uničiti in izbrisati iz obličja narodov sveta. Posebno kruto in delno uspešno na Štajerskem. Zato je bila tej naši pokrajini potrebna pomoč, kajti velikost krivde in zločina okupatorjev nad našim narodom v tej pokrajini je bila ogromna.
V Zagrebu so v nemškem poslanstvu z ustaši konec leta 1941 izdelali načrt za preselitev 178.000 Slovencev na Hrvaško in v Srbijo. To število je obsegalo Štajersko, nekaj pa tudi Gorenjske.
Ta načrt naj bi uresničili v štirih etapah, uresničile so se le tri – tudi zaradi našega upora ni bil v celoti izveden. V arhivih preselitvenega štaba najdemo: prvi val 4.470 oseb v Srbijo z 217 duhovniki na Hrvaško. Z Gorenjske v Srbijo 2250 ljudi in 180 duhovnikov na Hrvaško. Drugi val iz Maribora in Brestanice izseljenih 15.119 ljudi. V tretjem valu izseljenih 35.000 kmetov iz Posavja in Brežiškega področja v barake v Šlezijo in druge nemške pokrajine. Na njihove domove naselitev Kočevarjev. Te številke se povečajo, če jim dodamo še 17.000 ljudi, ki so prostovoljno zbežali in zapustili nemški okupirani prostor na Štajerskem. To se je vse dogajalo do tega spopada tu na Tisju, do katerega je prišlo, ker se je bataljon hotel prebiti v pomoč narodu na Štajersko.
V surovem sistemskem, pedantnem preganjanju in odstranjevanju aktivistov OF na terenu in v enotah maloštevilnih borcev po četah na Štajerskem so tudi OF in NOB v tej pokrajini spravili na kolena. Zato je bil ta 2. štajerski bataljon poslan v pomoč iz dolenjskih pokrajin na Štajersko. Cilj bataljona je bil preboj preko mostu v Litiji na Štajersko v noči na Božič, ko je okupatorjeva posadka v Litiji veseljačila. Zaradi odkritja lovcev in policistov, ki so šli v lov v ta revir na Tisje da bi ustrelili divjačino za praznovanje, bataljonu preboj ni uspel. To odkritje bataljona in potem boj je partizanski vojski prinesel nekaj pomembnih naukov: spopad z nemškim okupatorjem je veliko bolj surov in nasilen kot so pričakovali. Okupatorji so reagirali hitro in z veliko vojaško premočjo.
Zaradi tega spopada so okupatorji okrepili svoje posadke v Litiji in v mestu vzpostavili borbene razmere, zato je bila prekinjena tudi povezava med delavci OF in Luksemburžani ter načelnikom štaba bataljona Petrom Stantetom – Skalo in predstavnikom Litijske OF, Francetom Poglajnom Krajncem. To je bilo verjetno tudi razlog, da so Nemci s svojim napadom na Tisju popolnoma presenetili bataljon.
V teh za bataljon izredno težkih in nevarnih okoliščinah sovražnega napada, so se borci bataljona prebijali iz ležišč v skednju, štalah in iz hiše ob neposrednemu metanju bomb – štilaric proti nasprotniku, brez opreme in povsem presenečeni. Junaštvo fantov in njihova izurjenost je pomagalo zaustaviti pritisk policistov in žandarmerije že med stavbami, zato so se lahko organizirali za obrambo in nato za organiziran umik iz Tisja, preko meje na italijansko stran ter se utaboriti okoli cerkve na Primskovem. Vodstvo bataljona je pokazalo zrelost in zelo uspešno vodenje svoje enote v boju, borci pa hrabrost in iznajdljivost. Po uspešnemu spopadu na Primskovem z Italijani se je bataljon umaknil v taborišče Stiške čete na Kremenjaku. V tem taborišču so se borci bataljona odpočili, nahranili in analizirali boje, manever in pomanjkljivosti v organiziranju taborišča. Tukaj in v tem spopadu je bilo tudi očitno, da okupatorja tesno sodelujeta in da je to nujno upoštevati v spopadih z njima.
Bataljon se je potem premestil na Vodice pri Turjaku z namenom, da napade karabinjersko in policijsko postajo na Turjaku in da se mu končno priključi Grosupeljska četa in se potem 9. 1. 1941 umakne na zimovanje v taborišče Pugled.
V zadnjih bojih je bilo v bataljonu nekaj ranjencev, ki smo jih ilegalno spravili v bolnišnice v Ljubljano. Spopad na Tisju je bil za našo NOB izredno psihološko in politično pomemben zato, ker je v vsebini oblikoval in nosil naslednje ugotovitve: s partizanske strani je bil to prvi voden vojaški bataljonski spopad z nemškim okupatorjem in to izven območij, iz katerih so v združitev prihajale čete bataljona. Da je bilo pomembno premagati med borci lokalpatriotizem pove tudi primer, da se je iz bataljona po bitki na Tisju del Molniške čete odločil, da zapusti bataljon in se vrne v svoje taborišče Molnik. Seveda je vodstvo bataljona to preprečilo ter na Vodicah razformiralo to četo in njene borce razporedilo po enotah bataljona. 30. 12. 1941 pa je bil značilen po tem, da je bilo zaradi tega ustanovljeno prvo partizansko sodišče v NOB Slovenije. Navkljub ukrepanju vodstva bataljona je na primer borec Tarzan nadaljeval z nagovarjanjem borcev naj zapustijo bataljon in tako postal prvi borec, obsojen na smrt. Ne glede na to je spopad na Tisju in Primskovem borce v bataljonu tovariško povezal in jih vojaško združil v medsebojnemu zaupanju ter samozavesti. Iz čet je tako nastala prva bataljonska redna vojska v Sloveniji, ki je potem v čudežni partizanski spomladi 1942 po uspešnem spopadu z Italijani na Pugledu prerasla v prvo slovensko brigado – 2. grupo odredov.
V tem pomembnem spopadu na Tisju so sodelovali naslednji bojevniki našega NOB, za katere velja, da jih zgodovina ne sme nikoli pozabiti. To so bili dva komandanta glavnega štaba NOB in PO Slovenije, pet komandantov cone in korpusov in trije komandanti divizij. Več komandantov brigad, odredov in bataljonov. Vsi borci na Tisju so bili nosilci prvih partizanskih spomenic leta 1941. 12 borcev je nosilo orden narodnega heroja. Vsi ostali borci bataljona pa so opravljali kasneje pomembne dolžnosti OF na terenu ter komisarske dolžnosti v enotah.
Vse to, drage tovarišice in tovariši, se je dogajalo na naših tleh in v tistem času, ko se je ves demokratični svet z Rusijo na čelu zaskrbljeno spraševal, kaj napraviti ter kako se odločiti v tem svetovnem spopadu, ko se še ni vedelo kdo bo zmagovalec.
Mi Slovenci, vsaj narodno zavedna domoljubna večina, se je brez pomislekov odločila, da gremo z OF v oboroženi odpor proti nacifašističnim okupatorskim zločincem, ki so vdrli na našo grudo. Odločili smo se braniti domovino, svoj narod, našo kulturo, gospodarstvo, našo samozavest, pokončnost, dostojanstvo, ponos, svobodo, mir in pravico. Prav smo se odločili, uspeli smo in danes smo s tem mogočnim, težkim, krvavim, zato pa pametnim delom in početjem uvrščeni med demokratične zaveznike, zmagovalce v drugi svetovni vojni, kar pa na žalost pogosto nočemo ali ne znamo iztržiti v diplomaciji.
Drage tovarišice in tovariši, dokler se boste ožarjenih lic in s takim spoštovanjem in žarom tudi z vašimi mladimi srečevali in obujali ter ohranjali spomine na vrednote našega boja tudi tu na Tisju in seveda tudi sodelovali v obrambi domovine, če bo to potrebno – bo naš slovenski narod v samostojni državi živel ponosno tudi pod žarom rdečih partizanskih zvezd in praporov, govoril slovenski jezik, pil zdravo in čisto slovensko vodo, ter pel slovenske pesmi, tudi tiste plemenite iz časov naše borbe. Ob vsem tem pa skrbel za nataliteto, za več otrok, za obstoj pomirjenega naroda v bodočnosti. Še redki živeči borci smo prepričani, da ne boste ne vi in ne vaši otroci dovolili, da bodo spomini in vrednote našega NOB lažno obsojani, odrinjeni in potisnjeni v pozabo. Tudi zato, da se ne bo nikoli več ponovila tragedija bratomornega klanja in da ne bo nikdar več prišlo do izdaje lastnih narodovih korenin.
Posebno pa ne s prekopi ustašev in žegnom našega predsednika, ki v narodu povečuje razkol in sovraštvo. Utrujeni smo že od kritike, ki nikogar ne gane in se je udomačilo vsevprek, ki je namenjeno našim izvoljenim izbrancem in našim vladam, ter predlogom, kaj bi bilo potrebno popraviti, še preprečiti, modernizirati, organizirati, odstraniti, in vse skupaj spraviti v državno pozitivno vizijo. Lotimo se, skupaj cilja, na katerega smo kar pozabili in se je imenoval: »Zgodba o uspehu.« Zato bi danes v poduk in vednost razpršeni levici poudaril, da se motimo, če mislimo, da sta bila fašizem in naša kolaboracija idejno premagana v 2. svetovni vojni. Danes se v celem svetu pojavljajo skrivne delujoče združbe, središča novega fašističnega zla in nevarnosti, nori fašizem, ki se hrani s polovičnimi rešitvami iz minule vojne, ki sicer ni izviren Hitlerjev, je pa pristen in nevaren.
Zato bi z željo po narodovi pomiritvi priporočil naj desno usmerjeni strankarski akterji s cerkvijo na čelu prečitajo oceno duhovnika, pisatelja, našega domoljuba, Frana Saleškega Finžgarja, ki pravi, da je bila kolaboracija velik črni madež … Dejal je: »Rajši so sprejeli orožje, obleko, denar od okupatorja za boj zoper brate Slovence. To je v Slovenski zgodovini najbridkejši črni madež, ki ga noben izgovor ne more izbrisati. Razumljivo je trdno krščanstvo prepričanje, razumljiva kapitalistična usmerjenost, nerazumljivo in po vesoljnem svetu pa je drznost, da sežeš po orožju smrtnega narodnega sovražnika za boj zoper svoje brate. To je bolečina vseh bolečin.«
Da, tega sramotnega, bolečega, Kajnovega in izdajalskega početja nadobudni nasledniki slovenskih SS kolaboracionistov iz druge svetovne vojne, se ne da in se ne bo dalo nikdar oprati, tudi zato ne, ker je v zgodovino zapisan s krvjo zvestih domoljubov. Posebno pa ne z nagajanji, natolcevanji, spomeniki kolaborantom, lažmi, domobranskimi zastavami in provokacijami slovenskih SS kolaborantov z uniformami, simboli, orožjem, ponarejanjem zgodovine in ponujanji nekakšne deplasirane sprave. Sprenevedanja še zabeljeno s poniglavostjo nekaterih strankarskih veljakov, in nekaterih dostojanstvenikov katoliške cerkve doma in v Rimu.
Se še spominjate, da naša delegacija v OZN ni podprla predloga resolucije za boj proti poveličevanju nacizma in fašizma. Kaj to ni dokaz, da fašizem tudi pri nas še živi. Preteklost in čas sta potrdila, da je od vsega na svetu najbolj trajna resnica. Prepričan sem, da bo tudi Tisje sledilo tej vrednoti. No, mislim, da je po 75. letih čas in nujnost, da se ob teh žalostnih in tragičnih časih nehamo prepirati, ker so jasni, prepiri pa so postali kontraproduktivni, in je čas, da jih spravimo v arhive zgodovine, in v nobenem slučaju več ne dovolimo, da bodo še kdaj uporabljeni. Oprostimo drug drugemu storjena zla in bolečine, brez fig v žepu in dajmo naši mladini v vednost in zapuščino pomiritev. Dragi gospodje z desnice, zavedajmo se, da je naš svet že nekako v 3. svetovni vojni, ki pa ne bo uničila samo nas, temveč ves planet, če jim bo svet in tudi mi dovolil, da s svojim orožarskim arzenalom začnejo bojevati. Danes je v svetu že veliko bojevnikov za mir, za sodelovanje med narodi in državami. Mirovnikov nas je veliko, veliko premalo. Tudi zaradi brezbrižnosti in prepričanja, da bi bili močnejši in učinkovitejši ob oboroženih, izurjenih profesionalcih in njihovih vodjih, ki jih učijo kako brezobzirno za njihov interes ubijati nasprotnika zaradi oblasti, časti in kapitala.
Mi vsi, posebej pa naši mladi se moramo resno lotiti preseganja te naše jalove razklanosti in si prizadevati za pomiritev doma, tudi z enotnostjo naših poslancev v EU. Storiti moramo vse za onemogočanje razrasta fašističnih tendenc.
Ob tej priliki bi pa še vam, povojnim generacijam posebno pa vam draga mladina, položil na srce:
– združite se, zaupajte eden drugemu, vzemite vajeti v svoje roke, z enotnostjo, tako kot smo mi storili leta 1941, samo ne z orožjem. Ne nikoli več orožja in vojne!. Poiščite ideje, cilje in vizije svojega razvoja, prizadevajte si za pomiritev in ugled našega naroda in države v Evropi in svetu. Naša bodočnost je v vaših rokah. Tega se morate resno zavedati in na podlagi tega ukrepati. Izpolnite dolg, dolg do sebe, svoje generacije, svojega naroda in države. Dolg do naše generacije in generacije za vami. Tudi z odrekanjem nepomembnim osebnim privilegijem, ki sigurno nimajo trajnih vrednot. Te dolžnosti morate prevzeti že zaradi tega, ker ste naša narodova bodočnost.
Dragi prijatelji, ostanimo zvesti resnični preteklosti in njenim vrednotam. Z njo ne obremenjujmo sedanjosti in bodočnosti.. Borimo se za pomiritev in mir. Kar pa so nam skuhali politiki in nekateri menedžerji v naši osamosvojitvi, pa mora čimprej izginiti skupaj z njimi in za vedno iz našega političnega in gospodarskega življenja, še posebej zaradi razprodaje narodnega premoženja in slabljenja sociale in zdravstva. Nikoli več vojne. Vojna je instrumentalizirano zlo. Vulkan zla, gorja. Zato se imejmo radi in bodimo mirovniki. Kajti vojna ni kavbojski film. Vojna je katastrofa. Na koncu bi pa še dodal; sleherni narod, ki je na svoji življenjski poti ustvaril, pridobil ali dosegel tako izjemen uspeh, kot je bil naš v 2. svetovni vojni in v spopadu za osamosvojitev leta 1991, je dolžan poskrbeti, da te dosežke razvija dalje. Da jih ceni, pravilno uporablja in ohranja, ter resnično pošteno in pravično zapiše v svojo zgodovino. Ta življenjska maksima se v celoti nanaša na naš enkraten upor v 2. svetovni vojni in tudi na spopad za osamosvojitev naše domovine leta 1991.
Hvala vam na udeležbi z željo, da bomo živeli v spoštovani državi pokončni, ponosni, ter zadovoljni, v miru, svobodi in sreči. Želim vam vesele praznike in srečno novo leto.
