Predsednik Državnega zbora dr. Milan Brglez na žalni slovesnosti pri spomeniku in grobnici padlih borcev NOB na Cviblju pri Žužemberku, 22. oktober 2016 (foto arhiv Državnega zbora)
Spoštovane borke in borci, spoštovani gospod župan, spoštovane gospe in gospodje,
danes, pred bližajočim se praznikom dneva spomina na mrtve, smo se zbrali tu na Cviblju, da se poklonimo našim pokojnim, tistim, ki jih žal ni več med nami, predvsem pa, da s spominsko slovesnostjo obeležimo trpljenje in smrt več kot 1.100 slovenskih junakinj in junakov, ki so dali svoje življenje za svobodo in domovino.
A danes, spoštovani gospe in gospodje, ne stojimo tu samo zato, ker bi želeli obeležiti njihov spomin, ampak predvsem zato, da utrdimo jek njihovih glasov in dejanj. Da utrdimo v slovenski narodni zavesti vse trpljenje, ki smo ga v prvi in drugi svetovni moriji izkusili, ter da povemo tisto, kar moramo povedati: Slovenija je bila okupirana, razkosana in namenjena zgodovinski pozabi. A zaradi pogumnih fantov in deklet, ki se s to usodo, ki so nam jo namenile trde zgodovinske razmere, niso želeli sprijazniti, se je Slovenija uprla tujim zavojevalcem, uprla se je tistim, ki so ji namenili izbris in dokončno uničenje. Brez poguma, drznosti, lahko bi rekel celo predrznosti partizank in partizanov, kurirk in kurirjev, internirank in internirancev ter vseh drugih, ki so kakorkoli sodelovali v naši narodnoosvobodilni vojni proti fašizmu in nacizmu ter se aktivno uprli tistim, ki so nas želeli pokončati, in tistim, ki so jim pri tem pomagali, se Slovenija leta 1991 ne bi mogla osamosvojiti in zaživeti na svojem in le vprašanje je, ali bi bila danes svobodna.
A to ni vse. Spomenik, pred katerim stojimo, nas opominja tudi na to, da je za to svobodo, izborjeno s krvjo in orožjem, več kot 1150 partizank in partizanov ter aktivistk in aktivistov Osvobodilne fronte, ki so se, včasih le z golimi pestmi uprli okupatorju in njihovim sodelavcem, dalo življenje. Ta spomenik nam torej ne pripoveduje le, kdo so bili ti fantje in dekleta, ampak tudi resnico o njihovem boju. Resnico o neizprosnem boju za pravico do preživetja, ki je bila Slovenkam in Slovencem nasilno vzeta. A ne glede na to, da smo danes priča prenekaterim poskusom spreminjanja zgodovinske resnice in relativiziranja dejstev ter celo poskusom namenskega potvarjanja zgodovine, nam ta spomenik, predvsem pa spomin vseh vas – prebivalcev in prebivalk Žužemberka in Suhe krajine – jasno govori, kdo je bil na pravi strani zgodovine. To so bili naši fantje in dekleta, ki so se – vedoč, da s tem tvegajo največ, kar imajo, svoje življenje – brez strahu uprli okupatorju. In to zato, ker so vedeli, da delajo prav, hkrati pa so iskreno verjeli v prihodnost. Borili so se namreč zase, za svoje otroke, vnuke in vse prihodnje rodove. Za to, da bi lahko sami ter njihovi potomci govorili v našem, domačem, slovenskem jeziku, za to, da bi na svojem živeli tako, kot so si sami želeli, ter končno, borili so se za očetnjavo. Zemljo mnogih Slovenk in Slovencev, ki so svobodo sanjali, a je žal niso dosanjali; ki so sanjali samostojno državo, a je žal niso nikoli doživeli. In vseh teh dejstev ne more spremeniti prav nobeno politično ali zgodovinsko sprenevedanje.
Spoštovane borke in borci, spoštovani prisotni,
dovolite mi, da opozorim še na eno stvar, ki se mi v teh časih zdi izjemno pomembna, in sicer, da se je – kot je leta 1990 dejal danes žal pokojni profesor France Bučar – med leti 1941 in 1945 na Slovenskem, poleg okupacije, odvijala tudi državljanska vojna. Kot narod smo se, namesto da bi stopili skupaj, tragično razdelili ter si zadali rane, ki se niso – tudi zaradi določenih ravnanj povojne oblasti – nikoli zares zacelile in nas hromijo še danes. Te nas ovirajo v našem razvoju, predvsem pa nas ukleščajo v oklep sumničenj, sovraštva in nesodelovanja. In v takem duhu naša država ne more napredovati – ne politično, ne gospodarsko. Najhuje pa je, da bomo, če bomo v takšnem duhu nadaljevali, obtičali v preteklosti. Pa si res želimo biti narod brez vizije, ljudstvo brez prihodnosti, država brez upanja?
Takšno mišljenje in takšno ravnanje bi bilo nedvomno tudi v nasprotju z duhom vseh tistih bork in borcev, ki so, ponavljam in poudarjam, za ohranitev slovenstva in za našo državo dali svoje življenje ter nam s tem dali možnost, da iz nje naredimo državo miru in blaginje. Zatorej moramo – ne samo zaradi nas, ampak tudi in predvsem iz spoštovanja do vseh bork in borcev narodnoosvobodilnega boja in slovenske osamosvojitvene vojne, vseh žrtev in tragičnih zgodb nedolžnih ljudi – zapreti to poglavje naše boleče zgodovine. A da bi to dosegli, moramo biti pravični in jasno povedati sledeče: kaj je bilo prav in kaj narobe, obsoditi moramo povojne poboje, predvsem pa moramo odpustiti vsem tistim, ki so ravnali napak, na obeh straneh. Drži, odpuščanje je individualno in izjemno intimno dejanje, a tudi ta država mora storiti vse, da vsaj na simbolni ravni omogoči okvir, da se proces zgodovinskega očiščenja in odpuščanja začne – brez političnih zlorab in brez prilaščanja zaslug.
Spoštovane gospe in gospodje,
stojimo na hribčku, kjer je postavljen spomenik vsem tistim, ki so v Suhi krajini trpeli pod škornjem okupatorja, na sosednjem griču pa stoji v vojni vihri uničena, danes pa lepo obnovljena cerkev svetih Mohorja in Fortunata. Oba navedena spomenika, stebra slovenstva, nas opominjata, da države in prihodnosti ne moremo graditi na sporih, ampak na sodelovanju. Ne glede na svetovnonazorske razlike moramo v naših bližnjih iskati dobro, predvsem pa moramo narediti vse, da zagotovimo, da se krvave morije, ki smo jim bili priča v minulem stoletju, nikoli več ne ponovijo. A to ni dolžnost samo nas, »politikov v Ljubljani«, kot nas običajno označite, to je dolžnost vsakega slovenskega državljana in državljanke. Nihče si ne bi smel želeti vojne. Ta za seboj pušča zgolj opustošenje, smrt, pogubo, bolečino in žalost, predvsem pa dolgoletne rane, ki jih je težko zaceliti.
Zatorej, spoštovani prisotni, obrnimo danes, tu, ob tem spomeniku, nov list, začnimo novo poglavje naše zgodovine, ki bo osredotočeno na ponosno in v svetu spoštovano Slovenijo, na naš narod in njegovo dobrobit, na svetlo prihodnost naših otrok. Zgradimo prihodnost na dragocenih zgodovinskih zgledih naših partizank in partizanov, ki so, včasih tudi le ob skorji kruha in požirku vode, sanjali o samostojni, svobodni in demokratični Sloveniji. Mi to Slovenijo imamo in jo živimo, to pa pomeni, da imamo do nje tudi dolžnosti in da smo zanjo odgovorni.
Latinski rek pravi, da lahko do zvezd prideš le prek trnja. Prav slednjega je bilo na poti do slovenske samostojnosti veliko, zato je naša naloga našo zvezdo, državo Slovenijo, narediti svetlo in edinstveno, da bo ponos vseh nas živih, pa tudi v čast vsem tistim, ki so po njej hrepeneli, a je žal niso učakali.
Slava in čast vsem padlim za našo domovino!
