dr. Marjan Žnidarič, predsednik ZZB za vrednote NOB Maribor
Spoštovane tovarišice in tovariši, udeleženke in udeleženci današnje spominske slovesnosti!
Letos mineva tri četrt stoletja od nacifašistične okupacije, ki je pomenila najhujšo nesrečo v dosedanji zgodovini slovenskega naroda, ravno tako pa mineva tri četrt stoletja od začetka oboroženega odpora proti temu zlu, ki je hotelo slovenski narod zbrisati z evropskega zemljevida. Ravno v teh dneh pa je minilo tudi 72 let od krvavih dogodkov in zločinov, ki so jih nacisti v jeseni 1944 zagrešili na tem območju – tukaj v Rančah, sosednji Planici, v Gradišču in drugod, in to v času, ko je bilo ob razvoju dogodkov na svetovnih bojiščih že povsem evidentno, da je ranjena nacistična zver v zadnjih izdihljajih. V takih trenutkih pa so zveri najbolj občutljive in nevarne.
Pa gremo lepo po vrsti. Za obstoj vsakega naroda ali države je zgodovinska zavest zelo pomembna; najbolj pa se utrjuje in krepi v velikih in zahtevnih narodovih preizkušnjah. Za Slovence največja in najtežja preizkušnja doslej je bila 2. svetovna vojna, ko smo bili odločilni boj za svoj obstoj. Ob razmerah, ki so jih nacifašistični okupatorji ustvarili s svojimi raznarodovalnimi genocidnimi okupacijskimi sistemi, je bil oboroženi odpor proti temu edina alternativa, ki je dajala upanje. In smo se uprli, tako rekoč goloroki in bosi, ob oteževalni okoliščini, da se je del slovenskega naroda z večino dotedanje vladajoče politične elite spajdašil z našimi krvniki in se podal na sramotno pot kolaboracije oziroma narodnega izdajstva.
Na srečo večina Slovencev takrat ni razmišljala tako. Sledila je svoji vesti, ki je velevala, da se je treba krivici in nasilju upreti, tudi za ceno lastnega življenja. Tudi za širše framsko območje je pomenila nacistična okupacija leta 1941 hud udarec. Že aprila so se začele prve aretacije, razpuščena so bila vsa slovenska društva in organizacije, ponemčena vsa krajevna imena, slovenska beseda je morala izginiti iz javnega življenja, šole so nadaljevale pouk samo v nemškem jeziku in kmalu – že meseca maja – je začela z delom Štajerska domovinska zveza, organizacija, katere glavna naloga je bilo čimprejšnje in popolno ponemčenje slovenskega prebivalstva. Nekaj družin iz tega območja je bilo kmalu tudi izgnanih.
Organiziranega odporniškega gibanja proti okupatorju na tem območju leta 1941 še ni bilo. Prvi zametki segajo v leto 1942, v čas okupatorjevega najhujšega nasilja in ko se je sekretar mariborskega okrožja Tone Grčar-Johan povezal z nekaterimi Framčani. Stike s Framom in nekaterimi okoliškimi vasmi pa je imela tudi že Ruška četa, ki je tukaj izvedla nekaj akcij. Veliko upanje za Slovence na jugovzhodnem Pohorju je v jeseni 1942 predstavljal Pohorski bataljon. Njegov padec v začetku leta 1943 je bil zato hud udarec tudi za to območje.
Nov zagon je osvobodilno gibanje v teh krajih dobilo z ustanovitvijo 2. pohorskega bataljona spomladi in še bolj Pohorskega odreda v jeseni 1943. Počasi se je začelo prebujati delo aktivistov OF na terenu. V letu 1943 je okupator pošiljal h kmetom na jugovzhodnem Pohorju »raztrgance«, v partizane preoblečene nemške vojake, da bi zvedel za zveze s partizani in za razpoloženje prebivalstva do okupatorja. Izkazalo se je, da velika večina kmetov sodeluje oziroma simpatizira s partizani in je odločno proti okupatorju. Veliko je za to območje pomenila tudi ustanovitev Lackove čete januarja 1944 na območju Rač, ki je kmalu prerasla v bataljon in samo tri tedne po preselitvi na Pohorje junija 1944 tudi že v Pohorski odred.
Ilegalno politično delo na terenu je potekalo pretežno prek zaupnikov, ki so bili zametek OF. Prvi krajevni odbor na framskem območju je bil ustanovljen v Pokrivačevi hiši v Morju aprila 1944. Na framski teren so takrat prihajali aktivisti OF mariborskega okrožja Marija Falež-Mica Rokova, Tone Rader-Jasko in Jože Rant-Moša. Poleti 1944 je prišlo dvakrat do reorganizacije okrožij odporniškega gibanja. Najprej je junija po razdelitvi mariborskega okrožja med drugimi nastalo tudi okrožje Pohorje, ki ga je vodil Tone Rader-Jasko. Eden od okrajev tega okrožja je bil okraj Rače-Fram. Avgusta je nato prišlo do združitve nekaterih manjših okrožij, ki so nastala junija. Ustanovljeno je bilo veliko okrožje Pohorje, v katero je spadal tudi framsko-pragerski okraj.
V letu 1944 je bilo na Pohorju veliko partizanov. Poleg Zidanškove so tu delovale še tri brigade 14. divizije(Tomšičeva, Šercerjeva in Bračičeva) ter Pohorski odred. Vse pogostejši so bili obiski partizanov tudi v framski okolici, v Ješenci, Morju, Loki, Kopivniku, Planici, Rančah in še kje. Dne 18. aprila 1944 se je 6 članska patrulja Zidanškove brigade ustavila celo v okupatorjevi šoli v Planici. Vodja patrulje Ivan Rojc-Bogdan je v slovenskem jeziku spregovoril učencem o pomenu osvobodilnega boja. Patrulja je demonstrativno uničila tudi Hitlerjevo sliko in jo zamenjala s Titovo. Od tedaj dalje na Planici ni bilo več nemškega pouka.
Da je framsko Pohorje od poletja do jeseni bilo močno žarišče osvobodilnega boja za širše območje kaže delovni obisk štiričlanske delegacije pokrajinskega odbora OF za Štajersko junija 1944, ko so na Planici in v Gradišču pripravili dva odmevna partizanska mitinga, verski referent v 14. diviziji Jože Lampret pa je v Planici celo maševal. V tem času je 14. divizija na tem območju zelo uspešno izvajala partizansko mobilizacijo.
Na vedno večjo množičnost osvobodilnega boja je okupator odgovoril z nasiljem, s streljanjem talcev. Tudi Framu ni bilo prizaneseno; 16. junija 1944 so nacisti v Lešnikovem gozdu na robu Frama ustrelili 25 talcev in jih pokopali v neposredni bližini. O tem je 1. julija 1944 poročal tudi Štajerski kurir, glasilo 4. operativne cone. Članek se končuje z besedami:«Kri framskih žrtev ni bila prelita zastonj, marveč je dvignila in še dviga nove borce, ki jih bodo maščevali.«
V poletnih mesecih leta 1944 so partizani dnevno obiskovali kmetije na framskem območju, predvsem zaradi mobilizacije v partizansko vojsko. Največja akcija partizanskih enot na vzhodnih obronkih Pohorja poleti 1944 je bil napad Bračičeve brigade na Fram v noči na 23. julij. Uničeni so bili okupatorjeva orožniška postaja ter občinski urad in urad Štajerske domovinske zveze. Akcija je močno odmevala po vsej severovzhodni Sloveniji. Po tej akciji je framsko območje dva meseca in pol veljalo za polsvobodno ozemlje, katerega središče je bila Planica z bližnjo okolico. Na tem območju so se partizani stalno zadrževali. Prek Planice, kjer je bil v prostorih šole glavni zbirni center, so novomobiliziranci odhajali v partizane.
Po vaseh so bili ustanovljeni krajevni odbori OF – poleg Frama in Planice še v Ješenci, Morju in Kopivniku. Tukaj se je zadrževalo tudi nekaj članov okrožnega vodstva osvobodilnega gibanja. S terenskimi organizacijami so bile tesno povezane vojaške enote in politične ustanove, ki so delovale na tem terenu. Med drugimi je bila ustanovljen vojaška kurirska postaja z 11 kurirji, večinoma so to bili domači fantje. Junija 1944 je bila na Planici ustanovljena kurirska postaja TV 13 S, ki je vzdrževala zveze s Slovenskimi goricami, Halozami in Slovenjebistriškim območjem. Tu je bila organizirana tudi močna obveščevalna služba 4. operativne cone. Tudi v tej so bili prvi sodelavci domačini. Na Planici je bila v tem času ustanovljena še okrožna gospodarska komisija, ki je skrbela za preskrbo partizanskih enot in ustanov s hrano.
Številne in uspešne partizanske akcije so močno slabile okupatorjevo moč. Nacisti so si močno prizadevali, da bi naraščajoči upor strli. Pa jim ni uspelo, ker so bili ljudje zelo zavedni, enotni in povezani v boju proti okupatorju, vse dotlej dokler se ni pojavil izdajalec v lastnih vrstah. Povrh vsega je bil to celo takratni sekretar OK KPS Maribor Karel Kladnik-Uroš, ki je začel z gestapom sodelovati že aprila 1944, a je do jeseni to svoje umazano početje spretno prikrival. Njegove izdaje so segle tudi na framsko območje, kamor je pogosto prihajal na sestanke.
Poveljnika varnostne policije in varnostne službe v Mariboru Kurta Stageja je 22. septembra po vrnitvi iz Celja, kjer je bil skupaj s šefom civilne uprave Uiberreitherjem in zveznim vodjem Štajerske domovinske zveze Steindlom ter polkovnikom Treeckom na pogovorih kako uničiti partizansko svobodno ozemlje v Zgornji Savinjski dolini, čakalo Uroševo sporočilo, da se pri Jugovih v Rančah nad Framom pripravlja sestanek aktivistov OF. Z dvema vodoma podoficirske šole iz Maribora in policisti je takoj organiziral akcijo, ki so se je izjemoma udeležili tudi Uiberreither in Steindl ter vodja oddelka za boj proti partizanom pri mariborskem gestapu zloglasni esesovec Sepp Strohmeyer. Proti večeru so nacisti obkolili Jugovo domačijo. Pri poskusu preboja so padli partizana Ambrož Kovačič in Janko Veronek ter kmet iz Ranč Hinko Domadenik. Nato so nacisti zažgali domačijo in v bunkerju na gospodarskem poslopju so zgoreli gospodar Franc Pristovnik ter partizana Slavica Iskra in Franc Kager. Ranjena gospodinja s sedmimi otroki in materjo je med borbo zbežala v bližnji gozd. Nacisti so zajeli partizana Danila Verdela in Staneta Polajžarja ter kurirkii Marico in Lojzko Veronik. Pri Jugovih je bila že precej časa pomembna postojanka partizanov in aktivistov OF, gospodar in gospodinja pa sta ves čas predano podpirala osvobodilno gibanje.
Že čez dva dni sta sledili ravno tako po Uroševi »zaslugi« istočasni akciji v Framu in Planici. Akcijo v Framu je vodil Kurt Stage sam, v Planici pa stotnik Mauntz z vojsko. Na postojanki pri Rudolfu Vabiču-Benjaminu v Framu so nacisti zajeli več aktivistov OF in jih odpeljali v mariborske zapore, Ernesta Napasta pa so kot dezerterja iz nemške vojske januarja 1945 v Gradcu obglavili. V Planici so se tega dne zadrževali kurirji, obveščevalci, okrožni in okrajni aktivisti ter številni neoboroženi novomobiliziranci. Nacisti partizanov niso našli, zato so se znesli nad domačini. Vas so zažgali – sedem domačij in šolo – mnogo domačinov pa odpeljali v dolino. Mnogi so ostali v zaporih do osvoboditve. V svojem domu je živa zgorela Alojzija Uranjek- Baronova, moža Franca pa so sovražniki prestregli na poti v Planico in ga ustrelili.
Toda tudi okupatorjev zločin v Rančah in Planici 22. in 24. septembra 1944,kakor tudi ne zločin nad kurirji 2. novembra na Stari gori ali 2. decembra na Gradišču pri Šternu, kjer je na skednju zgorelo 11 partizanov in mnogi drugi niso zlomili zavednega in neuklonljivega pohorskega kmeta. Ljudje so kljub neprestanim sovražnikovim hajkam, požigom in aretacijam začeto delo nadaljevali s še večjo zagnanostjo do konca vojne.
Spoštovani, žalostno in moralno etično nesprejemljivo je, da si Slovenci tudi še po tri četrt stoletja nismo enotni v vrednotenju takratnih dogajanj, čeprav je zgodovina resnično samo ena in se je ne da spreminjati. Med nami je še vedno veliko takih, ki ocenjujejo osvobodilni boj proti okupatorjem v letih druge svetovne vojne za zgodovinsko napako, čeprav je ves demokratični svet že zdavnaj priznal in dokazal, da je protihitlerjevska koalicija, katere majhen, pa zato toliko bolj odmeven del smo bili tudi Slovenci, rešila zahodno civilizacijo pred apokalipso, ki jo je sprožil nacistični tretji rajh s svojo monstruozno teorijo o nadčloveku. Tisti, ki so se takrat namerno ali pod prisilo oziroma zaradi zavedenosti odločili narobe, nimajo pred zgodovino nobene moralne pravice svojo slabo vest oprati madeža narodne izdaje z vsiljevanjem namerno skonstruiranih zgodovinskih laži in z relativiziranjem krivde in greha. Zavedati se morajo, da je zgodovina zelo poštena, odločna in neprizanesljiva učiteljica življenja.
Zato smo dolžni poskrbeti, da bodo tudi v zgodovinskem spominu zanamcev na častnem mestu in spoštovani dogodki, ki so daljnega septembra leta 1944 tako usodno zaznamovali Ranče, Planico in mnoge druge kraje širom naše domovine. Ljudje so takrat zavestno žrtvovali in izgubljali premoženje, svoje najdražje in lastna življenja zato, da lahko danes mi živimo v svobodi, ki je vrednota vseh vrednot.
