Predsednik Državnega zbora dr. Milan Brglez na prireditvi ob mednarodnem dnevu miru na Cerju ob Pomniku braniteljem slovenske zemlje na Cerju, 24, september 2016 (Foto Andrej Malovrh/STA)
Spoštovane gospe in gospodje,
naše današnje srečanje pri tem veličastnem pomniku, tu, na Cerju, je namenjeno obeležitvi praznika miru; neprecenljive vrednote in dobrine, ki si je želimo vsi, hkrati pa se vse prevečkrat ob tem pozablja, da mir ni samoumeven ter da si je zanj treba neprestano in marljivo prizadevati. Mir se gradi skozi stoletja, izgubi pa se lahko v trenutku, pravi rek, s katerim se sam še kako strinjam. O kako krhki dobrini govorimo, namreč ne priča samo naša zgodovina, ampak tudi današnja situacija v svetu, ki se nam znotraj evropskih meja morda še zdi mirna in spokojna, a žal ni treba pogledati daleč, da bi se prepričali o svoji zmoti.
Ko sem razmišljal, kaj sploh pomeni mir in kako ga razumeti, so mi na misel najprej prišle ideje velikih filozofov in literatov, kot so Kant, Clausewitz, Marx, Tolstoj, Ghandi ter drugi humanisti, katerih razmišljanja o duhu človeka in človeštva lahko prebiramo z zanimanjem in zanosom. A vendar se ob tem vsakič znova zavem, da je morda potreben korak nazaj. Da je temeljni predpogoj za širša razmišljanja o miru naš notranji mir, naše notranje zadovoljstvo in pomirjenost s samim s seboj. Brez notranjega miru težko prispevamo k miru v svetu. Zato mir gotovo ni zgolj to, kar je inherentno v nas, marveč mora biti tisto skupno, kar nas povezuje in za kar se moramo truditi vsi. Ga torej sprejeti in sprejemati kot skupno dobro. Vsak dan znova.
Zdi se, da je morda posebej nam, malo mlajšim, ki so nam bile prihranjene najhujše vojne grozote, nekakšno iluzijo samoumevnosti miru morda prineslo predvsem obstoječe udobje zahodne civilizacije in s tem varljiv občutek, da nam za ohranjanje miru ni treba skrbeti, saj ga vendar že imamo. Verjetno lahko to pripišemo veliki sreči, da je od krvavih vojn na evropski celini minilo že kar nekaj let. A spomnimo se, koliko življenj je bilo darovanih na oltarju naše domovine, da smo po prvi svetovni vojni, pa čeprav le za kratek čas, ponovno dosegli mir in končali do takrat nepredstavljivo morijo. Kdo si je takrat drznil samo pomisliti, da lahko po grozotah »velike vojne«, ki je ljudem vzela vse, kar so imeli, mnogi pa so v njej izgubili tisto najdragocenejše, svoje življenje, sploh prišlo do druge, še hujše svetovne vojne? In koliko življenj naših partizank in partizanov smo dali za to, da je po drugi svetovni vojni ponovno zavladal mir, da je dobro premagalo zlo. Nenazadnje, koliko je bilo tistih, ki so odšli v boj za mir in samostojno Slovenijo pred 25-imi leti. Nobena žrtev ni bila zaman, a vsaka je bila preveč, vsaka je povzročila praznino in neutolažljivo bolečino. In, spoštovani, ne pozabimo, na območju nekdanje skupne države, torej ne tako daleč stran, so se boji bili še pred slabima dvema desetletjema. Kdo bi si mislil, da bo nekdanja Jugoslavija, država, ki je temeljila na medsebojnem spoštovanju narodov, končala v vojni in krvi, v tisočih mrtvih, ranjenih in prisilno razseljenih? In še, kdo bi si mislil, da bo Sirija, država, ki je veljala za eno bolj stabilnih držav na Bližnjem vzhodu, končala v krvavi državljanski vojni, kateri ni in ni videti konca? Mnogi, premnogi so za mir dali tudi svoje življenje, pri čemer pa poleg teh nezamisljivih norij naslovnice medijev v zadnjih letih polnijo tudi raznoliki, tudi teroristični napadi, ki terjajo številne nedolžne žrtve in med ljudmi sejejo strah.
Ne gre zgolj zamahniti z roko in živeti v prepričanju, da se prizadevanja za mir končajo na našem domačem dvorišču. Žal se preredko zavemo, da lahko iskra nemira na enem koncu sveta tudi pri nas povzroči veliko gorja in nesreč. Ne, spoštovane gospe in gospodje, mir ni nekaj samoumevnega, kot se nam morda danes zdi. Prav tako mir ni zgolj »odsotnost sovražnosti«. Osebno ga, če se osredotočim tudi na polje izven »notranjega miru«, dojemam kot veliko več kot zgolj »obdobje brez vojn«. Po mojem mnenju gre za skupek, kompleksno mešanico urejenih medosebnih oziroma meddržavnih odnosov, varnosti v vseh pogledih, s poudarkom na socialni in ekonomski varnosti posameznika, gre nenazadnje za poštenost v vseh ozirih, za suverenost države, za svobodo govora, za spoštovanje do drugačnosti, za svobodo odločanja, za spoštovanje sočloveka in njegovih pravic in še in še.
Mir je prva in nepogrešljiva stopnica do kakovostnega življenja, blaginje in vsestranskega razvoja posameznika in širše skupnosti. S tem zavedanjem, spoštovane gospe in gospodje, bodo naša aktivna, iskrena, predvsem pa odgovorna prizadevanja zanj bolj uspešna, bolj odločna in bolj trajnostno naravnana, predvsem pa torej v dobrobit ne le vseh nas, tukaj zbranih, temveč v dobrobit vseh naših sodržavljank in sodržavljanov, vseh v naši širši domovini, Evropski uniji, ter širom celega sveta ter ne le za današnje generacije, temveč tudi za vse prihodnje. Vsak dan znova nam sicer ponuja priložnosti, da okrepimo naše zavedanje o pomenu miru in da še naprej cenimo tudi dejanja tistih, ki so nam ga izbojevali, tako na Slovenskem kot tudi širše. Tega namreč niso storili le zase, ampak za vse nas! Le zato lahko mi, ki danes stojimo tukaj, svobodno govorimo v našem, slovenskem jeziku.
Spoštovane gospe in gospodje,
srčno upam, da se temni trenutki naše zgodovine ne bodo nikoli več ponovili. Naša naloga je, da naredimo vse v naši moči, da mir postane temelj delovanja vseh akterjev ne le doma, ampak v celotni mednarodni skupnosti. A to se bo po mojem mnenju zgodilo šele takrat, ko bo ta vrednota nadvladala vso raznovrstnost drugih interesov. Zatorej, spoštovani, bodimo nosilci ideje in plamenice miru. Bodimo nosilci želje, da bi se spori med državami reševali skladno z načeli naše Ustave in Ustanovne listine Združenih narodov, organizacije, ki je pred sedmimi desetletji vzklila iz ruševin ranjenega sveta in človeštvu vdahnila takrat še kako potrebnega optimizma. Prizadevajmo si za mir med svojimi bližnjimi, prijatelji, sosedi, v naši domovini ter širše. Povsod, kjer smo in povsod, kamor nas povabijo.
Spoštovani,
moje današnje misli so se tkale okoli ene same ideje, ideje miru. Dovolite, da jih zaokrožim z mislimi treh velikih osebnosti.
Prvi, ki ga želim izpostaviti, je Albert Einstein, ki je napisal, da miru ne moremo ohranjati s silo, ampak le z medsebojnim razumevanjem. Nadalje bi želel izpostaviti besede Dalaj Lame, ki pravi, da le dveh dni v letu ne moremo spremeniti. Včerajšnjega in jutrišnjega. Ter nazadnje še besede nedavno beatificirane glasnice sožitja človeštva, Matere Tereze, ki je nekoč dejala, da se mir začne z nasmeškom.
Želim si, da bi nas te misli krepile v medsebojnem sodelovanju, razumevanju različnosti ter v odprtosti do drugačnih svetonazorskih pogledov. Naj nas vodi zavedanje, da je trenutek, na katerega lahko vplivamo, vedno sedaj, danes, vsak dan. In, nazadnje, naklonimo sočloveku nasmešek. Morda bomo prav s tem naredili prvi korak k mirnejšemu svetu.
Hvala.
