Slavnostni govor dr. Martina Premka, zgodovinarja, ob zaključku Pohoda prijateljstva in spomina Udin Boršt, Kokrica, 27. april 2017
Spoštovane tovarišice, spoštovani tovariši, borke in borci partizanske vojske, veterani vojne za Slovenijo, spoštovani gosti.
Kar je danes Dan upora proti okupatorju, je bil včasih Dan Osvobodilne fronte (OF). Ustanovljena je bila 26. aprila 1941 kot odgovor na okupacijo Slovenije, ki so jo zasedli trije okupatorji. Svoje cilje je OF določila kmalu, v točkah in geslih OF. Najpomembnejši cilji so bili neizprosen boj proti okupatorju ter osvoboditev in združitev vseh Slovencev. Večino ciljev zapisanih v svojih temeljnih točkah in geslih je OF v štiriletnem boju tudi dosegla, in po njeni zaslugi in zaslugi njene partizanske vojske so bil Slovenci osvobojeni izpod nacizma in združeni v eni republiki skupaj z morjem in Primorsko. OF pomeni tudi začetek slovenske državnosti. Čeprav nam danes govorijo drugače, je večina Slovencev med 2. svetovno vojno podpirala OF in se vanjo množično vključevala. Večina Slovencev je podpirala predvsem boj proti okupatorju, ki nas je hotel uničiti, vendar so se v OF in partizansko vojsko vključevali tudi zaradi drugih njenih ciljev. Svoboda, antifašizem, pravica in enakost med ljudmi so bili cilji za katere so se med drugo svetovno vojno bojevali vsi pokončni in častni ljudje. Zato, ker so bili ljudje prepričani, da so cilji, za katere bojujejo, plemeniti, najsvetlejši, najbolj pošteni in najbolj čisti cilji. Tisti, ki so se borili v partizanski vojski in OF so v njih trdno verjeli, za te cilje so zastavili tudi svoja življenja. Boj za svobodo, pravico in enakost ne umre nikoli in za te cilje se je potrebno boriti tudi danes. Danes, ko OF očitajo, da se je sprva imenovala tudi Protiimperialistična fronta. Kaj pa je sploh narobe s tem imenom? Saj imperializem pomeni vladanje z vojaško močjo, neenakopravnost ljudi in gospodarsko izkoriščenje. To, kar se nam dogaja tudi danes in tudi danes bi se OF lahko imenovala osvobodilna ali protiimperialistična. Tudi danes se je treba nasilju in neenakopravnosti upreti, kot se je uprla OF slovenskega naroda, ki je vodila odporniško dejavnost. Bila je ideološko oziroma politično raznolika organizacija. Vodilne skupine so bile Komunistična partija Slovenije, krščanski socialisti in pripadniki telovadne organizacije Sokol, v OF se je vključilo več kot petnajst skupin, med drugim tudi bivši kraljevi ministri in oficirji, o čemur se danes molči. Katoliška cerkev pa razen na Primorskem z njo uradno ni hotela sodelovati. OF je preko svojih odborov delovala po celotnem slovenskem ozemlju ter vzpostavljala vzporedno oblast. Po Zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju oktobra 1943 in nastanku Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta v Črnomlju februarja 1944 je oblast OF postala temelj za nastanek R. Slovenije. Oblikovanje nove slovenske republike je svoj vrh doseglo z razglasitvijo narodne vlade Slovenije v Ajdovščini 5. maja 1945.
Z ustanovitvijo OF, ki je postala množično odporniško in politično gibanje, so bili položeni temelji za razvoj slovenske narodnoosvobodilne vojske. Vrhovno poveljstvo slovenskih partizanskih čet je bilo ustanovljeno na dan nemškega napada na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941. Do konca leta 1941 je bilo ustanovljenih več kot trideset partizanskih čet in pet bataljonov. Udin boršt je ravno v začetku uporništva nudil zavetje partizanskim enotam, ki so tu doživele tudi velike tragedije. V letu 1942 je partizanska vojska narasla v bataljone, odrede in grupe odredov, ustanovljene so bile prve štiri partizanske brigade. Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Slovenije so se ne glede na žrtve nezadržno krepili. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 sta bila ustanovljena 7. in 9. korpus, partizanska vojska je narasla na pet divizij, ustanovljene so bile tudi »prekomorske« brigade v tujini. V slovenskih partizanskih vrstah se je bojevalo prek 100.000 mož in žena, za svobodo je padlo več kot 30.000 partizanov in partizank. Vsi so se borili in umirali kot pripadniki mednarodno priznane zavezniške vojske, ki jo je kot svojo vojsko priznala tudi kraljevina Jugoslavija. Ker 2. svetovno vojno želijo sedaj predstaviti kot »državljansko vojno«, števila partizanov nikoli ne primerjajo s številom domobrancev, ki jih je bilo desetkrat manj, delovali pa so samo na omejenem območju, pravzaprav je bilo njihovo delovanje omejeno na območje ljubljanske škofije. Borili so se za sile osi, celo pod neposrednim poveljstvom zločinskih organizacij SS in tista peščica na Gorenjskem pod vodstvom gestapa. Kar nam danes želijo predstaviti kot domoljubni boj proti »komunizmu«.
In kdor to danes predstavlja kot domoljubni boj je tudi zločinec, čeprav se država dela, kot da se to ne dogaja. Ravno druga svetovna vojna nas opozarja, kakšne grozote se zgodijo, če prevladajo zločinske ideje, kot so ideje nacizma in fašizma, ki se danes spet pojavljajo. Zato je pred nami še vedno samo pot resnice, pravice, svobode in enakosti, kot jo je prehodila OF. Pot, ki jo bomo zmagali, če ne se lahko vrnemo v brezno mračne preteklosti.
