Drago Štefe, predsednik Organizacijskega odbora po stezah partizanske Jelovice na prireditvi Pomni dolina, v Dolenji vasi, 22. julij 2017

 

Najprej bi rad posebej pozdravil partizana in Kranjčana Iva Miklavčiča, ki bo čez mesec dni praznoval 99. rojstni dan, prešernovca, ki že tri desetletja skrbi za borce Prešernove brigade, tako, da so vseskozi med nami, ter 93-letnega Tržičana Tineta Tomazina, ki je s Prešernovo brigado prikorakal v osvobojeno Gorico. Prisotnim prenašam pozdrave akademika Antona Vratuše, ki hudo bolan leži v bolnici in pravi, da moramo vztrajati v spominjanju na velike dogodke.

Stojimo pred Plečnikovim spomenikom državnega pomena. Plečnikova arhitektura je večna, namenjena vsem ljudem in razumljiva. Uporablja govorico klasičnih simbolov: steber, obelisk, obok, piramido; ti so bili razumljivi v preteklosti, so v sedanjosti in bodo tudi v prihodnosti.  Spomenik – kapelico je umestil v prostor samo nekaj metrov nad nivojem Bukovškega polja. Od tod se mi odstira pogled na prelepo Bukovško polje in na levi strani v ozadju na Jelovico, na Mali Gregorjevec, kjer je bila 20. julija 1941 konferenca vseh vojaških komitejev. Vodil jo je Stane Žagar, prisotni pa so bili še Kebe, Brejc, Bertoncelj, Nartnik, vsega skupaj 20 vodilnih aktivistov.

Na napad Nemčije 6. aprila 1941 je bilo gorenjsko delavstvo pripravljeno, vendar treh največjih voditeljev delavsko-revolucionarnega gibanja v prvih dveh mesecih okupacije ni bilo med njimi. Staneta Žagarja so že v stari Jugoslaviji premestili iz Gorenjske v Ljubljano. Znanega delavskega voditelja in člana ustanovnega kongresa na Čebinah Ivana Tominca iz Kranja, so Nemci skupaj z Vencljem Perkom z Jesenic zaprli 8. maja 1941. Posledica njihove odsotnosti je bila nekoliko slabša organiziranost, zato je KP Slovenije na Gorenjsko poslala Kebeta in Brejca.

Napredno delavstvo in takratna komunistična stranka Slovenije sta se zavedala, da je nacizem z neomejeno ideologijo uničenja judovskega in slovanskega življa nevaren slovenskemu narodu. Pripravljen je bil zločinski načrt, da bodo izselili med 250 in 300 tisoč Slovencev, ostalo pa naj bi bilo moderno suženjstvo. Razglašali so, da mora sodrga izginiti s slovenskega ozemlja. Nemci so želeli že 1941. leta Gorenjsko priključiti k Nemčiji, vendar je silovito uporniško gibanje takoj po 20. juliju in potem vse leto 1941 tako presenetilo Nemce, da so namero, tudi zaradi velikih problemov z železniškim prevozom, opustili. Kljub temu pa so že leta 1941 izselili 2400 Gorenjcev in ustrelili 152 talcev. V letu 1941 je dala Gorenjska najmanj 1100 partizanov ali več kot polovico vseh na Slovenskem, od šestih bataljonov so bili kar štirje gorenjski. Prvi bataljon na Slovenskem je bil Kranjsko-Storžiški, ustanovljen 4. avgusta 1941, dan zatem pa je nastal Cankarjev bataljon, ki je decembra ponesel svoje slavno ime na pot preko Rovta in Poljanske doline do samih Dražgoš. Samo v tem času je v borbah s partizani padlo več kot 100 Nemcev, zato so pripravili poseben načrt uničenja gorenjskih partizanov. Do jeseni leta 1942 je gorenjsko partizanstvo izgubilo velik del najboljšega kadra in grozilo mu je popolno uničenje, vendar je OF s svojo aktivnostjo dala pomladi 1943 uporniškemu gibanju nov zagon.

Četrti, to je Selški bataljon, je 9. julija 1943 na tem mestu iz zasede napadel nemško kolono avtomobilov, uničil dve vozili in onesposobil precej Nemcev. Pet dni kasneje, 14. julija, je na to mesto pripeljal 20 talcev in jih 19 ustrelil. Medtem je bila 12. julija ustanovljena Prešernova brigada, pretežno iz kadra Gorenjskega odreda, ki je na Gorenjskem obstajal najdlje, od sredine junija 1942 do konca oktobra 1944, ko se je preoblikoval v Škofjeloški in Kokrški odred. Na tem mestu je 6. oktobra 1943 Loška četa Gorenjskega bataljona napadla kolono nemških vojakov. Vsem tem dogodkom v spomin in v počastitev 338 padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja ter 19 talcev, je združena Selška dolina postavila ta spomenik. Prebivalci doline so izpričali močno narodno zavest, ko so se tako množično uprli zločinskemu načrtu za uničenje slovenskega življa. Zato smo se dolžni vračati na to mesto. Spomini na težke čase in ljudi, ki so se bili za ceno življenja pripravljeni zoperstaviti uničenju, pa naj nas navdajo s pogumom in samozavestjo.

Med NOB so poznali samo eno ločnico. Na eni strani so bili vsi, ki so se borili proti okupatorju, na drugi strani pa je bil okupator s pomagači – kvizlingi, zlasti domobranci. Bistvo tega tragičnega razkola sta povzela dva znamenita Slovenca:

Fran Saleški Finžgar: »Rajši so sprejeli orožje, obleko in denar od okupatorjev za boj zoper brate Slovence. To je v slovenski zgodovini najbridkejši madež, ki ga noben izgovor ne more izbrisati …«

In Edo Kocbek: »Kaj more belogardistična gospoda zoperstaviti trpljenju tisoč in tisoč slovenskih ljudi, ki jih je OF prebudila in napolnila z neuničljivo vero v bodočnost?«

Prav je, da se spomnimo tudi 100-letnice Majniške deklaracije, ki so jo prebrali slovenski in hrvaški poslanci v habsburškem parlamentu ter zahtevali združitev južnoslovanskih narodov v samostojno državo pod okriljem habsburške monarhije. Pa ne samo to, sprejeli so tudi revolucionarno odločitev, da bodo bojkotirali vse parlamentarne institucije habsburške države, če njihove zahteve ne bodo uresničene.

Mi pa smo dolžni nadaljevati pot spominjanja pomembnih dogodkov velike vojne za obstoj slovenskega naroda.