Govor dr. Matjaža Kmecla, podpredsednika ZZB NOB v Železni Kapli na avstrijskem Koroškem, 23. aprila 2017

Ljubi in spoštovani koroški Slovenci, partizani! Zbrani smo v slovesen spomin na Franca Pasterka Lenarta, Tavčmanovega iz Lobnika, ki je pred 74 leti padel za svobodo – ne samo Slovencev, tudi Avstrije in seveda Evrope. Ob njem se prav tako z najglobljim spoštovanjem spominjamo preostalih 182 žrtev nacizma iz teh krajev – njihova življenja so vgrajena v temelje današnje demokratične Avstrije. Še več: z njimi si je avstrijska republika po letu 1945 izpogajala status prve žrtve nacističnega imperializma – treba je samo pogledati na zemljevid avstrijskega odpora proti Hitlerju in se takoj vidi, kje je bilo središče in večina tega odpora, na katerega so se takrat sklicevali. Kje je bilo daleč največ žrtev. Kje so požigali domove z njihovimi prebivalci vred – kot so Peršmanove. Kje so 1942 čez noč izpraznili 300 slovenskih domovanj samo zato, ker so bila slovenska. Zato se sliši kot največji cinizem, če kdo govori, da so teh 183 in še neizmerno več pobitih ‘nevtralizirali’, ker so rovarili proti režimu. – Oprostite: Kateremu režimu? Hitlerjevemu. Na kateri celini? V Evropi. Tisti Evropi, ki bi propadla, če ne bi bilo takrat toliko in tako pogumnih ljudi, kot je bil Pasterk. Ne pozabimo tega!

Cinizem, ki gre v to isto vrsto, so tudi pravkaršnja pogajanja o koroški ustavi – oprostite, moje osebno mnenje je, da so bila že v osnovi skrajno nespodobna, sprenevedava in do Slovencev nesramna. Če gre za evropsko demokracijo, je vse to politikantstvo s slovenstvom na Koroškem zavržno, naj si natika še tako demokratičen videz; saj bi morale biti temeljne stvari, kakršne so človekove pravice, tudi kulturne, še posebej jezik, samoumevne, ne pa kramarsko blago. In če naj bi bila Evropa res domovina domovin, kot je svoj čas napovedoval de Gaulle, in evropski jezik ‘jezik (enakopravnih) jezikov’, prav tako. Saj tako imenovana Evropa niso le njeni plačani uradniki, temveč smo njeni ljudje; niso samo politiki z udobnimi stolčki pod ritjo, temveč smo vsi, do zadnjega! – Pa čeprav smo Slovenci. V zadnji veliki vojni smo z uporom, ki se je zdel skoraj brezupen in si ga razen nas zlepa ni upal začeti nihče, dokazali, da lahko v majhnem telesu bije neizmerno veliko srce. V tistem, najbolj mračnem času je mlad slovenski pesnik zapisal znamenite verze, ki veljajo prej in slej: ‘Le hlapci cvilijo ponižno, kakor psi; in lajajo, da nas je malo’!

Jutri bo v Ljubljani predstavil svojo knjigo o politiki asimilacije koroških Slovencev od 1945 do 1960 angleški zgodovinar Robert Knight, pojutrišnjem bo o svoji raziskavi predaval na celovški univerzi. Tudi po njegovih ugotovitvah je takrat šlo za izrazito nekulturno, sovražno početje, nevredno sodobne demokracije. Kako je bilo v resnici, veste vi sami najbolje – namreč, da je bilo še hujše. – Zdaj pa bi bil že čas, da se to sovraštvo enkrat neha. – Moj osebni vtis od blizu je, da je slovenska država kot ena od legitimnih naslednic nekdanje Jugoslavije doslej opuščala notifikacijo avstrijske državne pogodbe z vso simboliko, ki se je drži vred, predvsem iz prijateljskih, dobrososedskih razlogov, ne iz oportunizma ali celo strahu. – Toda ne moreš dolgo imeti za prijatelja nekoga, ki govori z gorjačo. Levstik bi rekel: Ali ga boš potem z belim kruhom pital? – V isti Evropi smo, pod isto streho živimo, v istem prostoru – in samo od nas samih je odvisno, ali se bomo spoštovali in bili prijazni med seboj, ali pa si bomo kar naprej pošiljali različna znamenja nenaklonjenosti ali celo sovraštva. – Toliko globljega spoštovanja je zato vredna molitev krško celovškega škofa g. Aloisa Schwarza lansko leto za padle partizane pod Arihovo pečjo; ali pa blagoslavljanje partizanskih spomenikov za padlimi dekana g. Poldeja Zundra.

Franc Pasterk Lenart je bil po imenu res ‘pastorek’ in preganjani Lenart, torej po usodi Korošec, po duhu pa je bil neizmerno več; bil je s svojimi dejanji mož globoke odgovornosti do brezštevilnih poprejšnjih in prihodnjih rodov, bil je mož zvestobe, ponosa in junaštva, kakor so bili – po Prušniku – vsi ‘gamsi na plazu’ – preprosti in pošteni branilci svojih bolj ali manj bornih domov, svojega jezika in svojih življenj. Zato smo mu, in z njim vsem drugim žrtvam, dolžni skoraj vse, kar danes živimo: predvsem da se Evropa vsaj trudi biti ‘multikulti’, da ni brezdušna, surova ‘nultikulti’, kot jo je hotel imeti nacijevski režim z idejo, da je življenjskega prostora na vsem svetu pač za en sam ‘herenfolk’ – in ki je, da bi to dosegel, pomoril na desetine milijonov živih, miroljubnih, potrpežljivih ljudi – med njimi tudi 183 Kapelčanov iz osojnih in vendar tako ljubih grap in bregov pod Karavankami.

Slava jim, naš spomin je z njimi! Ta trenutek še posebej z Lenartom Pasterkom iz Lobnika, ki je junaško padel pred 74 leti kot komandant prvega koroškega bataljona borcev za svobodo!