Dr. Matjaž Kmecl, podpredsednik ZZB MOB Slovenije na zaključni prireditvi Partizanske smučine Cerkno ’45, v Cerknem 29. januarja 2017.
»Zdaj bomo čestitali vsem zmagovalcem, jim podelili pokale in priznanja; čestitali bomo tudi vsem udeležencem in organizatorjem ter še enkrat s ponosom zagotovili: takšne prireditve nimajo nikjer drugje po Evropi, samo v Cerknem. Ker je tudi ne morejo imeti, saj niso nikjer drugje po sovražno zadimljenem, smrtno krvavečem planetu zmogli takšne enkratne prireditve, kot so jo zmogle svobodne partizanske duše tu v Cerknem. Pomislimo in na glas ponovimo, kot sleherno leto, da je tistega januarja 1945 nekaj kilometrov proč – vse naokrog, od Tolmina do Žirov, Idrije in Gorice mrgolelo sovražne Hitlerjeve soldateske, ki je le dva meseca pozneje zgoraj na Poreznu in pred tem tudi na Trnovski planoti še enkrat pokazala, kolikšne surovosti in pobijanja je kot prinašalka »novega reda« bila zmožna. Tu, v Cerknem, pa tolikšna samozavest in svoboda, da prirejajo športne tekme! Beseda “šport’ namreč prvotno pomeni igro in prijazno sproščenost, torej so se v Cerknem takrat znašli mladi ljudje, ki so s svojim dejanjem vrgli nacistični nadutosti rokavico v obraz: njihove smučarske tekme so pomenile toliko, kot če bi vsemu svetu oznanili: Nas ne boste, tudi če ste vse druge! Tu živimo svobodni ljudje! Vi lahko koljete in morite, mi pa že zdaj ustvarjamo svet svobode! Partizanske smučarske tekme 1945 v Cerknem so bile svoboda pred svobodo.
Velika reč, ki se lahko porodi samo v puntarskih krajih in med puntarskimi ljudmi! Če prištejemo še bolnišnico Franjo in vse tisto, kar se je takrat tu godilo – če ne drugega vsaj tečaj, na katerem so vzgojili sto zborovodij in kulturniško skupino 9. korpusa, ker smo že tik pred kulturnim praznikom – se naenkrat pokaže Cerkno kot skoraj neverjetni košček svobodnega sveta; kot svetovni fenomen. Unesco bi moral držati roko nad Cerknim v celoti, ne le nad Franjo! To je kulturna dediščina svetovnega formata!!
Danes si prizadevajo nekakšni kvazidemokrati popackati naš nekdanji partizanski boj s pospešeno ihto. Briga jih – ne kot zgodovina in ne kot vir našega ponosa, samozavesti! – Nimamo jih veliko, takšnih virov, takšne rezerve za hude čase. Cankar je pred sto leti uspel v naši preteklosti najti enega samega, kmečke upore; če bi živel danes, bi lahko našel vsaj še dva, NOB, ki je prav v teh krajih obstajal in žarel podvojeno, in osamosvojitev, na katero je tako zelo ponosna naša generacija, upravičeno! – Prepričan sem, da ste se v velikanski večini vsi današnjih tekem udeležili tudi v znamenju te zgodovine. Saj gre za istega duha, za isto pokončnost, za isto enotno in samozavestno slovenstvo!
Zato torej mislim, da je današnji dogodek, pravzaprav vsakoletni dogodek ob tem času, neizmerno več, kot le ponavljanje nekdanje tekme, le spomin nanjo – in zato čestitamo vsi skupaj prirediteljem, občini Cerkno, njenemu županu in njenim ljudem, predvsem pa – še enkrat – vsem udeležencem. Zraven ste danes bili, tako kot smo vsi do zadnjega bili zraven pri osamosvajanju 1991, naj se danes kdo še tako petelini, da je bil glavni ali celo nepogrešljivi edini! Daleč največja dragocenost osamosvajanja je bilo prav to, da smo bili vsi zraven. Kot je bila med NOB velikanska večina pokončnih Slovencev! – Vaša, naša, današnja prireditev je torej še en pomemben praznik združenosti za svobodo, samozavest in ponos; in zato ponovimo: Naj trajno žari in živi praznik partizanskih smučin v Cerknem – ‘dokler slovenski rod/ biva po zemlji tod’, kot bi rekel nekdanji pesnik!«
