Dr. Tone Kregar, direktor Muzeja novejše zgodovine Celje, na slovesnosti od Dnevu spomina na holokavst, v Ljubljani, 29. januarja 2017
Spoštovani gospod predsednik RS, spoštovana varuhinja človekovih pravic spoštovane nekdanje taboriščnice in taboriščniki, ukradeni otroci, izgnanke in izgnanci, druge žrtve nacifašističnega vojnega nasilja, njihovi svojci, borke in borci proti okupatorju, ostali gostje.
V razmisleku o današnjem dogodku sem se spraševal, kako pravzaprav primerno spregovoriti o milijonih, zavoljo svojega rodu ponižanih, trpinčenih in umorjenih ljudi? Kako govoriti ne le o žrtvah, ampak tudi storilcih in nemih opazovalcih? Kako podati kratek zgodovinski pregled o razlogih in okoliščinah, ki so holokavst oziroma šoah povzročile in omogočile. O času in prostoru, v katerem je potekal? In predvsem, kako nagovoriti občinstvo, v katerem sedite tudi ljudje, ki ste sami doživeli te čase oziroma je ideologija, ki je povzročila holokavst in vojno nasilje nasploh, neposredno prizadela tudi vas oz. vaše najbližje.
Zato mi dovolite, da bolj kot o samem zgodovinskem dogajanju spregovorim o spominu nanj. Ter začnem s kratko regresijo v lastno preteklost. Moralo je biti konec sedemdesetih let dvajsetega stoletja, ko je babico, med vojno izgnano podeželsko učiteljico, obiskala znanka, nekdanja sodelavka. Bilo je vroče poletje in ženski, dobri tovarišici, sicer pa le malce starejši, kot sem sam danes, sta sproščeno klepetali v senci. Ne spominjam se, o čem je tekla beseda, vem pa da ves čas, ko sem se smukal naokrog, nisem uspel skriti pogleda na gostjino podlaket. Seveda nisem upal kar tako vprašati, kaj tiste modre, okorno napisane številke pomenijo, a moja radovednost je bila opažena. In kasneje, ko je obisk odšel, sem prvič slišal za koncentracijska taborišča. In za Auschwitz, od koder so izhajale skrivnostne številke na roki. Osemletnemu dečku težko predstavljiva vsebina, ki nikakor ni sodila v njegovo priljubljeno igro partizanov in Nemcev, je vse od takrat del njegovega miselnega sveta. Tudi v obliki mračne, a intrigantne skrivnostnosti, h kateri me je v kasnejših letih vleklo do tolikšne mere, da je moje prvo samostojno potovanje po Evropi, v prvem letniku študija, vodilo prav v obisk poljskega mesta Oswiecim. Čeravno holokavst nikoli ni bil osrednji predmet mojega znanstvenega raziskovanja, se je interes zanj izražal skozi prebiranje strokovne in spominske literature ter leposlovja, ogleda različnih dokumentarnih in igranih filmov, srečevanja s preživelimi taboriščniki in njihovimi potomci. Težko si razlagam zakaj, predvidevam pa, da je šlo in še vedno gre za nek notranji nemir ponavljajočega vprašanja, kako je nekaj takšnega sploh bilo mogoče. Vprašanja, ki nikoli ne more ponuditi zadovoljujočega in zlasti pomirjujočega odgovora. Morda sem se, že kot profesionalni zgodovinar in muzealec, šele ob intenzivni izkušnji ogleda in razmišljanja ob muzejskih postavitvah v memorialnem centru YadVashem v Jeruzalemu, v resnici zavedel obsega besede holokavst. Predvsem pa bolje dojel pomen in smisel pomnjenja in spominjanja. Ter njegove krhkosti in spremenljivosti.
Kljub neizpodbitnim dejstvom o sistematičnem genocidu nad evropskimi Judi, se je namreč v prvih desetletjih po vojni njihovo trpljenje načrtno zamolčevalo, spregledovalo ali pa kvečjemu obravnavalo zgolj v širšem kontekstu vojnega nasilja in hudodelstev zoper mir. Dejansko so to kolektivno amnezijo prvi načeli prav Nemci, ki edini v Evropi tega, kar so storili, niso mogli zanikati. Do podobnih sprememb kot v Nemčiji je postopoma prihajalo tudi drugje po zahodni Evropi, a najtrdovratnejši tabuji so dokončno začeli padati šele ob izteku 20. stoletja. Še bolj kompleksna je bila zgodba na drugi strani železni zavese, kjer se je po padcu berlinskega zidu pojavila tudi problematična skušnjava, da se vse, kar je bilo nekoč uradna resnica, diskreditira kot laž. Vključno z željo po rehabilitaciji tudi dejanskih fašistov in zločincev.
Holokavst seveda ni obšel niti našega, slovenskega prostora. Nasprotno, v primerjavi z ostalimi okolji je bil še posebej temeljit in uničujoč, saj ga je preživelo zgolj nekaj odstotkov tukajšnjih Judov, pa še ti so se kasneje večinoma izselili. Ali kot je izginotje prekmurske judovske skupnosti v svojem odličnem romanu Biljard v Dobrayu, v nekaj povednih stavkih opisal njegov avtor Dušan Šarotar:
»Soboška židovska skupnost, ki je v letih pred vojno predstavljala eno največjih židovskih občin v tedanji Jugoslaviji, si nikoli več ni opomogla.
Zdesetkani, obubožani in močno stigmatizirani Židje niso več zmogli sestaviti minjan, kvoruma desetih odraslih vernikov, ki so nujno potrebni za obredno branje sefer tore v sinagogi, ki je tako po vojni ostala zaprta.
Ko so sinagogo ljudje po številnih vlomih in tatvinah uničili, si je vojska v njej uredila konjske hleve.
Leta 1954 so soboške oblasti sinagogo dale dokončno porušiti. Točno na njenem mestu je po načrtih arhitekta Novaka bil kmalu zgrajen prvi moderen blok v Murski Soboti, ki mu še danes pravijo ‘židovski blok’.«
Omenjeni roman, eno redkih slovenskih leposlovnih del, posvečenih tej temi, je izšel pred desetimi leti, ravno v času, ko se je tudi slovensko zgodovinopisje začelo intenzivneje ukvarjati z do takrat iz različnih, predvsem nacionalno- ideoloških razlogov spregledano, zamolčano ali na rob odrinjeno vsebino holokavsta na Slovenskem. Predvsem po zaslugi angažiranih posameznikov je zanimanje za zgodovino in dediščino slovenskih Judov postopoma oživelo tako v strokovni kot širši javnosti, njihova usoda in zapuščina pa sta končno dobili svoje upravičeno mesto znotraj spominske krajine našega skupnega prostora in preteklosti.
Letos mineva 75 let od konference v Wannseeju, kjer je bila formalizirana sicer že potekajoča t.i. končna rešitev judovskega vprašanja ter 75 let od začetka izvajanja t.i. operacije Reinhard, v okviru katere je ob ostalih koncentracijskih taboriščih v vsej svoji zmogljivosti začela delovati največja vojna tovarna smrti, taborišče Auschwitz – Birkenau. Od njegove ustanovitve pa do osvoboditve 27 januarja 1945, se pravi do dne, ki ga kot Dan spomina na žrtve holokavsta obeležujemo tudi danes, je v njem umrlo oz. bilo umorjenih več kot 1,2 milijona ljudi. Nepojmljivo število mrtvih v najgrozovitejših okoliščinah je razlog temu, da je beseda Auschwitz pogosto uporabljana kot sopomenka ne le za holokavst, genocid in koncentracijska uničevalna taborišča, ampak tudi za esenco nacistične ideologije zla v vseh njegovih podobah in različicah. Tudi v njegovi, kot jo je poimenovala Hannah Arendt, banalnosti.
Mnenju angleškega zgodovinarja Tonyja Judta, da je »Auschwitz najpomembnejša stvar, ki jo je treba vedeti o drugi svetovni vojni«, pritrjuje tudi širša slovenska zgodovinska izkušnja. Tako zaradi zgoraj omenjene usode slovenskih Judov, ki jih je bilo po zadnjih podatkih Inštituta za novejšo zgodovino v koncentracijskih taboriščih ubitih 481, od tega v Auschwitzu kar 430. Kot zaradi vseh ostalih, desettisočev rojakov in rojakinj, ki so trpeli in umirali v številnih nacifašističnih – hrvaških, madžarskih, italijanskih in nemških koncentracijskih taboriščih. Samo v slednje jih je oziroma vas je bilo deportiranih več kot 21. 000. Skoraj 8.000 jih je tam umrlo. Največ v Mauthausnu, Dachauu, in – več kot 1700- v Auschwitzu. Za navajanjem statističnih številk se seveda skriva prav toliko pretresljivih človeških usod, ki jih je dosti težje ubesediti. Si je mogoče sploh predstavljati stisko in bolečino, na primer, slovenske kmečke ženske iz Šaleške ali Savinjske doline, ki so jo avgusta 1942, pred 75 leti, v času najhujšega okupacijskega nasilja na Slovenskem, po tem, ko je pod streli v celjskem Starem piskru izgubila moža in sina, mladoletne otroke pa so ji pravkar odtrgali od prsi, potisnili na vlak. In njeno grozo ob prihodu na z žico obdana močvirnata šlezijska polja, v pasji lajež, kričanje in zmerjanje ter vonj in dim gorečih trupel. Pri čemer jo je najhuje šele čakalo.
Neštete podobne zgodbe žena, mož in otrok, žrtev nacifašističnega in nasploh vojnega nasilja, so naša skupna preteklost, kot tetovaža na koži za vselej vtisnjena v našo identiteto, samopodobo in samozavedanje. Zato smo se jih dolžni spominjati ne le ob spominskih dnevih in obletnicah, temveč kadarkoli je to mogoče in vedno znova. To je naloga in odgovornost celotne skupnosti, še posebej tistih, katerih beseda seže v javni prostor, ter seveda vseh nas, katerih profesionalno poslanstvo je ohranjanje spomina in dediščine.
Kar seveda ni enostavno. Z minevanjem časa, razumljivo, usiha intenziteta pomnjenja, in v individualnem, družinskem in kolektivnem spominu se plasti minulega nalagajo druga na drugo in drugo, pri čemer nove pogosto izpodrivajo stare. Še živečih neposrednih prič medvojnega dogajanja je vedno manj in danes odraščajoči dečki in deklice skorajda nimajo več priložnosti vprašati, kaj pomenijo na podlahti tetovirane številke. In prav zato jih o tem moramo seznaniti na ustrezen način. Sam se, kot zgodovinar in muzealec, pogosto sprašujem, kako najti pravo mero podajanja teh vsebin javnosti, zlasti novim generacijam, da jih pri tem s »težavno« zgodovino, za katero sami neposredno seveda niso odgovorni, dodatno ne obremenimo. Kako torej vzbuditi in ne zadušiti interes o poznavanju te preteklosti, predvsem pa vzpodbujati kritičen, celovit in kolikor je le mogoče objektiven odnos do nje. Ne le zaradi poznavanja zgodb včerajšnjega sveta, temveč tudi ali predvsem zato, da bi jim pridobljeno vedenje o preteklosti pomagalo pri razumevanju in soočanju s sedanjostjo. V kateri je zaradi poplave, hitrosti in površnosti informacij tako težko biti zares slišan in razumljen in v kateri je zaradi njene t.i. post-resničnosti mogoče relativizirati, zamegliti ali z lažjo preglasiti še tako relevantna zgodovinska dejstva.
Ali pa jih enostavno prepustiti pozabi. Pozabi, ki smo ji ponovno priča ne le v svetu in tako opevani demokratični Evropi, ampak tudi pri nas, na sončni strani Alp. In katere največji plen so prav tiste vrednote, na katerih so pred sedemdesetimi leti na pogorišču druge svetovne vojne in na pepelu Auschwitza začeli nastajati zametki nove, socialno pravičnejše, solidarnejše, sočutnejše, na sožitju med narodi in odprtosti meja, na kulturi miru, strpnosti in nenasilja ter varovanju človekovih pravic zasnovane družbe. Vrednote, v obrambi katerih se ni mogoče obdajati z bodečo žico, bodisi kovinsko bodisi zakonodajno, saj jih slednja tako v dejanskem, kot simbolnem pomenu,bolj kot varuje navzven, načenja navznoter.
In namesto katerih se tako v vsakodnevnih medčloveških odnosih, kot na politični ravni, ponovno krepijo in širijo ideje in ideologije, srhljivo podobne tistim, ki so se nekoč že razpasle po našem kontinentu in pretile, da v globino svoje nehumanosti za vselej posrkajo tudi naš narod in njegov obstoj. Ne le zato, ker pomnimo, vemo in vedno znova vidimo, do kako tragičnih posledic lahko privede vnetljiva zmes nerazuma, nezadovoljstva, strahu in sovraštva. Tudi zato, ker so takšne ideje našim prednikom prizadele preveč gorja in tudi zato, ker so se jim naši predniki nekoč že uspešno uprli, jih tudi mi, njihovi potomci in nasledniki, ne smemo zgolj ravnodušno in nemo opazovati, ampak se jim odločno zoperstaviti. Pri čemer je naše najmočnejše orožje, morda nezadostno, a vendarle nepogrešljivo, prav spomin.
Iskrena hvala za priložnost in pozornost.
