Dr. Martin Premk

Dr. Martin Premk, zgodovinar, kustos v Muzeju vojaške zgodovine, na slovesnosti v Dražgošah, 8. Januar 2017

Spoštovane tovarišice in tovariši, spoštovani gosti:

Spoštovani partizani in partizanke, udeleženci narodno osvobodilnega boja, ki ste danes tukaj, hvala za vse, kar ste dali v boju za svobodo.  Vaših dejanj smo se dolžni spominjati in jih spoštovati.

Minilo je petinsedemdeset let od začetka vojne v Sloveniji in te dni mineva petinsedemdeset let od Gorenjske oziroma Poljanske vstaje in Dražgoške bitke.  Dražgoše so še danes pojem junaštva in trpljenja, ki so ga Slovenci prestali med drugo svetovno vojno. Slovenci smo bili takrat kot »manjvredni ljudje« obsojeni na smrt, na uničenje, tako kot Judje in drugi »manjvredni« narodi, ki jim nacisti niso priznavali pravice do življenja. Predvsem na Gorenjskem in Štajerskem so nacisti takoj začeli uničevati, kar je bilo slovenskega, saj so ti deželi razglasili za »zgodovinsko« nemško ozemlje. Slovence so začeli preganjati in zapirati, v živinskih vagonih voziti v Srbijo, voziti na suženjsko delo. Nemci so bili popolni gospodarji in so odločali o vsem, tudi o življenju in smrti. Danes pa se nekateri  duševni reveži  sprašujejo, zakaj smo se jim sploh uprli, slišali smo celo, da bi morali okupacijo uklonjeno prenesti, kot na primer Danci, Belgijci in Nizozemci. A nacisti Dancem niso obljubili, da jih bodo uničili, niso jih trpali na živinske vagone in izganjali. Belgijcev niso obešali na jablane samo zato, ker so Belgijci. Nizozemcev niso razglasili  za »podljudi« in jih streljali v stotinah. Danes se ves svet sprašuje, zakaj se Judje in drugi obsojeni na smrt niso uprli še bolj, kot so se. Nam pa miselni hlapci razlagajo, da se je bilo nepotrebno upreti močnejšemu sovražniku. Kot da se lahko upreš šibkejšemu?  Nacistični sili, ki je vojno začela, da bo zmagala, ne da jo bo zgubila, so se uprli vsi pokončni ljudje. Vsak upor proti nacizmu  je v svetu spoštovan in cenjen,  vsak narod ki se je boril proti nacizmu ,je na ta boj proti nacizmu ponosen. Nanj moramo biti ponosni tudi mi.

Tudi zato, ker so se Slovenci nacizmu uprli takoj. Odgovor na nacistično in fašistično  nasilje je bila ustanovitev Osvobodilne fronte (ki se je od vsega začetka imenovala osvobodilna). Osvobodilna fronta je vodila upor in je imela odprta vrata za vse, ki so se hoteli boriti proti okupatorju.  Boj se je začel takoj, že poleti 1941 so nastale prve čete in bataljoni, ki so začeli napadati že prva mesta. Slovensko partizansko vodstvo je želelo preprečiti izseljevanje Slovencev in je že jeseni leta 1941 želelo tudi pripraviti oboroženo vstajo in osvoboditi prva ozemlja. Odločeno je bilo, da bo prvo osvobojeno ozemlje na Gorenjskem.  Vstajo naj bi vodil Cankarjev partizanski bataljon, ki se je zato odpravil proti Poljanski dolini, kjer naj bi bilo žarišče vstaje, ki bi zajela celo Gorenjsko. Med pripravami na vstajo je Cankarjev bataljon 12. decembra 1941 v Rovtah nad Selško dolino presenetil vod nemških policistov in ga v kratkem boju premagal. Padlo je 45 nemških policistov, kar je bil za naciste nezaslišan udarec, saj take odporniške oziroma vojaške zmage na ozemlju, ki naj bi bilo del nemškega rajha, niso niti najmanj pričakovali. Poročila o tem so odšla naravnost v Berlin do vodstva SS, do Himmlerja in Hitlerja. Zmaga nad tedaj nepremagljivimi nemškimi silami je navdušila prebivalstvo Gorenjske in dala zagon vstaji, saj so se ljudje množično pridružili Cankarjevemu bataljonu. Začeli so se napadi na nemške postojanke, v pogumni akciji je par partizanov vdrlo tudi v škofjeloške zapore. Ljudje so bili prepričani, da bodo premagali in pregnali nemške sile, ki so tedaj doživele tudi prvi usodni poraz pred vrat Moskve, prepričani so bili, da bo temu sledil konec vojne.  Nemci pa so po porazu v Rovtah na Gorenjskem začele kopičiti nove sile, ki naj bi uničile uporništvo. Z novimi SS-policijskimi bataljoni so začeli napadati Cankarjev bataljon in vstajnike, ki so se na vrhovih Pasje ravni tri dni upirali napadalcem.

Čeprav  nemškim napadalcem ni uspelo prebiti položajev, so bili nemški napadi premočni in poveljstvo Cankarjevega bataljona je sklenilo, da se umakne v vas Dražgoše. To vas so izbrali predvsem zaradi njene lege, ki omogoča obrambo.  Nemške sile so se takoj po koncu bojev na Pasji ravni v svoji nemoči maščevale s streljanjem talcev v Begunjah, ter začele pripravljati napad na Dražgoše. Za napad so zbrali štiri SS-policijske bataljone, ki so skupaj šteli več kot dva tisoč petsto mož. Ti so 9. januarja 1942 s pomočjo topništva in drugih enot začeli z napadati Dražgoše. Nekaj več kot dvesto partizanov in partizank se je tri dni v snegu in mrazu upiralo desetkrat močnejšemu sovražniku,  ki je ni in ni uspelo prodreti v vas, dokler se partizani niso odločili umakniti na Jelovico. Nemcem partizanov ni uspelo uničiti, in to je bilo za nemško silo, ki je takrat gospodovala po vsej Evropi, od Atlantika in Afrike do Moskve, tako boleč udarec, da so se znesli nad nedolžnimi prebivalci. Enainštirideset, med njim tri otroke,so postrelili in jih zmetali v zažgane hiše. Nacistom je postala vas Dražgoše tako boleč kraj, da so nato ostale prebivalce izselili, vas pa z razstrelivom porušili in zravnali z zemljo, prebivalci se vanjo niso smeli več vrniti.

Za Slovence pa so Dražgoše že med vojno postale pojem upora in junaštva, pa tudi trpljenja in nedolžnih žrtev. Upora, ki se je tudi po umiku in vseh udarcih, ki jih je Cankarjev bataljon doživel po bitki, še nadaljeval. Tudi nihče od narodnih herojev, voditeljev gorenjske vstaje in dražgoške bitke, ni dočakal svobode ampak so vsi Stane Žagar, Lojze Kebe, Jože Gregorčič in Jaka Bernard, žrtvovali svoja življenja še isto leto. Toda ime Dražgoše je že med drugo svetovno vojno odmevalo tako po Sloveniji, kot po svetu, predvsem kot pojem upora in junaštva. Dražgoše so postale pojem junaštva, ki mu v takratnem času ni bilo primere v osrčju Evrope, čeprav se je v težkih in okrutnih časih zdel nemogoč. Toda zmagoviti boj, začet v Dražgošah, se je nadaljeval, pripeljal je do slovenske partizanske vojske, ki je bila leta 1945 del zmagovitega zavezništva, ki je premagalo nacizem in fašizem.  Partizanski boj je pripeljal do osvobojene domovine, ki je takrat tudi prvič postala tudi država. Slovenski partizani so ob koncu druge svetovne vojne skupaj z jugoslovanskimi sami osvobodili svojo domovino, osvobojena je bila tudi dolgo zatirana Primorska.

Danes smo zato dolžni spoštovati narodnoosvobodilni boj in se ga spominjati. Posebno Dražgoš, ki so nam tudi danes zgled boja in upora, primer tega, kako so se Slovenci enotno uprli in zmagali takrat, ko je bilo najtežje. Danes tisti, ki zgodovino zlorabljajo in spreobračajo za politične namene lažejo, da so bili Slovenci med drugo svetovno vojno »razdvojeni«. Velika večina Slovencev je med drugo svetovno vojno podpirala Osvobodilno fronto in boj proti okupatorju. Velika večina Slovencev je takrat sovražila fašiste in naciste ter njihovo nasilje. Skupaj z nemškimi silami, če pogledamo natančno, se je med vojno boril le dober odstotek prebivalstva, ki se je priključil domobrancem. In še to na samo določenih območjih Slovenije, predvsem tam, kjer je imela oblast ljubljanska škofija, kar ne more biti naključje.  Sploh Slovenke med drugi svetovno vojno niso mogle biti »razdvojene«, saj jih v domobransko vojsko niso jemali. Partizanska vojska pa se je borila za njihovo enakopravnost, za to, da so lahko odšle na volišča, kar v kraljevini Jugoslaviji niso smele.  Slovenci se nacizmu in fašizmu tudi niso uprli sami, ampak v zavezništvu z vsemi narodi, ki jih sta jih teptala nacizem in fašizem. Pozablja se, da so se skupaj z našimi partizani borili tudi skoraj vsi drugi narodi sveta, ki so bili pahnjeni v drugo svetovno vojno. Danes je govora tudi o »različnih pogledih« na dogajanje med drugo svetovno vojno. Pogledi so lahko vedno različni, a v vojaškem pogledu je bila druga svetovna vojna v Sloveniji enaka kot drugod po svetu. Proti nacizmu in fašizmu, proti največjemu zlu v zgodovini človeštva ,se je borilo zavezništvo ZDA, Velike Britanije in Sovjetske zveze pod vodstvom Churchilla, Roosevetlta in Stalina. Nasproti so stale »sile osi«: Nemčija, Italija in Japonska.  V Sloveniji ni bilo nič drugače. Edina mednarodno priznana zavezniška vojska je bila slovenska partizanska vojska kot del jugoslovanskih partizanov pod vodstvom maršala Tita. Partizansko vojsko maršala Tita je priznala tudi kraljevina Jugoslavija kot svojo vojsko. Vsi drugi so bili pod poveljstvom nemških ali italijanskih oboroženih sil, domobranci celo pod neposrednim poveljstvom SS in gestapa.

Danes se o teh dejstvih molči, ta najbolj preprosta dejstva o drugi svetovni vojni zamolčijo tudi najvišji predstavniki države, ko jim gre za lastno korist. Dogodke iz druge svetovno vojne brez sramu zlorabljajo za politične boje, ki se skrivajo za neko »spravo«. Vsi ljudje bi bili že zdavnaj »spravljeni«, če bi se o drugi svetovni vojni govorilo pošteno in na podlagi dejstev, ne pa z lažmi in sejanjem sovraštva. Partizani, ki so se borili za svobodo in boljše življenje, ne potrebujejo nobene »sprave«,  ki bi jih enačila s tistimi, ki so se borili za okupatorja. Če se že mora kdo »spraviti, se morajo spraviti sami s seboj samo tisti, ki so prisegli Hitlerju, oziroma  se morajo sprijazniti s tem , da so se med drugo svetovno vojno borili za nacističnega okupatorja in ne za svobodo.

Partizanski boj je Slovencem pokazal, kaj vse zmorejo ljudje, če jih povezuje želja po svobodi, po pravici in po boljšem življenju, da se lahko zmaga tudi takrat, ko je najtežje, če ljudje sodelujejo, si med seboj pomagajo.  Zato se partizanskega boja ne da izbrisati, vedno bo ostal pojem boja za svobodo, ljubezni do domovine in do svojega naroda. V Dražgošah se je takrat začela pot, ki je vodila v zmagoviti boj za svobodo, do slovenske vojske in slovenske države. V Dražgošah se je pokazalo da, četudi nasproti stoji mogočen in okruten sovražnik, lahko skupaj vedno zmagamo.  V Dražgošah se je pokazalo, da se Slovenci ne bodo uklonili, da bo še večje nasilje rodilo še večji upor. Dražgoše so postale pojem vztrajanja na svoji zemlji, tu v osrčju Evrope.  Dražgoše so pojem poguma, odločnosti, predanosti  in junaštva. Zato so nesmrtne, zato se jih spominjamo in jih spoštujemo.