Dušan Plut, član predsedstva RS (1990-1992), na spominski slovesnosti ob 76. obletnici tragedije Prve belokranjske čete, Gornje Laze pri Semiču, 31. oktober 2017
Tovarišice in tovariši, gospe in gospodje, spoštovani organizatorji in udeleženci spominske slovesnosti, dragi rojaki!
Občina Semič praznuje občinski praznik kot trajen spomin na Prvo belokranjsko četo, ki je bila ustanovljena 28. oktobra leta 1941 na Smuku nad Semičem, 2. novembra leta 1941 pa doživela tragedijo na Gornjih Lazah.
Z današnjega zornega kota in ob upoštevanju takratnih zgodovinskih razmer je globokega spoštovanja vredno dejstvo, da se je sredi okupirane Evrope peščica najbolj zavednih belokranjskih mož in mladih fantov odločila za takojšen oborožen odpor, za belokranjsko ljudsko vstajo. Borci Prve belokranjske čete so se s svojim odhodom v partizane odločili, da zastavijo vse za rešitev dobesedno biološko ogroženega slovenskega naroda, zapisanega trajni izselitvi, ponemčenju in poitalijančenju. To je pomenilo, da so s tem seveda svoje družine, svoje najbližje, ki so ostali na domačijah, prepustili usodi krutega maščevanja okupatorjev in njegovih domačih domobranskih in drugih sodelavcev. Nacionalna in občečloveška zavest prvih belokranjskih partizanov je bila torej tako visoka, da so vsemu navkljub, na prvo mesto postavili obrambo slovenskih prebivalcev Posavja, ki jim je grozila takojšnja izselitev in kruti proces ponemčenja. Nalogo so jim preprečile nepričakovane snežne razmere, porušen most na Krki, borci so se izmučeni vračali v Belo krajino, v partizansko Mavsarjevo in Šobarjevo domačijo na Gornjih Lazah.
Močno okrepljena italijanska vojska je zaradi izdaje, v spanju napadla utrujene belokranjske partizane. V številčno in tudi glede oborožitve skrajno neenakem boju, je padlo 19 borcev, najmlajši je štel komaj 16 let, na pragu domačije pa je bil strahopetno zaboden gospodar Alojz Mavsar.
Ujeti politični komisar belokranjske čete, narodni heroj Jože Mihelčič, je po razglasitvi smrtne obsodbe med drugim svojim domačim v Vavpči vasi zadnjič napisal: »Umreti moram, toda zavest, da umrjem pošten, mi je v tolažbo«. In poštenost ter izjemno samožrtvovanje za ohranitev in osvoboditev slovenskega naroda, vera v pravičnejši družbeni red, so po mojem mnenju trajno humanistično sporočilo padlih in preživelih prvih in vseh belokranjskih, slovenskih partizanov. Trideset borcev Prve belokranjske čete se je uprlo izbrisu slovenskega naroda in to v pokrajini, v kateri je bilo takrat po oceni pokojnega Janeza Vitkoviča več tisoč, verjetno okoli 6000 italijanskih okupatorjev.
V zahtevnem procesu na poti k pomiritvi in nacionalni spravi je temeljna zgodovinska sporočilna vrednost tudi belokranjske partizanske epopeje na Gornjih Lazah celostna in univerzalna: bila je italijanska, nemška in madžarska okupacija z namenom izkoreninjenja slovenskega naroda, bil je neustrašen partizanski boj za preživetje slovenskega naroda ter za socialno pravičnost. In žal je bila tudi domobranska izdaja slovenskega naroda, ki zaradi prednostne zavezanosti partizanstva ciljem zmagovite in nad-ideološko zasnovane svetovne antifašistične koalicije objektivno v vsakem primeru nima in ne more imeti nacionalnega opravičila! Potrebna je seveda kritična zgodovinska ocena vojnih in povojnih izvensodnih likvidacij v imenu revolucije, ki so nečastne in za katere se je partizanska stran večkrat javno opravičila ter prevzela moralno odgovornost. A velja tudi zapisati: naši in njihovi mrtvi štejejo, vsi so kot pokojni enaki med seboj, zaslužijo si obeležje. A krivdo za vojno vedno nosi tisti, ki jo je začel, tisti, ki se je okupaciji uklonil in jo podpiral. Ali kot je zapisal akademik Tine Hribar, ki je sicer upravičeno kritičen zlasti do povojnih ubojev v imenu revolucije: «Ko bi bil nacizem zmagal le za deset let, Slovencev ne bi bilo več«.
Tudi zato Društvo Bela krajina iz Ljubljane, ki ga vztrajno in zagnano vodi Toni Grahek, med drugimi dejavnostmi spoštljivo goji spomin na partizanska leta, kjer se je so-gradila slovenska suverenost, samostojnost. S posaditvami belih brez po Sloveniji, prenešenih iz tiste lokacije v Beli krajini, kjer je leta 1944 tragično preminil partizanski komandant Franc Rozman Stane, se želimo pokloniti njegovemu spominu, spominu njegovim soborcem in celotnemu NOB.
Tako tigrovce, partizane in branilce samostojnosti Slovenije leta 1991 povezuje skupna želja in težnja o preživetju slovenskega naroda, o svobodi, demokraciji, o pravičnosti, o enakih pravnih normah za vse, pa tudi želja po dostojnemu življenju za vse državljanke in državljane. Kljub nekaterim nespornim gospodarskim, družbenih in okoljskim dosežkom, ki jih je objektivno treba prepoznati, je hkrati z vidika naših obetov, želja ob osamosvojitvi trdno dejstvo, da je prevelikemu številu državljank in državljanov zelo oteženo življenje zaradi brezposelnosti, nizkih plač in skromnih pokojnin. Preštevilne skrbi prihodnost otrok in vnukov, ki vse bolj množično zapuščajo svojo domovino. Hkrati pa, kot je zaskrbljeno opozoril tudi partizan in pesnik Ciril Zlobec: zgubljamo ekonomsko suverenost, s tem pa torej tudi narodno suverenost! Brez domačega lastništva, bistveno večjega solastništva zaposlenih, delavcev ali skupnostne lastnine ključnih podjetij, bank, zavarovalnic, osnovne infrastrukture, naravnih virov ni resnične ekonomske demokracije in ni realne politične suverenosti slovenske države, za katero so svoja življenja žrtvovale številne generacije! Kaj nam bo formalno pomenila država, če bomo doma v lastni državi Bruslju in tujim lastnikom manj vredni, periferni Evropejci, ne pa njeni resnični ekonomski in finančni gospodarji – na svoji zemlji!
Danes, ko tudi s to spominsko slovesnostjo praznujemo semiški občinski praznik, seveda ni prava priložnost za celovito in večplastno presojo zelo zahtevne prehojene po-osamosvojitvene belokranjske in semiške razvojne poti. Številne uspehe in tudi določene neuspehe na zahtevni razvojni poti lahko seveda najbolj merodajno, preko osebne ocene takih ali drugačnih sprememb v lastni kakovosti življenja, ovrednotijo v prvi vrsti same občanke in občani semiške, črnomaljske in metliške občine.
A kljub temu dovolite le nekaj osebnih misli o prehojeni poti in ključnih izzivih po-osamosvojitvenega obdobja Bele krajine, semiške občine. V vsakem primeru, na osnovi primerjave objektivnih kazalcev, sklepam, da se je splošna kakovost življenja v Beli krajini brez dvoma izboljšala, a hkrati so se za številne prebivalce zaostrili osnovni pogoji preživetja, kar zlasti velja za mlade in ostarele. Hkrati zaskrbljeno ugotavljam, da je bila v celotnem po-osamosvojitvenem obdobju razvojno-finančna in infrastrukturna pomoč Slovenije Beli krajini preskromna, kljub npr. razvojni pomoči v okviru projekta Pokolpje. Pohvalno pa je, da so belokranjske občine uspešne pri pridobivanju evropskih sredstev.
Bela krajina je namreč geografsko zamejena in obmejna, razvojno tradicionalno podhranjena, zaradi kraškosti kmetijsko omejena in vodno-ekološko občutljiva slovenska pokrajina z infrastrukturno neugodno, zelo razpršeno poselitvijo. Zato bomo morali biti vsi Belokranjci še bolj jasni, odločni in enotni pri legitimnih zahtevah, da država pravično, enakopravno in pošteno obravnava tudi t.i. robne slovenske pokrajine. Po nekaterih izračunih namreč Bela krajina prispeva celo več v državni proračun kot iz njega dobi, kar je mile rečeno – nepošteno.
Sodobna, ekološko pretehtana prometna, tako cestna kot železniška povezava Bele krajine z Novim mestom, kot regionalnim središčem višje stopnje, je izjemnega pomena, razlogov ni treba naštevati. V začetku letošnjega oktobra je minister za infrastrukturo končno le podpisal protokol o poteku načrtovanja in predvidoma do leta 2024 zaključene gradnje južnega dela 3. razvojne osi. To je vse skupaj manj kot 18-kilometrski odsek hitre ceste od Novega mesta do priključka Maline, vključno torej s cestnim predorom pod Gorjanci. Lahko le upamo, da bo takrat država le držala dano obljubo in zavezo, a hkrati je treba opozoriti, da bo hitra cesta v Belo krajina prišla z veliko zamudo, saj so se prve, zelo upravičene, a pri nizu slovenskih vlad v spodnji predal zaklenjene naše zahteve, pojavljale vse od prve polovice 90. let, zelo zgodaj tudi iz vrst našega društva Bela krajina iz Ljubljane.
Hkrati moram zaskrbljeno ugotoviti, da so zahteve Koroške o začetku gradnje severnega odseka hitre ceste 3. razvojne osi dobile določeno časovno prednost pred Belo krajino, čeprav se bi po mojem mnenju gradnja morala začeti hkrati na obeh odsekih. Prav tako velja pripomniti, da se bo najprej začela gradnja cestnega odseka pri Novem mestu, šele potem, in ne hkrati, pa gradnja drugega odseka, vključno s predorom pod Gorjanci. Na tem mestu želim tudi ponovno opozoriti, da Belokranjci od Novega mesta kot gravitacijskega središča širše regije upravičeno pričakujemo, da bo tudi zaradi lastnih dolgoročnih koristi svojo širšo razvojno, zaposlitveno in oskrbno regionalno vlogo opravljal resnično med-regionalno enakopravno in demokratično, sodelovalno ter odgovorno. Zgodovinske izkušnje o gravitacijskih vplivih Novega mesta in Karlovca na Belo krajino namreč kažejo, da so gravitacijske silnice obeh regionalnih središč razen geopolitičnih razmer zelo odvisne od stopnje (ne)razumevanja posameznega regionalnega središča do svojega gravitacijskega območja, ki se lahko oži ali širi.
V vsakem primeru je Bela krajina tudi zaradi stoletnega prijateljskega obmejnega sobivanja s sosednjimi hrvaškimi območji in njenimi prebivalci, zainteresirana, da se mednarodno veljavnavni arbitražni sporazum začne čimprej v praksi uveljavljati, druge poti ni, saj državne politike obeh držav žal niso bile sposobne same v dolgem četrtletju urediti mednarodno primerljivo dejansko manjše obmejne probleme. Osebno sem sicer pričakoval, da bo mednarodna arbitraža tudi na belokranjskem odseku meje bolj upoštevala konkretne, življenjske probleme prizadetih ljudi na obeh straneh, saj bi lokalni prebivalci glede na lastne izkušnje brez dvoma lahko ponudili sprejemljivejše rešitve, vključno z manjšo meddržavno seveda enakovredno zamenjavo nekaj manjših zemljišč. A – na državni ravni je sedaj na potezi Hrvaška, da spoštuje pravo EU!
Semiška občina je ob veliki podpori občank in občanov postala ponovno samostojna leta 1995. Objektivna, številčno podprta okvirna primerjava kakovosti življenja ob ustanovitvi in sedaj, vrednotenje z drugimi primerljivimi slovenskimi občinami nedvomno podčrtuje splošni dvig kakovosti življenja ljudi, dvig tradicionalne in sodobne infrastrukturne opremljenosti množice naselij občine, zgoščeno mrežo številnih tudi mednarodno zelo uspešnih manjših podjetij, ki sicer s težavo nadomeščajo nekoč monostrukturno industrijsko sliko zaradi nekoč močne semiške Iskre, za katere usodo smo seveda upravičeno zaskrbljeni. Seveda tudi semiško občino pestijo številni problemi, a danes ni priložnost za njihovo površno naštevanje ali nedodelane, nedomiselne in pokroviteljsko zasnovane predloge za iskanje zelo zahtevnih, a potrebnih rešitev.
Prepričan pa sem tudi zaradi dosedanjega aktiviranja lastnih razvojnih potencialov semiške, metliške in črnomaljske občine prepričan o sledečem: tudi manjše, a gospodarsko dovolj močne občine, z močno lokalno pripadnostjo občank in občanov, s trdo željo ljudi po delovanju tudi za skupno dobro in obstoječo gosto mrežo medsosedske pomoči podprte občine in razvojne regije, lahko uspešno napredujejo in hkrati gospodarsko ter demokratično okrepijo sedanjo togo slovensko predstavniško demokracijo. Spregledani predvojni krščanski socialistični mislec in vizionar Andrej Gosar je zapisal, da je država in politika, ki ne zaupa ljudem v skupnostih, obsojena na nevarno centralizacijo in neenakomeren regionalni razvoj, kar slej ko prej sproži veliko nezadovoljstvo zapostavljenih območij in prebivalcev Slovenije. Močno se je zavzemal tudi za finančno, gospodarsko močne in avtonomne občine ter avtonomne regije, a bil neupravičeno potisnjen v politično osamo.
Zmanjšanje števila poslancev Državnega zbora na račun preoblikovanja danes tako rekoč odločevalsko nemočnega Državnega sveta v drugi, enakopravni dom slovenskega parlamenta, v Svet regij Slovenije, kjer bi tudi Bela krajina vedno imela svojega političnega predstavnika, bi bil morda prvi konkretni politični, ustavni korak k nujni in razvojno decentralizaciji in notranji demokratizaciji Slovenije.
Prva partizanska četa na ozemlju Bele krajine ni bila semiška, črnomaljska ali metliška četa. Bila je prva belokranjska četa, kar dovolj simbolno poveže samo po sebi in naj zato še dodatno okrepi siceršnja prizadevanja za trdo, tovariško, solidarnostno zavezništvo belokranjskih občin, za zavezništvo nas vseh, ki nas ob spoštovanju različnosti mnenj tesno povezuje pripadnost Beli krajini in njeni zgodovinski dediščini!
Nič ne more spremeniti zgodovinskega dejstva, da je narodnoosvobodilni boj, boj večine slovenskega ljudstva tudi za socialno osvoboditev, za socialno pravičnejšo družbo eden od temeljnih gradnikov belokranjske, slovenske državotvornosti. Le-ta se je zaključila z osamosvojitvenim procesom leta 1991, ko je bil ponovno potreben in tudi izkazan državljanski pogum, vključno z obrambno osamosvojitveno vojno pogumnih pripadnikov slovenske teritorialne obrambe in slovenske policije.
Naj zaključim. Padle in preživele borce prve belokranjske čete in domače prebivalce, ki so jim ob ogrožanju lastnega življenja nudili hrano in zavetje, je odlikoval neverjeten pogum, nesebičnost in tovarištvo. Morda je prav to osnovna sporočilna in dejanska etična dediščina teh in vseh drugih kasnejših belokranjskih in slovenskih partizanskih in osamosvojitvenih bitk leta 1991.
V današnjem, vse bolj negotovem svetu, je naš vsakokraten spoštljiv spomin na žrtvovanje partizank in partizanov, njihovih podpornikov med NOB, eden od ključnih smerokazov naših sedanjih in prihodnjih ravnanj.
Zato tudi danes velja: Smrt fašizmu, svoboda narodu.
