Govor dr. Rudija Rizmana ob obletnici smrti narodnega heroja Staneta Žagarja, Osnovna šola Lipnica, 27. marca 2017

Obletnica smrti narodnega heroja Staneta Žagarja je v resnici priložnost, da se opirajoč na njegov življenjski zgled, h kateremu moramo prišteti tudi vse člane njegove družine: od žene Pepce do otrok Staneta, Savice, Iztoka, Nade in Danice,  tudi današnje generacije  soočimo s tveganji in priložnostmi, ki jih prinaša današnji čas. Te se seveda razlikujejo od življenjskih izzivov v preteklosti, vendar jih še naprej, tako kot je bilo to vedno v zgodovini, druži oziroma bi jih vsaj morala družiti pripadnost takšnim trajnim družbenim in osebnostnim vrednotam, kot so to zavzemanje za mir, ohranjanje narodove in posameznikove varnosti ter njegovega dostojanstva, delovanje v korist skupnega dobrega. In ne nazadnje tudi za taka neminljiva humanistična načela, kot so svoboda, enakost in solidarnost (bratstvo), ki jih prepoznavamo kot dosežke francoske revolucije iz leta 1789 in Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948. Stane Žagar in njegova družina so pripadali svetu takih vrednot in bili pripravljeni za njih žrtvovati tudi svoja življenja. V tem smislu ima vaša šola, ki nosi ime po njem, na eni strani privilegij in na drugi strani odgovornost, da uporabi in razvija naprej njegov zgled času primerno in stalno spreminjajočim se družbenim ter mednarodnim okoliščinam  .

Starim Rimljanom lahko zato pritrdimo, ko so govorili in verjeli, da je zgodovina učiteljica življenja, da se je torej treba in mogoče iz nje učiti. Pozneje je veliki ameriški pisec William Faulkner dodal, da »ni zgodovina nikoli mrtva in da ni niti preteklost«. K obema mislima se je navezal tudi špansko-ameriški mislec in pesnik Jorge Santayana o tem, da se zgodovina ponavlja in da so tisti, ki nanjo pozabijo, obsojeni na njeno ponavljanje. Evropa je v prejšnjem stoletju sprožila dve svetovni vojni, ki ju je Stane Žagar skupaj z obema fašizmoma, najprej italijanskim in pozneje še za njegovo življenje in življenje njegovih dveh otrok še bolj usodnim nemškim, izkusil na najbolj tragični način tudi sam. Obe svetovni moriji sta vzeli desetine milijonov življenj,  kar pomeni, da je bila Evropa slaba učenka iz svoje zgodovine.

Živimo v času, ko nekateri še vedno vztrajajo pri trditvah o »koncu zgodovine«, kot da se nekaj takega, kar so kot tragedijo doživljale evropske generacije, sploh ne more več zgoditi. Ko so po drugi svetovni vojni mnogi k miru stremeči misleci in voditelji zahtevali, da se nekaj takega ne sme več ponoviti –torej »nikoli več« – so ti to razumeli kot poziv k vzpostavljanju sveta, v katerem  ne bi bilo več mesta za vojne. Žal smo takemu svetu v miru v zadnjem časa, ko se pozablja na preteklost, čedalje manj priča in se nasprotno, tako kot v tridesetih letih v prejšnjem stoletju, pojavljajo tako v Evropi kot zunaj nje demoni, ki širijo sovraštvo do drugih. Ko enkrat to uide iz steklenice pa se praviloma ne konča le pri sovražnih dejanjih do drugih in drugačnih, temveč se, kar pa seveda ne predstavlja nobene tolažbe, nadaljuje z obračunavanji s svojimi lastnimi državljani.

Humanističnemu in osvobodilnemu duhu, za katerega se je zavzemal Stane Žagar v narodnoosvobodilnem gibanju, zadnjih nekaj desetletij nasprotuje vplivno, če že ne naravnost vladajoče neoliberalno prepričanje, da »družba kot taka sploh ne obstaja«, se pravi, da obstajajo le posamezniki, ki jim ni mar za druge, se pravi socialno, zdravstveno ali kako drugače ranljive skupine ljudi, ki da so si same krive za svojo prikrajšano usodo.  Gre za pogubno idejo socialdarvinizma, danes bi rekli tudi narcisoidne družbe, da naj v družbi zmagujejo oziroma prevladajo v ekonomskem  in družbenem okviru najmočnejši posamezniki, če hočete sebični in brutalni ljudje. Družba, za katero se zavzemajo, naj bi potemtakem spominjala na stanje v živalskem svetu, kakršnega je opisoval Charles Darwin v svoji znameniti knjigi z naslovom Razvoj vrst. V prid živali pa moramo dodati, da živalske vrste, nobena izmed njih, ni zmožna pogubiti tolikih milijonov življenj svojih sovrstnikov oziroma ljudi, kot je to zagrešila človeška vrsta v Evropi v minulem stoletju.

Stane Žagar je kot progresivni učitelj, revolucionar in partizan z odliko prestal izpit pokončne drže, ki ga je pred njega postavila zgodovina. V tem smislu se navezuje na stara in tudi aktualna razpravljanja v svetu in tudi doma o vlogi intelektualcev in drugih poklicnih skupin v sodobni družbi. V času antike je o tem razmišljal Platon, ki je kompetenco znanja povezoval s praktičnim reševanjem konkretnih družbenih problemov. Danes se v tej zvezi najpogosteje razpravlja, da ni mogoče govoriti o intelektualcih kot »zasebnikih«, ker bi to zanikalo družbeno odgovorno uporabo njihovih spoznanj, do katerih so se dokopali.

Če hočejo razumni ljudje resno opraviti in upravičiti svojo družbeno vlogo morajo svoje besede in argumente naslavljati na javnost. Pri tem pa, kot opozarja najvidnejša in še živeča avtoriteta s področja lingvistike na svetu Noam Chomsky, so ti pogosto izpostavljeni različnim osebnim diskreditacijam s strani varuhov vsakokratnih zatiralskih režimov. Gre za ceno, ki so jo ti pripravljeni plačati, v nekaterih primerih tudi z njihovimi življenji ali z omalovaževanjem še po tistem, ko so se že poslovili od tega sveta. Ljudje, ki uporabljajo razum, se potemtakem ne bi smeli izneveriti tisti odgovorni izbiri javnega delovanja, ki z zgodovinsko resonančnim delovanjem zagotavlja njihov nepogrešljivi  vpliv v družbi.

Ob povedanem se upravičeno zastavlja vprašanje, kaj bi se zgodilo oziroma se dogaja z demokracijo, če razumni ljudje ne bi opozarjali na vse tisto, kar demokracijo ogroža. V zadnjem času je več mednarodno uglednih izmed njih opozorilo na primer na skrajno povečevanje neenakosti med ljudmi, ki ji ni videti primera v človeški zgodovini. En odstotek najbolj premožnih razpolaga z velikokrat večjim družbenim bogastvom, kot pa preostalih devetindevetdeset odstotkov svetovnega prebivalstva. Tako imenovani »super-bogataši«  in velike korporacije ne le, da omejujejo demokracijo, temveč si jo celo vsem na očeh prilaščajo. Skrajna polarizacija bogastva ima poleg nedemokratičnih učinkov za posledico tudi to, da se povečujeta nasilje in mednarodni konflikti ter zaradi škodljivega vpliva njihovega delovanja slabšata življenjski standard in zdravje državljanov.

Neznosno povečevanje razlik med ljudmi povečuje tudi politično neenakost, kar pomeni, da velika večina državljanov ne more uveljaviti svojih zahtev po bolj pravični porazdelitvi družbenega bogastva. Z izbruhom velike finančne krize leta 2008 se je gmotni položaj ljudi le še poslabšal, medtem ko je peščica bogatašev ogromno povečala svoje bogastvo. Za ta privilegirani sloj predstavlja demokracija nevarnost, ker daje prednost družbenim, se pravi skupnim interesom. Eden uglednih in niti ne progresivno usmerjenih komentatorjev je o taki demokraciji zato upravičeno napisal, da gre za »demokracijo enega odstotka«.

Tako kot progresivni učitelj in družbeni reformator Stane Žagar v njegovem času kot današnji k naprednim stremljenjem naklonjeni učitelji in sploh ljudje, ki uporabljajo razum, se zavedajo, da predstavljajo izobraževalne ustanove na najrazličnejših ravneh od osnovne šole do univerze, najbolj dragoceni človeški kapital, ki usmerja in spodbuja k pridobivanju znanja, k samostojnemu in kritičnemu razmišljanju, ljubezni do branja in doživljenjskemu učenju ter usposabljanju za samostojno življenje. Vsaka dobra družba potrebuje široko izobražene ljudi, če se hoče na eni strani enakopravno in uspešno vključevati v mednarodno okolje, na drugi pa k temu, da njeni državljani aktivno sodelujejo in sprejemajo odgovorne ter etično premišljene odločitve v demokratični družbi. Ker sta znanje in odkrivanje resnice nujno povezana, je tudi obstoj prave demokracije odvisen od tega, ali državljani poznajo oziroma sploh imajo dostop do demokratičnega odločanja.

Naj v drugem delu mojega govora kritično spregovorim še o pojavu vojne, ki smo jim še vedno priča in ki je tudi Žagarjevi družini odvzela njihova enkratna življenja. Kritiko vojne kot družbenega pojava lahko v resnici izrekajo in se zavzemajo za njihovo odpravo, opirajoč se na zgodovinska spoznanja, predvsem živi ljudje. Pri tem pa nam morajo biti vedno za opomin vsi tisti številni med njimi, ki so bili za vedno oropani za svoja dragocena življenja. Ti so se med samo dvema možnima izbirama, ki sta jima bili na voljo – ostati  svoboden ali pa kloniti kot suženj – odločili za pokončno in neustrašno dejanje. Za prvo plemenito izbiro so morali tudi plačali najvišjo možno ceno, ki jo lahko plača človek – to je s svojim življenjem!

Tukaj in sedaj je priložnost, pravzaprav naš dolg padlim in dolžnost samim sebi, da si postavimo vprašanje o podobi današnjega sveta: ali živimo v bolj mirnem svetu, kot pa so ga poznale prejšnje generacije, ali pa so tveganja in negotovosti, s katerimi se soočajo naša življenja samo bolj zapletena in kot taka tudi bistveno drugačna od  tistih v preteklosti? Kakšno je torej današnje razmerje med vojno in mirom, kaj pravzaprav prevladuje? Na to vprašanje bom poskušal odgovoriti s kratkim orisom dveh podob aktualne realnosti. Verjetno se vsi strinjamo, da najprej pogledamo kot prvo manj spodbudno in kot drugo njeno bolj vedro, da ne rečem ohrabrujočo podobo.

Na žalost bi veliki francoski mislec Voltaire še vedno imel dobre razloge za to, da bi ponovil svojo  misel o tem, da je »vojna največji zločin« ali pa Albert Einstein o tem, da sta »vojaški sistem skupaj z vojno kužni pojav civilizacije, ki bi ju bilo potrebno čim prej odpraviti«. Oba velikana človeškega duha bi se zgrozila ob podatku, da danes najbogatejše države sveta – članice elitnega kluba OECD – porabijo blizu dva tisoč krat več denarja za vojsko kot pa za preprečevanje oboroženih konfliktov, bore malo ali skoraj nič pa ne prispevajo k podpiranju civilistov oziroma civilne družbe, ki si prizadevajo zaustaviti vsakršno nasilje.

Globalni vojaški izdatki se še naprej, kljub krizi in koncu hladne vojne povečujejo in znašajo nepredstavljiv en in pol trilijona dolarjev. Na svetu vsako posamezno leto prodajo do 60 milijard dolarjev orožja, dve tretjini od te vsote predstavljajo kupci iz revnejših držav. Kar žalostno preseneča pa je to, da so največji trgovci z orožjem stalne članice Varnostnega Sveta OZN, kar predstavlja paradoks, če pomislimo, da je ta glede na Ustanovno listino Organizacije združenih narodov organ zadolžen ravno za ohranjanje in vzpostavljanje miru v svetu!

Poglejmo povedano še z neke druge presenetljive strani: za financiranje programov za preprečevanje nasilnih konfliktov oziroma vojn zadostuje v povprečju en dolar, medtem ko so stroški za vojne, če seveda ne omenimo človeškega trpljenja in žrtev, najmanj šestdeset krat večji. Ob tem se moramo upravičeno vprašati, kako je mogoče, da je svet še vedno brez prepričljive svetovne strategije, ki bi dala prednost dosti cenejši in za človeka prijaznejši alternativi, se pravi vzpostavljanju in izgradnji miru?

To je pesimistična podoba sveta, v katerem živimo. Obstaja pa na srečo še druga stran medalje, ki je bolj optimistična in za katero lahko upamo, da ji bodo razumni državniki bolj naklonjeni, kot pa je bil to slučaj v preteklosti. Nek opazen moralni napredek je človeštvo naredilo že s tem, da obstaja v svetu med ljudmi soglasje, da je pobijanje civilistov nekaj, kar je v vsakem pogledu nesprejemljivo in barbarsko. Pa na srečo ne gre le za moralni premik, temveč tudi za to, da je vojn danes vendarle manj in da je nasploh človeštvo manj nasilno. Nekateri ugledni raziskovalci pojavov vojne in miru celo verjamejo in navajajo podatke, po katerih živimo v najbolj miroljubnem obdobju, kar jih je poznala človeška vrsta. To pa seveda ne pomeni, da vojn ni in ne odpravlja misli, da je pravzaprav tudi ena sama vojna ena vojna preveč.

Naj spomnim v tej zvezi na nekaj zgodovinskih dejstev. V času, ko so bili naši predniki še lovci in nabiralci, so krvavi spopadi med njimi terjali med 15 do 60 odstotkov žrtev v njihovih skupnostih. Propad starega Rima je zahteval 8 milijonov življenj. V 17. stoletju je trideset let trajajoča vojna med katoliki in protestanti zmanjšala nemško prebivalstvo za eno tretjino. 6. avgusta leta 1945 je na Japonskem samo v enem dnevu ugasnilo 50.000 življenj, še enkrat toliko pa v dnevih in letih, ki so mu sledila. Dvajseto stoletje, ki ga poznamo kot stoletje, v katerem sta se odvijali dve svetovni vojni in genocidi so vojne zahtevale 3 odstotke življenj, kar je tudi preveč in nesprejemljivo, vendar vseeno občutno manj kot v preteklosti. Iz tega bi lahko navkljub bolj pesimističnim besedam na začetku dodali, da se je človeštvo vendarle nekaj, čeprav še vedno ne dovolj, naučilo iz zgodovine.

Čeprav smo še daleč od tega, da vojn in nasilja sploh ne bi bilo, pa se je število vojnih konfliktov vendarle občutno zmanjšalo, prav tako pa vsaj zaenkrat ni kakšnih znakov, ki bi napovedovali spet kakšno novo svetovno vojno. Umrli za mir, svobodo in družbeni napredek, bi nam gotovo zavidali, da živimo v miru, pa čeprav še tako krhkim in negotovim, vendar sami ne smemo nikoli pozabiti, da so zanj največ prispevale ravno njihove žrtve in prizadevanja vseh tistih vplivnih posameznikov in progresivnih družbenih skupin, ki so dale prednost miru in ne vojni.

Naš resnični dolg do njih je zato dolg svobodnih ljudi, dolg do tega, da ohranimo s krvjo pridobljeni mir in da dajo družbe in posamezniki vedno prednost nenasilnemu reševanju še tako kritičnih in težkih družbenih ter mednarodnih problemov. Začetek pa se vedno začne s prvim korakom in to pri sebi in šele potem ga lahko in moramo zahtevati od držav. Neka velika knjiga daje v tem pogledu koristen nasvet: »Nihče ni lastnik svojih instinktov, vendar lahko soustvarja civilizacijo, če jih zna nadzorovati.«

Naš današnji slavljenec narodni heroj Stane Žagar se brez slehernega dvoma uvršča med tiste pokončne in socialno čuteče osebnosti iz novejše slovenske zgodovine in evropskega protifašističnega odpora, ki niso oklevali, ko so bili postavljeni pred izbiro med civilizacijo in barbarstvom, med njegovim narodom in okupatorjem ter novim in starim svetom družbenih razmerij  in se tudi za ceno svojih življenj vedno odločili za prvo izbiro. V tem smislu predstavlja zgled, ki ga lahko in moramo danes še bolj ceniti in posnemati kot kdajkoli prej v preteklosti.